voz (1.093-1.192)

vzklikne Veronika. »Glejte, doli skozi vas se pelje	voz;	in ako se ne motim, videti je uniformo ulansko	A
je navzlic migreni vstala s svojega sedeža.	Voz,	ki je bil v istini ravno šinil skozi vas, zavil	A
kjer bi se moral vsak trenutek zopet pokazati	voz,	ki se je bil ravno na ovinku skril. »Dva prideta	A
se je vila skozi vas in po kateri je prihajal	voz	razborških sosedov. »Oba prideta,« ‒ reče tiho	A
sosedovska vljudnost, videla je dobro. Rogulinov	voz,	ki je v istini pripeljal oba prijatelja, postal	A
priliko. V kratkem času je bil tudi grajski	voz	gotov in potem se je delila družba v obe kočiji	A
delila družba v obe kočiji. Gernau je vzel	voz,	v katerem se je bil s prijateljem pripeljal	A
prijetno hladno. Po beli, ravni cesti je dirjal	voz	naprej in na desni in levi se je lesketalo jutranje	A
stala stara razvalina Ravne. Gernau je bil že	voz	zavil k bližnji gostilni, kjer je izročil konja	A
da dobimo pomoči. Eden gospodov naj stopi po	voz,	ki je pripravljen.«Potem pa se obrne h Gernauu	A
bila na pravem mestu. Eden oficirjev odide po	voz,	ki je bil blizu. Gernau se obrne k Ani: »Vi	A
potisne oficir še svojega mrmrajočega pinčka v	voz	in nekoliko trenutkov pozneje je drdral že proti	A
Potem pozvoni slugi. »Popoldne naj bode	voz	zame pripravljen!« naroči vstopivšemu. »Izpolnil	A
izrazom v slikarja. Bil je že na odpotovanju in	voz	njegov je stal v klancu in čakal ga.Oglasil	A
skoraj!« dejala je tiho zase, ko je izginil	voz	v daljavi za zelenimi drevesi, ki so tam obraščala	A
obsajeni cesti proti žerinjskem gradu. Svoj	voz	je bil pustil pri Zabrdniku, kateri ga je ugibaje	A
Večkrat se je ozrl nazaj, ko je drdral njegov	voz	v mraku po radoveljski cesti; bil je tako vesel	A
pred hlevom in potem ogledoval pod kozolcem	voz	in nekaj borovih plohov, ki so se tam sušili	A
pred svojo gostilno, kar se pripelje mestni	voz.	Gospod in gospa, oba elegantna, izstopita.	A
še ni bil mož. Po cesti je pridrdral mestni	voz.	Majhno dekletce je sedelo v njem pri guvernanti	A
hotel je reči mladi, pa zopet je pridrdral	voz	mimo in v vozu dvoje ‒ lepih oči. Mladi ni rekel	A
Srečal me je nenavaden, dolgi skrinji podoben	voz,	katerega sta vlekla dva utrujena konja.Voz je	A
voz, katerega sta vlekla dva utrujena konja.	Voz	je bil zeleno pobarvan. »Kaj vozijo tu?« vprašal	A
smeti, mestne smeti!« Kmalu potem srečam drug	voz,	ki je bil prvemu skoro podoben.Zelen je bil	A
Odšel sem nem in tih, a za oglom srečam tretji	voz,	zelen je bil, stražnik je šel za njim, konje	A
vpiti. »Videla sem, da so mojega moža tudi na	voz	položili, preden so bežali, a jaz nisem mogla	A
zvežejo mu roki in nogi in zunaj na cesti je že	voz,	ki ga odpelje v Ljubljano. »To ste možje, to	A
pripelje poletnega dne star gospod v Dob, ustavi	voz	v krčmi pri »Mesarju« in nastopi pot skozi vas	A
ter jela, ne da bi zinila besedice, ogrebati	voz	s podvojeno pridnostjo; bil je že skoro naložen	A
omahnil; a potem je vendar pritisnil žrd na	voz,	sedel v kobal nanjo ter pomagal drugim, ki so	A
na dan, uro za uro ropotanje težkih tovornih	voz,	kričanje voznikov in vesel glas roga, katerega	A
ob tem nenavadnem času, da se bliža poseben	voz	ali »extra pošta«, kakor so dejali domačini	A
čakal pod lipama, kaj mu pripelje naznanjeni	voz.	Bil je že doli pod klancem, preko katerega ni	A
stran 8 . / Vtem je že pridrdral težki poštni	voz,	katerega so vlekli štirje konji; prvi par je	A
že od daleč migal z bičem v znamenje, da se	voz	tu ustavi. Topolščak je hitel k vratom, da pomaga	A
sedaj zakričal tja na dvorišče, naj odmaknejo	voz	ali privežejo voliča, ki si je bil snel verigo	A
je molčal in, ko so zjutraj zgodaj sedali na	voz,	ni bilo Gotarda nikjer; stari je klical neko	A
in skednju, a naposled je nejevoljno sedel na	voz	in pognal konja. »Naj pa doma ostane!« godrnjal	A
držal za brzdi ves čas, ko so oni sedali na	voz;	nihče ni zapazil, kako zlobno-zadovoljen smehljaj	A
je vso pozornost zunaj sedečih svatov vzbudil	voz,	ki je prihajal od dolenje strani in zavil na	A
mene, tujega paglavca, naloži me naposled na	voz	in me odpelje v mesto k sorodnemu gospodu župniku	A
je zdelo, ko sem gledal, kako so jo devali na	voz.	Daleč je prišlo s poštenjem v vašem kraju!	A
obraza. Sedel je z oskrbnikom v eleganten	voz	in vozila sta se po mestu in okolici blizu pet	A
koruzo. Zanj ima železnica premalo strojev in	voz;	za te ustanovitelje in podjetnike pa zemlja	A
naprosi, naj baron Veseljenko izvoli sesti v	voz,	ki čaka pred durmi.Ta prijazna prošnja je bila	A
hreščanje njih perutnic je bilo kakor ropot	voz,	kadar z mnogimi konji dirjajo na bojišče.’Sedaj	A
kobilic, da bo hreščanje njih perutnic kakor ropot	voz,	dirjajočih na bojišče ... V tem neznosnem položaju	A
cesti pred sobo se začuje hrum ljudi in ropot	voz,	ki se ustavljajo prav pred hišo.Nikon Ubeg in	A
razleglo v tretjo vas, kobila je potegnila,	voz	je zaječal in zaropotal in potlej dalje in neprestano	A
utrinjale malim popotnikom v očeh. Ropotal je	voz	po Spodnji dolini mimo Bistrice, kjer je dobra	A
jeseni!« V tem hipu plane mladi Melkijad raz	voz,	pobere kamen ob cesti in ga zaluča proti veži	A
v vežnem oknu. Naš junak se urno dvigne na	voz	in oče Rok švigne z bičem, ne po sinu, ampak	A
ubitega okna k vozu in zgrabi za bič in povodec.	Voz	obstoji in trop vaščanov ga obstopi. Žena srčno	A
ženske skrivaj in za njegovim hrbtom potaknile na	voz,	in rohni nad dečki, zakaj da mu niso tega poprej	A
dan namreč pije, ne da bi se ozrl na konja in	voz.	Točno ob desetih zvečer, ko jame krčmarica pivce	A
torej glasno: »Če sem prav prišel, pa sedite na	voz	in se odpeljite na Mlino.Tam v krčmi pri mostu	A
nekemu Bovčanu.« Kakor bi trenil, sede žena na	voz,	kakršna je bila, in obrne kobilo nazaj proti	A
grob nihče ne ve, kar se ustavi pred hišo tuj	voz	z velikimi kovčki in z voza stopi sivolas gosposko	A
ni druge pomoči, nego da še danes sedete na	voz,	ki vas popelje naravnost v Benetke in da jutri	A
Sočutno me spremi in obljubi, da sam preskrbi	voz	in da se nemara z menoj popelje do Benetk.Proti	A
slovo od vas nam je tako težko. Odpovedal bom	voz	z naročilom, naj se voznik vrne točno ob eni	A
ni vedel, kako bridko skrb mi naloži, ako moj	voz	za tri ure ustavi.A jaz mu nisem smel povedati	A
ker so vas samo oni s tem, da so odpovedali	voz,	ki vas je tisti večer že čakal pred hišo, pripravili	A
vodnikom v dolino proti Stari fužini, kjer jih čaka	voz.	Jaz sem pa našemu prvemu vodniku rekel, naj ostane	A
očetu jarem iz rok. Vpregel je voli ter vrgel na	voz	drevo, brano, sejalnico in vrečo žita. »Hej	A
vabila. »Ne bom,« je zarenčal sin in potisnil	voz	v klanec. Z očetom vso pot nista spregovorila	A
ponosni. Volička sta počasi vlekla škripajoči	voz,	za njima je zamišljeno racal oče.Pred njim je	A
Pod češnjo sta izpregla. Oče je hotel seči na	voz	in pripraviti drevo. »Nikarte, oče, bom že jaz	A
Klicala je mati. Izpregla sta, naložila plug na	voz,	le brano sta pustila na njivi in pognala domov	A
Sin je priganjal voliča in na ovinkih odnašal	voz,	da ni zdrknil pod pot. IV.	A
zvlekel Lovrač svojo skrinjo in jo porinil na	voz.	»Pojdimo še malo v hišo,« je poprosil oče, ki	A
Od bolečine se mu je telo še bolj skrivilo.	Voz	je škripal in pod kolesjem se je drobilo kamenje	A
dušil z učenostjo iz knjig . / . / stran 34 . /	Voz	je zahreščal po belem pesku v klanec proti sosedu	A
bom potreboval,« je odrekal Lovrač, ko je bil	voz	že tik Strojinove hiše. Skozi okno je gledal	A
Zaloputnil je vrata, zaokrenil na dvorišču	voz	in mu snemal kolesa in mazal osi. »Hudnika!	A
je konja. S težavo se je skobacal Macafur na	voz.	»Lovrač, otrok si se nabral, dobro ti je, lahko	A
in skoro ni bilo misli, ki bi ga omehčala.	Voz	je pustil v dolini in s konjema divjal v hrib	A
tista stvar namreč ni zastonj. Saj veš, da	voz	ne teče, če ga ne mažeš.« »Je že prav, saj ne	A
»Ali si kaj lačna?« jo je ogovoril, ko je	voz	drdral proti obcestni krčmi. Zdelo se mu je	A
in pozdravljali. Nekaj se jih je obesilo na	voz,	Lovrač jim ni branil. Z Marijanico sta komaj	A
presekano s cesto, po kateri je drdral Lovračev	voz.	»Vsa neumna je na mesto, dobro, da sem jo peljal	A
Pogrebcev ni bilo. Le	voz	je drdral po poti. Pogrebci so se zbirali v	A
jim je in, ko so vse pobrali in naložili na	voz,	so ga za nameček do nezavesti pretepli, zaprli	A
zajelo v spodnjem delu grape. Njega, konja in	voz	je zasulo in odneslo daleč v dolino. Pri Rožancu	A
teden je Bogataj nekega jutra zapregel. Na	voz	so sedli Bajželj in Bajžljevka, Bogataj in Agata	A
ter se odpeljali. Po grapi jih je stresalo,	voz	je odletaval in se pogrezal v globoke kolesnice	A
»Če hočemo do noči domov, odrinimo!	Voz	je pripravljen!« je rekel nekoliko trdo, vsaj	A
nobene druge skrbi razen zanj. Jaka je napregel	voz.	Še njemu se je orosilo oko in debela solza mu	A
smejalo od sreče. »K Balantu zavijmo, tam imam	voz!	« je ukazala Katra, kakor da je gospodar. »Le	A
je nedolžna, Tesnó ji je bilo pri srcu, ko je	voz	zavil v grapo.Rada bi, da bi vožnje nikdar ne	A
življenju! Imela je v gradu dva lepa konja za	voz	in enega za ‒ ježo!Da se gosposke žene rade	A
korist. Dasi bi mu bila dala o vsaki košnji lep	voz	dobrega sena, ni je kosil; trava je rasla, kakor	A
ko sta dva gosposka, moški in ženska, séla na	voz,	ki je stal pod gričem, in urno se odpeljala	A
pustil peš na pot. V bližnji vasi bi se pač dobil	voz,	seveda ne tak, kakor jih je vajen gosposki svet	A
ostanite tukaj nekoliko časa, tako dolgo, da dobimo	voz	ali pa da vam bo mogoče peš hoditi.Jaz bom skrbel	A
stran 216 . / XVII Na mirodolskem vrtu je stal	voz	repe pred hišo.Pri zidu je čepela stara Barba	A
kravico neprodano domov in po cesti se je vrstil	voz	za vozom z blagom, ki ni bilo dobilo kupca.	A
ciganom, vendar cigani niso bili. Imeli so velik	voz,	ki je bil skoraj hišici podoben, vrata je imel	A
dokončano, migne gospodar, vsi vro zopet nazaj v	voz;	čez nekaj časa se povrnejo čudovito spremenjeni	A
Montmorencyja. Ker se nama ni mudilo, zapustiva	voz	ter greva peš proti vasi. S konca vasi se zablešči	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  593 693 793 893 993 1.093 1.193 1.293 1.393 1.493 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani