vprašam (101-200)

prijatelja sem se jako začudil, baba pa še bolj.	Vprašam	je: »Kako se tukaj pravi?«	A
Za ljudstvo, za ljudstvo!’ Ali	vprašam,	koliko je pravzaprav pisanih knjig za slovensko	A
ki je že velik.« »Koliko vam bodo pa dali?«	vprašam	jaz. »Dve smreki.	A
je viknila Ljubica, posnemajoč načelnika. »A	vprašam	vas, čemu smo kazili krasni prizor v naravi	A
tiste cene, po katerih jih kupujeva midva. In	vprašam	vas, ali jih moreva dajati, ne da bi se uničila	A
jedel sočne češplje. ‒ Kako si, brate? ‒ ga	vprašam.	𠆭obro, fala (hvala) Bogu!’ mi odgovori.	A
za deklo v hiši. ‒ Kje je Mujaga Kujundžić?	vprašam.	‚Ni ga,’ odgovori ciganka.	A
podirajo. Zagrabim sekiro, tečem k njim in	vprašam,	kaj to pomeni.Odgovore mi: ‚Ta zemlja pripada	A
zaukazano novo obuvalo. »Čemu sam ne greš?«	vprašam.	»Ne maram zaradi nje.«	A
se podali in so zopet segli po našem tobaku?«	vprašam.	»Kar jaz vem, se niso podali.	A
gospodar. »Saj večerja ni dolžnost, ali vendar ...	vprašam.	Ako se človek opoldne naje mesa, res mu ni treba	A
češpljam ter jih tam krtačili in gulili. Zdaj pa	vprašam,	ali je vrt zato, da šlapa in tepta po njem konjska	A
Grozno!	Vprašam,	kam plovemo! Istinitost slučaja je zajamčena	A
Tako se mi je sanjalo. In zdaj	vprašam:	Ali niso čudne te sanje?Smelo trdim, izmisliti	A
moda, kakor je za božič stalo v časopisu? Kdo,	vprašam,	kdo?« Pa mi je cigan gladko odgovoril: »Mali	A
boš zanašal, na koga se boš pod božjim soncem,	vprašam.	Verjetno ali ne, piščeta moja, kadar gre za	A
Tako ali tako. Ali za deco	vprašam	‒ kako naj deca utemeljuje dejanja in nehanja	A
pesnijo, pa jih tudi ni zavezana rediti. Ali	vprašam,	čemu potem praznuje jubileje pesniškega delovanja	A
sleherno ji seveda ni bilo čisto po volji. Toda	vprašam:	Kdo je tisti pod božjim soncem, da mu je sreča	A
predujma treh sto kron niti pogledal ne bi!	Vprašam,	ali sem zavezan tudi to, v analih naše notranje	A
bila mislila od mene ... in sploh ... naj le teto	vprašam,	z moškimi ni ona nikdar nič ... Tresoči se njen	A
vzorno se prebujajoči trg sodnija. Ali ste,	vprašam,	kaj slabši, kakor so Lučani, ali ni kraj tukaj	A
samci, mar se naj ženijo v Lučah? S katero pa,	vprašam?	Edino, ki je še bila za to, je vzel notar: Jakljevo	A
Toda zdaj?	Vprašam	vas, kaj pa naj počne sodnik v Muhoboru, saj	A
Te pravice ne razumem! Jaz vas	vprašam,	gospod dacar, in vse navzoče gospode: Ali se	A
spominjal svojih izgubljenih pravd ‒ in je rekel: »	Vprašam,	kje se pa išče zadnja in prava pravica, ali	A
ne poznam razmer, zato ne svetujem, ampak le	vprašam.	Ali je izključeno, gospod župan, ali je izključeno	A
gospodična hčerka poročila s tem Podržajem.	Vprašam	zato: ako postane poškodovanec vaš zet, potem	A
videti kakor nič. Stopim torej okoli šotorov,	vprašam	po pokalicah ‒ toda svoji usodi nikdo ne uteče	A
bomo siti tvojih pridig, kmalu umremo od gladu.	Vprašam	te, ali se kaj brigaš za fanta, ali ima zvezke	A
tudi ne! Nemara boste laže odgovorili, če vas	vprašam,	kakšno škodo jima donaša.Gmotne škode se niti	A
»Ne hvalim fanta, da berači. Ampak	vprašam:	Kaj to briga Kožuhovo?Ta niti mestna ni!	A
« »Če si plačala kak račun za veselico, te	vprašam.	« »Ne!« je kratko odgovorila Jerajeva.	A
elestni spred nič in zad nič in plemenita linija?	Vprašam,	kje je tista linija in kakšen je vaš linir,	A
nikar prehudo ne boli, da niste več milostna!	Vprašam	Vas, ali ste sploh bili kdaj?Komu, kje in kako	A
najstarejšem, ki hodi v četrto: kadar ga kaj	vprašam	iz matematike, vsakikrat se ga loti dušljivi	A
mislim. Ima slabo navado: vsakikrat, kadar ga kaj	vprašam,	odgovori z vprašanjem, kako da to mislim. Salamiš	A
Salamiš, jaz nič ne mislim! Ako	vprašam,	želim odgovora, in naj misli on!Kaj bi izpraševal	A
»in kje so čolni in kje so čolnarji? In vas	vprašam,	kam ste zapravili sploh vse jezero, ki je v	A
letnic in polnih zgodovinske resnice. Kje so,	vprašam,	sedaj te letnice?Kako ponosno bi bilo nanje	A
lahko velja ulično ime za skupine ali krdela,	vprašam:	Kje stoji zapisano, da mora biti ulica imenovana	A
to naj slavno uredništvo primerno uvažuje. Pa	vprašam:	ali vesoljna Slovenija res ne zmore par zanesljivo	A
potomstvu tolikšen neugnan nagon k smučanju,	vprašam:	Odkod? Naš srednji na primer je star trinajst	A
in pozdravim kar na svojo roko in šele potem	vprašam,	kdo je bil, pa pravi žena: »Ne vem. Mislila	A
in zadovoljno na običajni kljuki! Iznenada	vprašam	krčmarja, kako in kaj, ‒ odgovori krčmar, da	A
gostilni, gostilna mu je kakor spovednica.	Vprašam	Ančko, ki streže goste.Popraskala se je s svinčnikom	A
ušesom ‒ toda ji ni pomagalo, nič ni vedela.	Vprašam	še drugo gospodo, mar smo morebiti sinoči po	A
odgovoril: »Gospod katehet ste povedali ...« »Ne	vprašam	te, kaj sem povedal jaz, nego te vprašam, kdo	A
Ne vprašam te, kaj sem povedal jaz, nego te	vprašam,	kdo in kaj je bil Gedeon?« Skavtu Petru ni dalo	A
Bilo je ob osmih zvečer.	Vprašam:	Ali bi bil tudi Slovenec storil enako? Slovensko	A
ampak krenil na desno, se usedel in pil. In še	vprašam:	Zakaj je pa pravi horvacki domorodec zgolj pljunil	A
Niti ne rečem, da so duhovite. Toda	vprašam,	mar je duhovito, ako pesnik svoj kruljavi stih	A
Sakrament je svetotajstvo.	Vprašam,	kaj ima vrag opraviti s svetotajstvom, da bi	A
Vsi smo grešniki. ‒	Vprašam	vas, kaj dela sramoto, ali greh ali kazen?Recimo	A
pregrešek je tisto, kar dela, kajne, sramoto.	Vprašam,	ali s takim človekom smemo sedeti za isto mizo	A
doma, ampak je tujec. Vrnem se torej, da ga	vprašam,	kdo je in odkod, odprem duri ‒ ali ti ne drži	A
»Ančka je! Povem ji in jo	vprašam.	« Postavil je svetilko na tla in šel pod razsvetljeno	A
pomislil takoj Janez, ko sta sedla na koleselj. »	Vprašam	ga zaradi hišice.« Ali prevozila sta že sosednjo	A
nekakem sedlu v gori. Hitro se domislim in	vprašam:	»Oče, zakaj pravijo ljudje temu tolmunčku vrh	A
k tebi. Res je, nerodno sem te vprašal: Zato	vprašam	drugič: Kaj si?« »Ovčar, ki pasem tristo ovac	A
kot sem ti jaz. In zato te nocoj kar naravnost	vprašam:	Če bi se Blažu kaj primerilo ‒ Bog ve, da mu	A
iz mojih živih ust nihče, kar mi boš zaupal.	Vprašam	te ker te ljubim in se bojim zate.Povej mi,	A
»Bizanc je vseveden, ne jaz. Govori, kar te	vprašam!	« »Prišla je verolomnica, prišla prekleta namesto	A
Resnično nisem videla lepše pri despojni!!« »Ne	vprašam	za plačilo, prejasna, sprejeti moraš!To je ukana	A
Vi me sodite, bogovi me ne sodijo.	Vprašam:	Kdo izmed vas še ni krmil golobcev in jim potresal	A
Prišli ste, da zborujemo.	Vprašam	vas, kdo ne čisla slavnega staroste Svaruna	A
Starosta je velik!« »	Vprašam	vas, kdo je dal več sinov Morani, več vrlih	A
Slava očetu!« »	Vprašam	vas, kdo je rodil sina, ki je premagal črt med	A
je vodil od zmage do zmage in nas še povede?	Vprašam	vas, kdo?« Vojska je za hip pomolčala, da se	A
Začel je vnovič. »	Vprašam	vas, ali poznate bolest Svarunovo, ki ga ujeda	A
nategnila v žalosten, grenkosti poln vzdih. »	Vprašam	vas, kaj je naša dolžnost, ko smo zvedeli, kje	A
Za njo!« je grmela vojska. »	Vprašam	vas, ali tedaj tudi ponjo, če je za ozidjem	A
»V šoli, kaj še!	Vprašam	vas, kdo se pa zarije v ta posel iz poklica	A
rokama trdo prijel klopi. »Kaj je z Lucijo, te	vprašam,	« je ponovil oče trje. Gašper ni dvignil	A
ugibam, ali bom nekoč pozneje tudi jaz tako.	Vprašam	se, ali ji je hudo, ker ni več tako mlada in	A
»Ni se vam treba takoj razburiti!	Vprašam	menda lahko, ne?« je rekel čevljar in iztegnil	A
jutri pojdem k zdravniku,’ si je rekla, ‘in ga	vprašam,	kako ji lahko pomaga.In kaj lahko storim jaz	A
»To mi ni znano in me tudi nič ne briga.	Vprašam	te, ali mi hočeš in moreš vrniti ves dolg do	A
Kaj pa sta imela na Belem dvoru dobrega, vas	vprašam.	Pri meni ne bosta stradala, toliko, hvala Bogu	A
»Jezik za zobe! Govorite, kadar vas	vprašam!	Jutri k četnemu raportu!«	A
povzdignil glas. ”Aleš, zdaj te pa kar naravnost	vprašam:	ali poznaš Frčajevo Hano?“ ”Da bi je ne tako	A
sem najrajši v miru, brez posebnih skrbi.“ ”	Vprašam	vas, gospod Šlibar,“ hitela je gospa, ”čemu	A
Močilnik? Bog nebeški vedi, jaz ne vem; in tudi ne	vprašam.	Če se je prikazal Miha med nami, se mi je zdelo	A
sije. Ti, ki hraniš bridkost, o kateri te ne	vprašam,	ti si v mraku brez jutra in poldneva in brez	A
začudi: ‚Saj ne šiva več!‘ - ‚Kdo ne šiva več?‘	vprašam,	ker ga nisem mogel razumeti.- ‚I, Veján!	A
boleznijo, praviš, da sta umrla Jožek in Tonček?	Vprašam	te?“ Francka je zajokala.	A
sama v dežjú; in jokala je bridko, ubožica.	Vprašam	jo: ”Kod blodiš, da te koj nič ni k meni?“Pa	A
svojimi spovedniki, kakor so stali prvi kristjani!	Vprašam	te naravnost, tako boš tudi ti naravnost odgovoril	A
rekel Lenart, kakor je mislil. ”Nadalje to še	vprašam:	kod si zapravil tuje premoženje, kam si ga spravil	A
nepremišljen človek bi rekel, da nič. Ampak	vprašam	vas: ali si ne morete misliti, da bi raztrgani	A
Dovolj za žganje? - Ali	vprašam	vas, gospod: kako bi s takimi podplati na ples	A
In komu še?	Vprašam	vas z vso resnobo, gospod: komu še?Zakaj, glejte	A
Jernej je molčal. »Kdo je prišel,	vprašam?	« Počasi je vzel Jernej pipo iz ust in	A
»To je Sitarjevo... tam!« »Katerega Sitarja,	vprašam?	Kod si se klatil, da ne veš?	A
maraš pametne besede! To razloži, drugega ne	vprašam	nič: kaj misliš zdaj, Jernej, ko nimaš ne doma	A
ljudje božji, zdaj presodite! Po vesti vas	vprašam,	nikar se ne prenaglite z besedo! Poznate me	A
ne maram ugibati vaših misli, ampak tole vas	vprašam:	Ali je res, ali ni res, da se bo vršila nocoj	A
na tleh, kakor popotniki! Ali se to spodobi,	vprašam	te, Damjan?... Da bi vsaj dala kaj ... ampak tišči	A
moja žena in ali ste vi moji sinovi ali ne, vas	vprašam?	“ ”Kakšni prazniki pa so in kakšni godovi	A
klavrne dobe veličasten monument, in strahoma	vprašam:	kaj bibilo, da nismo imeli Zajca?Pravijo, da	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani