vrt (301-400)

učila, posebno če je deževalo, da nisva mogla na	vrt.	Vse moje hudobne muhe je prenašal z vdano potrpežljiv	A
vrta pojdem, pa pri malih durih!“ Šel je na	vrt;	pa tudi vrt, znanec in tovariš njegov, se mu	A
pa pri malih durih!“ Šel je na vrt; pa tudi	vrt,	znanec in tovariš njegov, se mu je zdel ves	A
nikamor ni več pogledal in ni več čakal. Na	vrt	je stopil, stopil je na cesto, nameril se je	A
teboj in kako je z njim ... bleda si!“ Šla sva na	vrt.	Kostanji so dišali, godci so godli, pijanci so	A
neoskrunjena k Bogu ... Stopil sem nekoč na gostilniški	vrt.	Prelep spomladanski dan je bil.	A
mračilo tako počasi. Skozi okno se je videlo na	vrt;	lep je bil in prostran; segal je daleč, prav	A
bilo žal, da sem tako naročila. Saj je bil	vrt	že ves temán, niti stezá ni več razločil človek	A
rad, bi prišel tam po cesti in bi pogledal na	vrt	in bi preskočil ograjo ... ”Ali bi se ne šla	A
rosno. Zavila sem se v plašč in sem šla na	vrt.	Čisto tiho je bilo na vrtu.	A
umiral človek tam, v tisti lopi ... Čemu sem šla na	vrt,	ob tako žalostni večerni uri!Nenadoma se mi	A
te je strah, ti veliki fant!“ Stopila sva na	vrt	in vseokoli naju je bila tiha senca, že skoro	A
belo hišo kraj potoka; za hišo je bil velik	vrt;	otroci so gledali skozi železno ograjo, skozi	A
poslikana, na vse strani odprta ... in pod verando	vrt,	prostran vrt; rože bi rasle tam in mak ... in	A
strani odprta ... in pod verando vrt, prostran	vrt;	rože bi rasle tam in mak ... in na verandi pleteni	A
in razgovarjali veselo. Tudi na ono stran, na	vrt,	sobila odprta vrata in tam sta prišla včasi	A
k nji, govoril je ljubeznivo... in tam je bil	vrt...	grede rdečih rož, zelene trate in lepo visoko	A
in grda, od Boga prokleta, in bi gledala na	vrt,	tja, kjer sedita pod kostanjem on in ona, lepa	A
pot, na pot!... Tam je vsa pokrajina neskončen	vrt.	Ziblje se drevje v sončnih sanjah; rože sanjajo	A
resnično sonce in je vsa pokrajina neizmeren	vrt...	Komaj se je že danilo, je zašumelo skrivnos	A
STUDENCU Dežela ima zelo prostran in zelo lep	vrt	za tiste svoje ljudi, ki se ne strinjajo z večino	A
plemenitosti in resnice. Prostran in lep je tisti	vrt.	Človeku, ki stoji zunaj in gleda vrhove lip in	A
polno veselega, zadovoljnega zdravja. Tih je	vrt.	Kdo se izprehaja po belih gredah?	A
kostanjev; mize so bile pogrnjene pod njimi. ”To je	vrt!	“ se je nasmehnila Anka. ”Nikar ga ne zasmehuj	A
zasmehuj! To je hrepenenje po vrtu ... zatorej	vrt	neskončno lep, lepši od Evinega paradiža!“	A
je bilo odprto; videlo se je na velik sadni	vrt.	Trava je poganjala in češnje ob plotu so bile	A
Ali sedela je nekoč ob oknu in je gledala na	vrt,	ki je hiral pust in prašen med sivim zidovjem	A
rasli; zmerom višji in bolj duhteči so bili;	vrt	se je širil, že so bile tam lepe zelene livade	A
Ozrl se je in se je razveselil. ”Glej, tam je	vrt,	tam so že zrela jabolka!“ Lepa rumena jabolka	A
Udari!“ Ob plotu so se prikazali paglavci; na	vrt	je skočil eden, skočilo jih je devet. ”Klatil	A
tako črno, da si nisem upal pogledati ne na	vrt,	ne na cesto; jagnedi so se dotikale neba in	A
visoko v planine. Dolina sama pa je bila velik	vrt	sredi polja.Iznad vrta se je razgledaval beli	A
vrstili ob cesti; bele hiše, rdeče strehe, za hišo	vrt,	za vrtom polje; pisano bogastvo, kamor se je	A
roko in je rekel: . / . / stran 88 . / ”Na	vrt	stopiva, pod tisto jablan, kjer sva sklenila	A
sva sklenila ljubezen za zmerom.“ Šla sta na	vrt,	ki je bil ves že v senci; nad črnimi vejami	A
nikogar ne bojim, ne ljudi in ne duhov!“ Prostran	vrt	je nasadil za hišo in ga je ogradil z visokim	A
koreninami in s prstjó ter so jih presadili na	vrt.	Pod temnim zelenjem si je zgradil lopo, ki je	A
Dolgčas mi je bilo na tepki, pa sem prišel na	vrt	pogledat.Toči mi!“	A
naravnost v zastor in izginila skozi odprto okno na	vrt.	Župnik je gledal za njo z izbuljenimi očmi	A
brke ter pobrundala mehkobno. Treščil jo je na	vrt.	”Apage, satanas!“	A
mandeljnov, so gledale živo iz temè. Šla sva na	vrt;	jaz sem ležal na hrbtu, roke pod glavo in sem	A
razvedril moje srce. Stopila sva v prostran	vrt,	ograjen z visoko železno ograjo. Čudno tiho	A
nocoj -- ne skozi velika vrata; tam zadaj, na	vrt,	je majhna izbica, zelo prijetna izbica ... tam	A
zelo visoko in zelo umazano okno je gledalo na	vrt;	spodobno je bilo samo zagrinjalo, ki je zastiralo	A
je veliko kakor svet. Povedali so, da je tam	vrt,	da je resnično, živo drevje, kakor na vasi,	A
ubogi, samotni, je ovenel in umrl. Tam je	vrt.	Poglejte, ljudje, tam je vrt!	A
Tam je vrt. Poglejte, ljudje, tam je	vrt!	... Mařenka je stala začudena in žalostna.	A
prahom pokrite in od sonca ožgane. Med njimi	vrt,	kakor ga še ni videlo človeško oko. Peščen,	A
zamišljen na mramornate stopnice ter se napravil na	vrt	... Vrtovi, ustvarjeni samó za kraljeve očí, imajo	A
Polagoma so se njegove oči privadile temi in	vrt	se mu je odpiral, kot da bi se veliko črno zagrinjalo	A
. / da ne stopi v njegove sobe in na njegov	vrt	nobena človeška noga razen njegove.Tu je tiho	A
mislil sem že na majhno, prijetno hišico, na	vrt	... no, kaj bi!“ Jezno je zamahnil z roko in	A
mar. Takrat sem zahajal vsako popoldne na	vrt,	ki ni bil vrt.Na neobširnem, z lesenimi plankami	A
sem zahajal vsako popoldne na vrt, ki ni bil	vrt.	Na neobširnem, z lesenimi plankami ograjenem	A
natakar. Ob treh popoldne je prišla godba na	vrt.	Kraj plota, koj ob vhodu, je stal nizek oder	A
se vzpenjali paglavci in so kazali jezike na	vrt;	grbasti natakar jih je podil z umazano servieto	A
bistro ponoči in podnevi. Za plotom je ugledal	vrt,	nad vrtom zeleno okno; od okna pa so viseli	A
zijala kakor slepe, strmeče oči. Hiša in hlev in	vrt,	vse je strmelo in je izpraševalo: ”Kje si	A
je stala bela, vesela hiša z zelenimi okni,	vrt	pred njo, prostrano polje za njo - kje, kedaj	A
njimi. Prišli so do hiše velike in mogočne;	vrt	je bil pred njo, drevje pa je bilo pritlikavo	A
globoko izpodkopanim plotom je držala naravnost na	vrt.	”Hej, lisjaček!“	A
Izpustil sem verigo ter sem šel pogledat na	vrt.	Koj onstran plota si je bil lisjak čez noč izkopal	A
bil sam izkopal in izglodal, je strmel doli na	vrt,	na zelene loke pod njim, na daljne gozdove,	A
sanje. Tam tisto belo hišo z zelenimi okni in	vrt	okoli hiše in belo stezo ob vrtu.Na belem pesku	A
MAJ Šel sem najprej na	vrt.	Tam so cvetele jablane; nekatere so bile čisto	A
Jakob je začutil, da mu je vroče in stopil je na	vrt.	”Zamudil sem četrt ure, naj zamudim še pet minut	A
ihteč, trepetajoč odprl okno in je skočil na	vrt	- kakor da bi skočil proti zvezdam, v neskončnost	A
njih, domači obrazi, jasni, dobrotni, za hišo	vrt	z visokimi, temnimi kostanji; le človeka ni	A
hleva in kolne; na vrtu cvetó bele jablane ...	Vrt	se razširi, razširi se hiša, tisočero je teh	A
in da se vidi skozi okno na košat kostanjev	vrt.	Njena pobožnost ni bila zlagana, tudi ni	A
jih boš videl. Tudi to mi povej, kakšen je	vrt	nocoj, če rože še tako dišijo, kakor so prej	A
Kako bi orumenelo čez noč, Tinka? Lep je bil	vrt	sinoči, samo rože so venele.“ ”Nisi mi povedal	A
Jokec je molčal in trepetal.	Vrt,	prej tako velik, tih, prijazen, se je odmaknil	A
obeh straneh gradu se je razprostiral velik	vrt;	ob vrtu je šumela voda, peneča in pršeča se	A
kaplanija, toda za njo se je širil ob cesti košat	vrt	in po vrtu, po peščeni stezi, v prijetni senci	A
v roki. Kačur se je ozrl s tiho zavistjo na	vrt,	na lopo, skrito za drevjem, na rdečeličnega	A
male stranske duri in stopila sta v temo, na	vrt.	”Tod!	A
obadva trudna in potna. Za hišo je bil majhen	vrt	z visoko, košato jablano na sredi in s klopjo	A
prostran in neskončno lep. O mraku sta stopila na	vrt	tudi Kačur in žena in sta sedla na klop pod	A
lahko otipam - moja kajbica je moj skrivnostni	vrt.	Drugi vodijo svojo srečo na izprehod, v družbo	A
Ali to je vse druga stvar, to moj skrivnostni	vrt	...Na, tukaj je moja žena ... poljubi jo in povedal	A
ognjišče ... . / . / stran 228 . / na skrivnostni	vrt	... Zbogom, dragi prijatelj, zbogom!Lahko noč	A
Zdaj pojdem tja, v kajbico; v skrivnostni	vrt	...Kako bi tja, kod drži cesta?	A
Kako v kajbico, kako v paradiž, v skrivnostni	vrt?	“Misel je bila vsa otroška in neumna; ali bila	A
lepoto v svoj tihi hram, v svoj skrivnostni	vrt,	da bi jo molil vsak večer, vidno znamenje nevidne	A
življenja, iz pokrajin nadzemskih ... O ti moj	vrt	skrivnostni, kako boš sprejel takega gosta,	A
vidno znamenje ... nebeška lepota ... skrivnostni	vrt	... paradiž ... kajbica ... domače ognjišče ...Breze	A
lice: ”Kajbica ... domače ognjišče ... skrivnostni	vrt	... Monna Lisa ...Ljudje, ki trkajo po celo uro	A
če bi oklestil do zadnje mladike ves Majerjev	vrt;	ali bil bi vnebovpijoč greh, če bi zatožil tovariša	A
mogel spati, sem ponoči vstal ter se napotil na	vrt.	Noč je bila topla in svetla, tako mirna, v svojo	A
poldrugo uro od mesta, belo hišo in prostran	vrt	in vinograd.Mnogo prijetnih dni sem doživel	A
zasmejal sem se sam, ves začarani, zaljubljeni	vrt	se je zasmejal.Tam je sedela na klopi, pod platano	A
najprvo pokažem, kako mislim letos urediti svoj	vrt	...Kar tu skozi vežo ...	A
posuje s peskom? ... Glejta, prijatelja, to je moj	vrt!	Imenitno, kaj ne?	A
sva v veliki stari hiši, zadaj je bil prostran	vrt,	ki ni nikdar stopila vanj tuja noga - tam sva	A
kakor da bi mi odgovarjala od daleč. Šel sem na	vrt	in, pomisli, Francka, mojo žalost: vse rože	A
tako sta stopila skozi nizka rdeča vrata na	vrt,	šla sta po vrtu, mimo rožnih grmov, mimo zelenih	A
sobe po dolgih mostovžih in po terasi dol na	vrt.	Težak vonj se je vzdigal iz tisočerih kelihov	A
in tako so mu zarubili hišo. Lepa hiša, lep	vrt,	šest tisoč goldinarjev ... jaz mislim, da bi jo	A
drugem; tam vitek stolp tvornice, tam prostran	vrt	s pisanimi steklenimi kroglami, ki so se lesketale	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani