voz (493-592)

vendar prišli, - bilo je že skoro polu enajstih.	Voz	za vozom je prihajal; prah se je dvigal tako	A
prahu zavitih in z venci okrašenih dvanajst	voz.	Takoj ob prihodu se dvigne iz enega teh voz visok	A
voz. Takoj ob prihodu se dvigne iz enega teh	voz	visok, svetel cilinder na črnobradati glavi	A
gostilno. ”Gospod Jenko, dajte napreči kakšen	voz	...“ ”Ali saj vendar še ne odhajate, gospod	A
gospod -“ ”Jaz sem dejal, da naprezite kakšen	voz,	če ga imate; če ga nimate, pa povejte!“	A
če ga nimate, pa povejte!“ ”Miha, naprezi	voz	za gospoda!“ In gospod Mravljinček se je	A
sivim nebom, tod se vozi življenje kakor železen	voz;	črni voznik se ne ozre nikamor; skozi šum, preko	A
gospodarjev hrbet!« je rekla tašča. »Narobe	voz,	ki ga vleče gospodar, hlapec pa drži vajeti	A
veselo in utolaženo. »Kaj bi trosil denar za	voz?	« je pomislil. »Dokler me nosijo te stare noge	A
srebrnik, ki ga še imate, oče, pa stopite v železni	voz.	Kadar boste v cesarskem mestu in boste okusili	A
pozvonilo in so ga poklicali in je stopil v železni	voz.	Črno je bilo v vozu in neprijetno, kakor po trohnobi	A
sedel na rob klopi, culo je položil na kolena;	voz	se je stresel, zabobnelo je in zaškripalo, Jernej	A
ga vodili iz hiše in so ga posadili v čuden	voz,	ki je bil zaprt na vseh straneh, kakor ječa	A
pogledali ne odgovorili besede. Naložili so ga na	voz,	pa so ga vozili vse križem po širokih cestah	A
Jernej in je prosil, ko so ga pahnili v železni	voz	med potepuhe in tatove.Pa se nobeden ni ozrl	A
in minila je noč; iz kraja v kraj, iz voza v	voz,	odhajali so tovariši, prihajali so drugi.	A
pot je dolga in pusta, če imaš denarja, plačaj	voz!	« »Zakaj v Resje?« je vzkliknil Jernej	A
In ko je zadelo kolo ob velik kamen in se je	voz	zelo zazibal, takrat je zastokalo v rakvi.Nežika	A
brez žalosti in vesela je bila, ko je drdral	voz	po kamenitem tlaku - Bog vedi kam, v katero	A
licih z nedolžno roko. Dà, v tiste kraje, zakaj	voz	je drdral neprestano, dolga je bila pot in daleč	A
spodaj pred velikimi vratmi bo čakalo troje	voz,	nestrpno bodo bíli konji s kopiti, voznik se	A
vriska vlak, že je zaropotalo, stresel se je	voz...	Zbogom, mesto, zbogom, dolina, zbogom, življenje	A
megle, ki so se počasi bistrile in razmikale.	Voz	je majaje in drdraje zavil na belo, široko cesarsko	A
prašen kanton ob cesti. ”Morda pride še kak	voz,	da prisedem ... preveč sva hodila po mestu.Tudi	A
Pridem prej ko vi!“ Jezen je švrknil po konjih,	voz	se je zibal dalje, kolesa so orala ozke brazde	A
Bučno kakor železniški vlak je prigrmel po ulici	voz,	ki bi ga v podnevnem trušču komaj slišal.Nekjé	A
petih, ko je z mogočnim ropotom ustavil najin	voz	pred hišo, sva bila že pripravljena.Držala sva	A
prhala ter bíla z močnimi kopiti ob kamen.	Voz	je bil nekoliko neroden, staroverski, bolj barki	A
Pobožal je konja z bičem po tolstih bokih in	voz	je drdral urno in ropotoma po tesnih, temnih	A
nezaupnimi, ošabno prezirljivimi očmi naju, voznika,	voz	in vprego. ”Weaner san s'!“	A
vsi umolknili, kakor da se je bil ropotajoč	voz	sunkoma ustavil.Strmeli so na naju z nasilnimi	A
srce nama je seglo zaupanje. Ko sva sedla na	voz,	sem vprašal voznika, če vé za pot.”Kako bi ne	A
nekaj kričali, ali ni se dalo razumeti, kaj.	Voz	je zavil za visoko poslopje in glasovi so mahoma	A
Poti ni bilo kraja. Zdelo se nama je, da	voz	stojí.Polje je bilo zmerom enako.	A
tam, saj bo kmalu poldan!“ Skobacal se je na	voz,	oziral se je naokoli, zaspan in zlovoljen.	A
desno!“ Voznik je srdito mahnil po konjih,	voz	se je pomajal.”Vesela bodi, Anka!	A
bilo! Po zelo širokem, bahavem trgu je krenil	voz	nizdol ter se ustavil pred gostilnico. ”Čast	A
!	Voz	je stal pred belo hišo, pred katero je bilo	A
voznik že švrknil po konjih in se je mogočni	voz	sunkoma zamajal.Mahali so z ovenčanimi klobuki	A
migljajoči sončni sijaj. . / . / stran 129 . /	Voz	je hitel tiho in jadrno, kakor po ravnem žametu	A
omamljenih oči. Zdelo se mi je, da se vzpenja	voz	brezšumno od tal, da se peljeva kvišku, zmerom	A
gradiči, bela mesteca ... Sunkoma sem se vzdramil;	voz	je hitel po tihi ravnini, med dozorelimi njivami	A
- kdové, kje in kedaj sem jo bil zalotil.	Voz	se je zibal zamolklo bobnéč preko floridsdorfskega	A
da bi se vozila po tem jasnem božjem svetu.	Voz	je drdral nerodno po cesti, stresal se je in	A
bil segel mrak. Anka je sedla v tramvajski	voz.	Nogé so jo bolele in v glavi ji je bilo čudno	A
suknjo, jaz črno srajco; mene so vpregli v težki	voz,	ti pa si sedel vanj ...Kdo bi tožil, čemu bi tožil	A
prašna in mrtva. Prehitel sem visoko natovorjen	voz,	ki ga je vleklo dvoje sestradanih kljuset; pijan	A
I Pozno v mrak je že bilo, ko se je	voz	prizibal do vasi. Voznik je bil nekoliko pijan	A
Zbogom!“ je rekel voznik, ko je občutil, da se	voz	ne ziblje več in da konja stojita.Vzdramil se	A
stal tam in ni zinil besede. Voznik je pognal,	voz	se je zazibal in je krenil v vas. ”Kaj bi	A
od ceste na cesto, iz hiše v hišo, z voza na	voz.	Od tistega trenotka je romal, ko ga je prijela	A
prikaži se več!“ In naposled so ga naložili na	voz,	med zaboje in vreče in so ga vozili po samotni	A
Jure. Nekoč se je pripeljal skozi vas tako lep	voz,	kakor ga ljudje še niso videli.Peljal se je	A
Par ljudi je postalo na ulici.	Voz	je pridrdral mimo, voznik je kričal. ”Spoti	A
Tudi v tebi, Martinovec, je še moštvá za senen	voz.	Ampak še več je napuha -- in z napuhom te bom	A
bogati kmet napravil lepo kupčijo, je ustavil	voz	pred grabežem in je popival, nato pa še kartal	A
Kovač se je pripeljal iz mesta, spravil je	voz	in konja ter se je napotil v krčmo kakor je	A
na cesti pod hribom in se je jadrno bližal;	voz	je planil s hriba v dolino kakor ptica od neba	A
... Švrkni, goni!“	Voz	kaplanov je švignil sunkoma naprej; župnik si	A
svetila mirna rumena luč. Vlak je zažvižgal in	voz	se je stresel; sunkoma je odprl doktor Detal	A
kljusetu; Štefan se ni zganil. Neprijazen molk;	voz	ropoče po kamenju in se stresa. Pride mimo	A
čez jarek na polje. Oče švrkne po kljusetu in	voz	ropoče dalje po ravni cesti.Od daleč se sveti	A
dospel v vas ob istem času, ko se je ustavil	voz	pred hišo.Brat Jakob je pozdravljal sosede,	A
obleki in ni se ji mudilo v vežo, oče je peljal	voz	na dvorišče. ”Tam prihaja pa še Štefan!“	A
obzorjem je bobnelo, kakor bi prihajal iz daljave	voz	po kamenitem tlaku.Voznik se je vzbudil; debele	A
Zazehal je glasno ter zamahnil z vajeti, a	voz	se je pomikal počasi kakor prej. Predramila	A
on je iztegnil roko. ”Kakor da bi se odtrgal	voz	od hriba ...Zdaj je zavil za holm, prikaže se	A
moje oči; zdi se mi, da slišim drdranje ...“ Črn	voz	se je prikazal na cesti, vil se je zmerom globlje	A
vesel, če se je kam obesil. Stavim, da zavije	voz	v globel ... Poglejva na ono stran, stopiva tja	A
Globoko v kotu, čisto v temi, se je prikazal	voz,	izluščil se je iz noči in je vozil urno po beli	A
Ti si res tako majhna in tako otroška!	Voz	je bil tam, lep in uren ... čemu bi ne sédel,	A
suknji? . / . / stran 152 . / Sedel je na	voz	in zapokal je bič -- pa jadrno čez planino,	A
nekdo prepeval. V strmi klanec se je pomikal	voz	bolj počasi, konja sta se penila, bila sta s	A
navzdol. Prijetno mu je bilo, da se je bližal	voz	in da je mogel izpregovoriti. ”Glej, Tone	A
doteknil klobuka, Martin je švrknil po konjih in	voz	je zdrdral na oni strani v dolino. Mate se	A
trudnimi koraki. Pred krčmo je čakal naprežen	voz.	TRETJE POGLAVJE	A
komaj poslušala; daleč so bile njene misli.	Voz	je drdral po peščeni in s kamenjem posuti poti	A
razprostrla se je ravan in sonce je zasijalo.	Voz	je zavil okoli hriba proti fari.Od daleč se	A
stran 181 . / Konja sta stopala korakoma;	voz	se je pomikal počasi po veliki cesti skozi faro	A
Zadrdralo je zunaj, vzdignil se je prah in	voz	je šinil mimo. Hanca je prebledela, sklonila	A
sklonila se je ob oknu in je strmela na cesto;	voz	je izginil; kakor beli rep ladje na morju se	A
je jezen, če je dež in blato, kadar sede na	voz!	“ ”No, da, kakor je božja volja!“ je zavzdihnila	A
pa dober svet. Jeseni so naložili Kurenta na	voz.	Mati se je jokala in ga je za slovo pobožno pokrižala	A
Tam je furmanska krčma, tam čakajmo, da pride	voz,	tam prosite!Ne bil bi človek, ki bi vaju ne	A
prijel jo je za roko in Marta je skočila na	voz.	”Kam?“	A
Ker je nategnil vajeti, sta konja planila,	voz	je drdral jadrno skozi sivo samoto in blato	A
padla na kolena; bič je udaril po konjih in	voz	je podil v dež in blato. Marta se je vzdignila	A
pomislila, ”bi ne bilo nič prijetno znamenje.“	Voz	je izginil v daljavi, za temnim hribom, ki se	A
so se tiho pomikala v senco, kakor se utaplja	voz	v meglo: oči strmé za njim, ko hiti preko ravni	A
Marta se je začudila, ko je ugledala pred hišo	voz	in konja, pa nobenega hlapca in tudi ne odprtih	A
ozrl se ni nikamor in vse, človek, konj in	voz,	je izginilo za hišo.Šele tedaj, ko se je Marta	A
zastrmelo poslopje iz teme. Pred vratmi je stal	voz;	od konja, ki je bil pogrnjen, se je še kadilo	A
da se je na oni strani, pred vratmi, ustavil	voz,	razločila je tudi gospodarjev glas in se je	A
toliko gosposkih ljudi za njegovim pogrebom. Cel	voz	je bil do vrha naložen z venci in peljalo ga	A
”Takemu piščetu je treba, da se moží!“	Voz	je bil skoro podoben kmetskemu koleslju, starinski	A
bila šla peš!“ je izpregovoril Lojze. ”Kakšen	voz	je to?Ná, saj bo kljuse na cesti poginilo!“	A
Za Boga, tudi voznik je pijan!“	Voz	je stal pred enonadstropno, starinsko hišo daleč	A
kupi vrv na moje stroške -- zakaj urno vozi moj	voz!	-- To je mislil, glej!	A
In sem jokala in sem prišla na cesto ...	Voz	mimo ... zakličem: Gospod, trudna sem!... Ni ustavil	A
so pili ... Ko sem zajokala naglas, je prišel	voz	po cesti in je ustavil ... fant je držal vajeti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 93 193 293 393 493 593 693 793 893 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani