Odslej mu je pomagala sestra, tudi že priletna, pri gospodinjstvu, sin Andrej pa je obiskoval že višje šole v Ljubljani. Bilo je lepega poletnega popoldne, ko je zadonel od zahodne strani doline, po kateri se vije velika cesta mimo Topolščaka, tenek glas poštnega roga, naznanjujoč ob tem nenavadnem času, da se bliža poseben voz ali »extra pošta«, kakor so dejali domačini. Krčmar Topolščak je bil tega glasu vedno vesel, kajti znal je, da od potnikov, ki se poslužujejo tega pomočka, tudi zanj odpade kaj več, in zato je tudi danes pritekel na dvorišče in čakal pod lipama, kaj mu pripelje naznanjeni voz.