vprašam (201-300)

Stoj! -- Rekel si, da jo poznaš ... in zdaj te	vprašam	... nič te ne bodi sram, če je ona zraven ... ampak	A
suknje in brez klobuka. ”Čemu pa me je tepel,	vprašam?	Saj jo poznam že zdavnaj, zakaj bi ne hodil k	A
poznam že zdavnaj, zakaj bi ne hodil k nji,	vprašam?	Kaj pa bo ona pri takem gospodu, vprašam?	A
vprašam? Kaj pa bo ona pri takem gospodu,	vprašam?	... Ampak moja suknja je tam in moj klobuk ... in	A
razmere (začel sem že in mislim, da pojde), in	vprašam	te slovesno: Matilda, ali hočeš z mano uvaževati	A
vzkliknil ter se priril skozi gručo tik do vrat. ”	Vprašam	te zdaj, ti sod natlačeni: kóga pa si mislil	A
samozavest!“ se je zasmejal Stožer. ”Nocoj jo	vprašam	in tako bomo lahko kar precej praznovali zaroko	A
ko se ti razgleduješ po vesoljnosti? ... Toda	vprašam	te: čemu bi tudi pohleven črviček ne pogledal	A
kmet, tam stoji in bulji name. ”Zakaj pa?“	vprašam	ponižno in povesim oči. ”Ali poznaš tega	A
Ta skala, na primer, je tukaj. Ne	vprašam,	odkod da je, temveč vprašam, koliko bi se dalo	A
je tukaj. Ne vprašam, odkod da je, temveč	vprašam,	koliko bi se dalo iz nje izdolbsti blagra za	A
”Hudiča! Jaz ne	vprašam,	odkod da je ta skala; in tudi ne vprašam, kakšna	A
ne vprašam, odkod da je ta skala; in tudi ne	vprašam,	kakšna da je.Edinole vprašam, kako da se ji	A
in tudi ne vprašam, kakšna da je. Edinole	vprašam,	kako da se ji ognemo, ali kako da jo preplezamo	A
izpraznil na dušek svoj mogočni kozarec. - Če veš,	vprašam,	čemu si prišel in kaj te je privedlo v ta moj	A
živino, da mu služim do smrti. - Jaz pa vas	vprašam:	kaj me učite? Povejte mi: kaj je treba storiti	A
cvetel še sinoči, povesiš glavo in molčiš.	Vprašam	to po ljubici, pa se oziraš, če me kdo ni slišal	A
Kaj te je sram te ljubezni?	Vprašam	te po glasnih urah, ki smo jih prevriskali ob	A
Jakob mu je strmel v obraz. »Če se ti blede, te	vprašam?	« »Pusti mi telovnik!	A
prebledel. »Potrpi, prijatelj, zdaj te pa nekaj	vprašam.	Kje si bil danes?«	A
v izbo, da bi se skril poštenim očem. Čemu,	vprašam,	je izginil tja, kdo ga je klical?“ ”Treba	A
Kdo je govoril o občinskih pisarjih?	Vprašam	te: Kdo je poglavar dežele, prvi med velikaši	A
- - ”Kdo je to?“	vprašam	svojega prijatelja. ”Tone Málinar“ : ...	A
spim tako,“ je rekla Mana. ”Trudna sem, pa ne	vprašam	za pernico.Ne bom ležala na postelji; če bi	A
temni in žalostni dnevi; pripravljaj se nanje!“	Vprašam	vas, dragi moji, ali bi ne žalovali tudi vi	A
”Ne razumem ... Kakor ste vprašali,	vprašam	jaz: Kam te besede?“ Grivar je posegel po	A
če ni blag, zakaj bi ne govoril z njim? Ne	vprašam,	kdo me posluša, to vprašam, kaj govorim.“	A
govoril z njim? Ne vprašam, kdo me posluša, to	vprašam,	kaj govorim.“ ”Vstani!“	A
devetindevetdeseti. Kam sodi v rejo in ámožno, vas	vprašam,	ali v občino prisojniško ali v osojniško?“	A
Odrezal mu bo dobršen kos kruha in bo dejal: Ne	vprašam	te, odkod da si, kje da je tvoja pravica in	A
nagnal lovit ga. Tam leži telo, ali kje je duša,	vprašam	vaju obadva?“ Osojniški birič, ki je bil	A
»To tebe nič ne briga, Luka.	Vprašam	te, ali misliš, da bi ji ne mogla zaviti vratu	A
Saj razumete?	Vprašam,	kdaj ste bili zadnjič v taščini sobi?«	A
Prav! Dovoli pa vendar, da te prej	vprašam:	Ali bi ti dal svojo iz hiše?Tisto mlado, ki	A
Amen pa hudič! Mohor, pa te	vprašam,	ali ne bi mogel biti? Mogel bi!	A
Antonija Kragulj,« je rekel slovesno sodnik, »	vprašam	te še enkrat!Kdo je bil tisti fant?«	A
ustnica drhtela od razburjenja. »Govorite, ko vas	vprašam.	Ali pa vas dam zapreti.	A
Saj jo je res,« je odgovoril Zorut. »Vse vas	vprašam.	Vsi naj govore!« je rekel Strassoldo.	A
pikro na mesarjevo nepolitično opazko, »pa vas	vprašam,	ali morete dokazati, kar ste trdili?« »Moremo	A
se mu je množilo delo. »Kdo je ta siromak?«	vprašam	sočutno.Veličastne poteze angelskega obraza	A
škripanje z zobmi. »Kdaj jim bodo dovršene muke?«	vprašam	spremljevalca svojega.Zatemni se obraz Azraelov	A
velikanskih dreves. »Kakšne kraje gledam sedaj?«	vprašam	ponižno angela na desnici svoji. »Oko ti gleda	A
sem se sam v sebi nekaj časa. Potem pa boječe	vprašam:	»Kdo vam je vladar?« »Prvi vladar je papež.	A
oustvarjena ušesa. Ali ni se mi videl verjeten, zato	vprašam	začuden: »Kako to?« Odgovori mi: »Ne poznaš	A
in krene po ozki stezi proti mestu. Spotoma	vprašam:	»Ali stanuješ v mestu?« »V mestu, kje pa drugje	A
obiščem to svetovnoznano vseučilišče. Za sedaj pa	vprašam:	»Kakšne dohodke imaš od profesure svoje?« »Ti	A
izginilo v mesto. »Kdo je bil ta dostojanstvenik?«	vprašam	radovedno. »Izkazujejo mu vojaške časti!«	A
več kleti. »Torej železnico imate še vedno?«	vprašam,	da bi jela govoriti o drugih stvareh.»Ali kje	A
premog!« »Ali vam sedaj goni vlake elektrika?«	vprašam	radovedno. »Elektrika!« začudi se učeni starec	A
do nas!« »Kaj pa vam torej goni železnico?«	vprašam	ga strmeč. »Glej in opazuj sam!«	A
ubljanskega nadškofa leta 4000 po Kristusu!... Sočutno	vprašam:	»Kaj pa so zakrivili ti vpreženci, da se morajo	A
»Ali se je pozneje uprl še kakšen vikarij?«	vprašam	radovedno. »Nikdar več!	A
o kateri ne govorimo preradi!« »Za Boga!«	vprašam	še, »kako li se ženite in možite pri vas, ako	A
Da, da, od tega vražjega prepiha!« Skrivoma	vprašam	znanca svojega: »Kako, da kolne tako?« »Tiho	A
silil zadnji tujec v mesto naše!« »Tri leta?«	vprašam.	»In kaj se je zgodilo ž njim?«	A
svetih svetilnic je to, o katerem si govoril?«	vprašam	načelnika. »Če prideš v mesto,« odgovori mi	A
svetnike imamo že kar na zemlji.« »Svetnike?«	vprašam	začuden. »Sam se prepričaš in skoro.	A
česal. »Ta se torej ne umiva in ne češe?«	vprašam	osupel. »Prav nikdar!« odgovori mi profesor	A
levo nogo. »Kakšne zasluge ima oče Hieronim?«	vprašam	radovedno. »Velike, velike!« odgovori mi stari	A
reče mi tiho. »Zakaj pa neprestano joka?«	vprašam	prav tako tiho. �ni v celici štev. 3 se je namreč	A
sedaj po rjavem hrbtu. »Kaj je to zelenje?«	vprašam	radovedno. »Koprive!«	A
jetrih. »Kakove so zasluge očetu Krišpinu?«	vprašam	jako radoveden. »Neizrečne!« odgovori mi spremljeval	A
videti še danes, ali ne.« »In kaj potem?«	vprašam	boječe, »ako se je odpravil prelat-polkovnik	A
kakor bi mu Lucifer tičal v sleherni kosti?	Vprašam	te, pater major ‒ natoči mi črnega afriškega	A
polkovnik tako hrabro name. »Govori torej, če te	vprašam!	« zadere se iznova. »Meniš li, da me bodeš smešil	A
zemljo!« »Ali ne poučuješ na vseučilišču?«	vprašam	osupel. »Dali so mi dopust.	A
majhnega psa. »Kdo je sveti mož s psičkom?«	vprašam	svojega strežnika. »Svetnik še ni,« odgovori	A
bratov kapucinov. »Čemu korakajo ti za nama?«	vprašam	spremljevalca. »Da naju nadzirajo.	A
zasačili plen. »Kogar zalotijo, ta plača?«	vprašam.	»Gotovo, in na sedalu mu zapoje palica.«	A
število palic!« dostavi drugi. »Kdo je bil to?«	vprašam	radovedno. »Za Bóga,« odgovori profesor, »saj	A
Dočim se je pisala sodba šentjakobskemu župniku,	vprašam	svojega strežnika: »Ali se ne zasliši tudi tožena	A
spopolnjenih oblikah! »Čemu rabi to orodje?«	vprašam	profesorja z vseučilišča Sv. Simplicija. »To	A
»Tako je, kakor si govoril!« Potem	vprašam:	»Sedaj mi še povej, ali so očetje frančiškani	A
še nekoliko ogledati po mestu. »Kam sedaj?«	vprašam	učitelja-strežnika, ko pred justično palačo	A
Vidiš torej, če izhaja vse od Boga, tedaj te	vprašam,	odkod izhajajo bolezni naše?Od Boga!	A
»Končali še nismo govora svojega. In sedaj	vprašam	tebe, ali si ti tujec, katerega smo gledali	A
. / stran 147 . / konja in drugo prtljago.	Vprašam	spremljevalca, kje je slavnoznani oddelek neomoženega	A
môči hoditi ž njimi. »Kdo so ti nesrečniki?«	vprašam	spremljevalca.»Izvestno hudodelniki, katerim	A
bučele v panju. »Kaj se godi za tem zidom?«	vprašam	spremljevalca. »Tukaj je naborni prostor!« odgovori	A
na današnjem naboru. »Kako naj umejem to?«	vprašam	svojega slugo. »V naši državi,« odgovori mi	A
barjanski svet. »Kaj pomeni viteški ta šlem?«	vprašam	spremljevalca. »Za Bóga, to ni šlem, to je vendar	A
viseli velikanski kotli. »Kaj se kuha v kotlih?«	vprašam	svojega slugo. »Arabska kava!«	A
rekoč: »Odslej ne nosim več tega lonca! Vas pa	vprašam,	kako je s kanoniki in prošti?« »Nadškof Martinus	A
Vid'š, tako je Kalar umrl!«	Vprašam:	»Kako, da so te obsodili?«	A
Leta so tekla, nato pa sem šla k cesarju.«	Vprašam:	»Na Dunaj?«	A
družina vstala in odšla. »Kje pa je Meta?«	vprašam	gospodinjo. »Pri ognjišču je jedla,	A
Meni jo je tisti dan prebila. Obrnem se ter	vprašam	srepo, komu velja to. »Komu?« se zasmeje	A
in srp v roki. »No, Luca, kam pa, kam?« jo	vprašam.	Bolezen se ji je še vedno poznala in bila je	A
Danilo se mi je.	Vprašam:	»A od tistega večera?«	A
dajal pod zobe!« Pomirim jo, da za doto niti ne	vprašam.	Ali Barba še ni bila potolažena:	A
Tu je imel v mislih policaje. »In sedaj?«	vprašam	še. »Sedaj?« je tulil.	A
Oprtal je koš. Ko je odhajal, ga še	vprašam:	»Kje pa stanuješ?«	A
etiketnega učitelja! Kaj ti k temu praviš, te	vprašam,	Klara?« »Etiketnega učitelja!« se začudi gospa	A
Vse to mi napravlja skrbi! In tebe	vprašam,	ki si pameten človek, kolikor te jaz poznam	A
Tako nas, ljubi knez, ne odpraviš. Še enkrat	vprašam,	kaj pa Capodistrias?Me dobro vemo, da bi ta	A
tolažbo, prijatelj Andrej. Sedaj te pa na novo	vprašam,	nam res ničesar ne daš piti?Ničesar na jezik	A
To je ravno, da nič ne misli.	Vprašam	s pravico, imamo li sploh kaj ljudstva?Ali je	A
irasirskega polka Ferrari! A sedaj te z vso resnostjo	vprašam,	kaj ti je, da sedaj nekaj dni povešaš peruti	A
silno prijaznega, »ali mi bodeš odgovoril, če te	vprašam?	« »Če bo vprašanje pošteno, dobiš tudi	A
Ti zajci!	Vprašam	vas pri sveti Trojici« - tu se je obrnil zopet	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani