voza (201-300)

vprašal, kam da bi vozil, če je potreba takega	voza	in take vprege.Res je ... kam?	A
čemeren in godrnjav človek in najbrž pijanec. Še z	voza	ni stopil, toliko da je pozdravil.Jaz bi bil	A
govorila ob tisti uri?“ Sklonila se je bila iz	voza;	objel sem jo krog pasú ter jo privil k sebi	A
poglavitna gostilnica v mestu. Ko sva stopila z	voza,	so nama bile noge trde in lesene; storila sva	A
Obraz je mahoma izginil. Stopil sem z	voza	ter potrkal na rdeče duri. ”Hej!“	A
klafter. Pred prvo krčmo v vasi je stopilo iz	voza	dvoje prazniško oblečenih kmetic, obloženih	A
se ni ganil; pa je stopil voznik godrnjaje z	voza.	”Če sem vrečo naložil, jo bom pa še odložil	A
romal: od ceste na cesto, iz hiše v hišo, z	voza	na voz.Od tistega trenotka je romal, ko ga je	A
takoj vas potolažim.“ Šel je ter je prinesel z	voza	za mater židano ruto, za starejšega novo pipo	A
bila, ko so prišli v mesto in mož jo je nesel z	voza	v naročju, kakor otroka. Mařenki je bilo	A
Voznik je trudoma ustavil konje in je skočil z	voza;	od vseh strani se je zgrnilo vrveče, kričeče	A
je ozrl. . / . / stran 121 . / ”Kaj še ni	voza?	... Konec je ... in brez bolečine, se mi zdi ...	A
”Ustavi, stari!“ Štefan ne počaka, skoči z	voza	in čez jarek na polje.Oče švrkne po kljusetu	A
razveselil Štefan in je izpil. ”Pot je dolga,	voza	ni.“ Vstal je in se je napotil na breg.	A
navihani. ”Čigav je pa ta par?“ je zaklical z	voza.	”Kaj nisi ti mežnarjeva?“	A
Tak ti je obraz, da bi te zgrabil in vrgel z	voza,	če bi te ne imel rad!Zdaj boš videla svojega	A
okrenil. ”Če ne boš zdaj precej tiho, te vržem z	voza!	“ ”Kaj pa sem povedala hudega?	A
nečim grenkim, neubežnim ... Tone je iskal	voza,	ostal je dolgo zunaj in se je vrnil preklinjaje	A
Vrag z njimi! Drugega	voza	pa ni, če bi ga s cekini plačal!Poslednji koleselj	A
in na licih se ga je držal prah železniškega	voza,	glas mu je bil hripav in pogled nemiren.Kmalu	A
Stisnil jo je krepkeje. ”Pusti, ali te pahnem z	voza!	“ Zasmejal se je, toda mahoma je izpustil	A
je že vstal gospod Jošt?“ je vprašal glas iz	voza.	”Opolnoči je šel ... pospravil je in je plačal	A
jasnejše. Natanko je slišal drdranje zlatega	voza,	ki je prišel po cesti in se ustavil pred hišo	A
in gospoda Edvarda, ki je stopil iz zlatega	voza,	ves v črni obleki in z belimi rokavicami na	A
. / Začul je pod oknom, na pesku, drdranje	voza	in vesele glasove.Skočil je z zofe, zagrnil	A
vendar opekel!“ je vzkliknil nekdo čisto blizu	voza	in zasmejali so se naglas. Župnik je stopil	A
velik šopek nageljnov. Kačur je sedel v ozadju	voza,	visoko vzravnan, dolg in suh. Suknja mu je bila	A
glorije. Dospeli smo v mesto, zlezel sem z	voza,	pahnili so me v široko vežo, odprli so vrata	A
bila udarila kopita ob tlak, toda skočil sem z	voza.	Prijel sem jo za roko in sem jo povedel k vozu	A
hitele ob vozu lahkonoge, lahkokrile, dotikale se	voza	z rokami, prisedale k meni ter poskakovale spet	A
zgodilo: zmerom bližje mi je stopala, preko	voza,	preko konj, in že je bila poleg mene. ”Ali	A
mi, kakor v megli, odkar me je pogledala iz	voza,	ko sem stal na pragu.Za učenje nisem več sposoben	A
izginilo, komaj da so se čuli veseli glasovi z	voza...	Vse bo švigalo mimo kakor v sanjah, vas, kozolci	A
mokroto. ”Pri malinu bomo čakali,“ je slišala z	voza	in šla je počasneje z drobnimi koraki, sklonjenim	A
vozom je prišla Francka, sopla je daleč zadaj; z	voza	se je videla majhna in drobna, kakor da bi se	A
neumno!“ Pogledala je jezno in je pljunila z	voza.	Pogovori so utihnili; vsi, romarji in romarice	A
18 . / Zazdelo se ji je, da ne doide nikoli	voza	in nikoli židane rute in da bo zmerom vse tako	A
sveta in do konca življenja, bi ne dohitela	voza	ne židane rute, ne maslenega kruha ... vse veselje	A
”Teci! Teci!“ so klicali z	voza	in v Francki sami je klicalo z glasom polnim	A
oči so gledale, ali videle niso ničesar razen	voza,	ki se je zibal, kakor da bi se tla majala pod	A
Hí‐i!“ Planila je, skočila, zadela se je že	voza,	vzdignila je roke ter se naslonila s komolci	A
držala v iztegnjeni roki. Hlapec je skočil z	voza	in se je sklonil čez Francko. ”Vstani!	A
obula čižme. Ob žakljevini, ki je ležala na dnu	voza,	si je obrisala prah.Popravila si je tudi lase	A
Francka je šla na dvorišče, vzela je kruh z	voza	in je šla na ono stran dvorišča za gostilnico	A
naproti, ki je bil pridrdral na dvorišče. Z	voza	je stopila dama, ogrnjena v dolg plašč.Njeno	A
legla je nanjo kakor noč - nikoli ne doide	voza,	nikoli ne pride na sveto romarsko Goro; in če	A
tistem trenotku je vse utihnilo, nikjer ni bilo	voza,	ne romarjev nikjer.Tam v senci, čisto v temi	A
z okrvavelimi nogami - toda nikoli ne doteče	voza	...Ozrla se je po otrocih, ki so spali na tleh	A
Peron je bil skoro prazen, par ljudi je čakalo	voza,	ki je že prihajal tam izza ovinka. ”Pa zbogom	A
obraz, ki je pogledal skozi okno železničnega	voza,	je začutila, da odhaja za zmerom, da odhaja	A
in se ustavil. Lojze in mati sta stopila z	voza	na prostrani peron ljubljanskega kolodvora.	A
gostilnica, kjer so se ustavljali vozniki. Nobenega	voza	ni bilo pred njo; gostilničar, póstaren človek	A
poskakovala je z ranjenimi nogami, že je prišla do	voza,	prijela se je z obema rokama - toda voz je sunil	A
nikjer! Še ustavil je voznik, skobacal se je z	voza	in je stopil v krčmo.Kako počasi pije voznik	A
zadel Gjuro culo preko rame in je stopil iz	voza.	Komaj se je doteknila noga rodne zemlje,	A
Tako je pač na svetu; kdor si ne more najeti	voza,	mora po blatni cesti in zelo naravno je, da	A
11 . / Ustavil je pred hišo in je skočil z	voza,	vrgel vajeti hlapcu ter se napotil naravnost	A
Jaz zavijem na levo!« Marko je skočil z	voza	in je krenil na desno. Napol pijan je še bil	A
hudobec te je bil obsedel! Ne denarja ni, ne	voza,	ne konj!« Tako je stokal Marko in debele	A
peron in vežo. Nikolaj se je ozrl; nobenega	voza	in sploh žive duše nikjer.Za kolodvorom se je	A
Leševje. . / . / stran 56 . / Zasedli so dva	voza.	V prvem so sedeli Rekar, Helena, Nikolaj in ona	A
je, da se okrene v zadnjem hipu, da stopi z	voza	in jo vzame v naročje in se vrne z njo v grad	A
poigrati z njenim srcem. Še ta trenutek stopi z	voza	in pohiti navzgor in jo objame...Voz je izginil	A
užaljenega in nič zlovoljnega. Ko se je ozrl z	voza	še enkrat proti gradu, je videl, da je stala	A
je župan sam držal vajeti, ko se je kobalil z	voza.	Kajti Peter se je redil močno in urno, že ves	A
Postali so; žandarm se je nagnil globoko iz	voza	in je gledal na cesto.V luči brljave svetilke	A
Doli!“ je ukazal žandarm in Luka je stopil z	voza.	Vrata so bila na stežaj odprta in vsi štirje	A
bilo tako in nič drugače!“ ”Ko sem stopil z	voza,	“ je izpregovoril kmet, ”sem rekel: Ne vem, kdo	A
slonel zleknjen v kotu, glavo napol visečo iz	voza.	”Na klop ga položi, tam naj se naspi!“ je	A
sta ga nesla v hišo; krčmar je vzel plahto z	voza,	zganil jo je ter jo vtaknil Luki pod glavo.	A
pot do kronanja, do kraljevanja in do zlatega	voza	je bila zagrajena s plotom.Nizek se mi je zdel	A
takem mrazu? Kaj niste mogli dobiti nobenega	voza?	“ ”Ni bilo take sile.	A
je bila razlila od las do vratu ... Voz poleg	voza,	voz za vozom, brez konca: skoro dve uri je trajal	A
ampak nad vse, nad vse na svetu se veselim	voza	in svatov; dvoje konj bo vpreženih, voznik bo	A
plahta je viselo nebo nad njim. Stopila sta iz	voza,	prijela sta se za roko in sta šla, kamor so	A
ne spal. Ko je poslednjikrat stopil iz črnega	voza,	se mu je zdelo, da so mu noge od železa in tudi	A
in živine ne uročil ...“ Luka je pljunil z	voza	in je zamahnil z bičem, kobila pa se je zibala	A
Voznik se je vzdignil počasi in je kobacal z	voza.	”Kaj pa je?“	A
Zavijte pred prvo hišo!“ Voznik je skočil z	voza,	konja sta postala pred gostilnico. In tedaj	A
to je pač ona, ozrla se je bila, stopila iz	voza	in je prišla k njemu.Trepetal je od sreče in	A
te vsaj spremil, toda glej, skočil sem bil z	voza,	čemu bi se zdaj vračal nanj?“ Neverno mu	A
mislijo; ne hotel bi gor, strah ga je bilo tistega	voza,	ki se je pomikal natanko kakor on in je stal	A
zakaj doma si!“ Šimen je vzel culo, stopil je z	voza	in se je ozrl naokoli. ”Kaj to je moja domovina	A
vzkliknil osojniški ves zasopljen in je skočil z	voza.	”Ni še izkazana!“ je odgovoril prisojniški	A
da se kmalu srečava!“ Ko je župan skočil z	voza,	je izpil na dušek polno majolko vina, nato pa	A
je bilo čuti s ceste gori glas ropotajočega	voza.	Anica je sedela na vrtu pred hišo.	A
neusmiljeno zadel z nogo v kolo izpod lope gledajočega	voza,	in potem, tipajoč boleče mesto, stopil za Šimnom	A
ustavil tuj voznik doli ob mlinu, in je skočil iz	voza	v topel kožuh zavit gospod in se ozrl nekako	A
razsvetljena okna v hiši in se naslonil ob oje	voza,	ki je gledal izza lope. Tako je slonel	A
vola pred župniščem. Župnik se je odtrgal od	voza	in omahnil proti vratom v župnišče.Iskal je	A
Začel je kleti in groziti, da vrže Toneta z	voza	v grapo.Božič se je rahlo streznjeval.	A
Božič. Golja je nekaj trenutkov molčal, stopil z	voza	in si dal nekaj opraviti s konjem.Nato je zopet	A
kakor je, je ropotala in ropotala, še huje od	voza,	pa tako nisva opazila, kdaj se je kurnik odprl	A
porinil zadnji snop skozi lino, sem skočil z	voza	in pohitel k bratoma. »Gremo, mene bo	A
tiru. Kadar gre prepočasi, vseka nadzornik z	voza	sedaj po tem, sedaj po drugem z dolgim bičem	A
gospod škof ob stopnicah sprejeli, pri izstopu iz	voza	pozdravljen z živio (‚mit einem Lebehoch’).	A
milosti, vladiki Pedenskemu, izstopnišemu iz	voza,	z veliko gorečnostjo poljubljali roko.	A
strani baron Gall, od druge pa Aricaga ter tik	voza	poskakala s sedla in oddala konja cesarskim	A
prikloni poljubila belo roko, katero jima je iz	voza	podalo Njegovo Veličanstvo. »Trudno	A
pred družbo. V veliko njeno radost stopi z	voza	stari graščak iz Soteske, grof Anton Babo.Z	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani