venomer (201-300)

slabotna ženska in zeló otročja. Hodila je	venomer	po sobi semtertja in je kašljala in si je dala	A
kako se ti drugače godi in kaj da počneš. Saj	venomer	pač ne ležiš v tejle kamrici?“ Gledal sem	A
bi se pač ženil pri tebi, če bi mi zabavljala	venomer!	Ko bi jaz ne bil največji umetnik na svetu, bi	A
sključena, po staroversko oblečena ženska, ki je	venomer	mahala z velikim belim robcem proti vozu.	A
Tisto zimo pa je zgodaj zapadel sneg. Snežilo je	venomer	ves teden, od ponedeljka do sobote.Kakor so	A
nobeden ne govori po človeško, temveč da kriče	venomer	in vsi hkrati, kakorlegijon pijanih žganjarjev	A
se mi je vzdigalo, z drobnim kladevcem me je	venomer	tolklo po sencih. ”Kakšen pa si?	A
/ . / stran 160 . / vela roka godrnjavega,	venomer	pridigajočega učitelja; otrok jih po svoji podobi	A
novih vprašanj. »Bili smo izmučeni, moške so	venomer	tepli, nam pljuvali v lice, in, moj Bog, ponujali	A
Zdi se mi, da je stari blazen. Pri Mohamedu,	venomer	mi stiska roko in žlobudra svojo molitev.«	A
trenutkov zopet dvignile. Iz megla je pršilo	venomer,	od drevja je kapljalo in so kaplje dolble v	A
tresel od smeha, da se je po mizi polivalo vino.	Venomer	je vikal: »Presneta Katra, o presneta	A
se je zdelo, da govori iz nje in da ponavlja	venomer:	Peč, Peč!	A
očenašem, in spanec le ni hotel na njene oči, in je	venomer	videla pred seboj miren, zagonetljiv pogled	A
solnčen dan, in mačka je sedela na pragu in	venomer	gladila s tačico mehki gobček.Sredi trate je	A
Anici je bilo vso pot čudno tesno pri srcu.	Venomer	je mislila, ali ga ne bi prijela z obema rokama	A
dan?« Anica je sedela sama vase zamišljena in	venomer	je morala misliti na pohojeno rožo in na sanje	A
sanjalo samo od srajc. Rezala je in rezala, in	venomer	je tekla kri.Še nikoli takih sanj, da bi srajce	A
pa je pogledal ostro pastirja, in ko se je ta	venomer	smejal, je dejal: »Kaj se smeješ?	A
premišljati, dasi ji je zvenel starčev proseči glas	venomer	v ušesih: ne izdajte me, našel sem!Toda te glasove	A
več, in nevolje se ji je zbiralo nadenj. Toda	venomer	ji je šumelo po ušesih: ne izdajte me!	A
beži pred nečim. In vendar je bilo to grozno	venomer	za njim in je klicalo: ne vrne se, ne vrne se	A
Srce ji je plalo.	Venomer	je videla pred seboj upadlo lice Jurijevo.	A
Ihtela je. In	venomer	ga je slišala govoriti:Še vprašaš, če mi je	A
zaslužila, tega ne!« In pobegnila je iz sobe in	venomer	ji je švigala peklenska misel po glavi: »Bog	A
prsih, na duši, dušile jo, tlačile na misli	venomer,	venomer... Tretjo noč po večeru, ko so	A
na duši, dušile jo, tlačile na misli venomer,	venomer...	Tretjo noč po večeru, ko so ga bili	A
ker se je bala, da dela s tem nekaj napačnega.	Venomer	so ji namreč prihajale v spomin resne besede	A
pustila. Po noči pa, ko ni mogla spati in je	venomer	mislila le o tem, je slednjič sklenila, da ji	A
ali oškodovano v oporoki. Nekaj drugega jo je	venomer	mučilo: zavest, da ji mož ni zaupal.	A
poti, s krvjo poškropljeni listič. In čitala je	venomer	eno: prekličem, prekličem, prekličem...	A
so plesale skozi megleno ozračje. Ona je pa	venomer	strmela doli na vas, dasi je padajoči sneg zagrinjal	A
ki jih je vročina šibala po njeni glavi, je	venomer	in venomer prihajala na površje slika poti skozi	A
vročina šibala po njeni glavi, je venomer in	venomer	prihajala na površje slika poti skozi mraz in	A
srcu leži nekaj težkega, težkega. In ona mora	venomer	naprej.O, da bi se oddahnila, da bi se mogla	A
»Kam, kam, kam?« In	venomer	in vse obupnejši:Kam, kam, kam?	A
vrni jo, vrni!« Marjanica je molila tako in	venomer	mislila: »Sedaj je vse preč, njena duša	A
Kakor ptičica je bila omočena od njenih oči in	venomer	ji je morala gledati v oči, kakor ptičica zlobni	A
naj ne umrje, naj ne umrje!« Pri tem je Anže	venomer	motril Jeričino lice pred seboj.Iz tope obupnosti	A
Da bi le še mir dali. Ali, kaj imajo	venomer:	bum, bum, bum!Zakaj razbijajo?	A
in čuti, da se skoraj onesvešča vsled strahu.	Venomer	divje in ostro jo motri tašča. »Ven	A
blažena smehljala, mejtem ko je Marjanica še	venomer	jokala. »Zakaj jočeš, no!« je vprašala	A
Zdaj mi že vse preseda.« Tomaž je	venomer	kimal. »To se pravi,« je hitela žena	A
Prav nič ga ne poznam!« Fant je motril odslej	venomer	samo Marjanico in njenega spremljevalca.Videč	A
Stara žena, črna v obraz. In	venomer	giblje z ustnicami, in v črnem obrazu ji igrajo	A
in v črnem obrazu ji igrajo bele oči. In	venomer	se sklanja.Polno naročje že ima lilij.	A
kolobarjih, pihajo. »Lilije, lepe lilije!« šepeta	venomer	žena in odpira pred Jerico predpasnik.	A
začuti, da jo je prijela starka za roko in da	venomer	govori: »Na, lilij, na, lilij!«	A
skoro zapleta, ko je šel po cesti. Mislil je	venomer	le eno: da je Jerica izgubljena. Hipoma pa je	A
vstala in hodila od zibelke do okna in nazaj	venomer	ponavljaje: »Ne prestane, ne prestane	A
»Ne prestane, ne prestane!« In	venomer	je iskala ono čudežno, ono tajno, in ni našla	A
da boš moja žena!« »Nikoli!« je dejala in	venomer	praskala in odrivala njegove roke, s katerimi	A
bilo sedaj popolnoma slišno. Nekje je nihalo	venomer:	eden, dva, eden, dva!... Marjanica je	A
in najrazličnejših potrebščin in si pri tem	venomer	brisala solzne oči.Molče jo je opazovala Anica	A
trda, in hodila je po sobi gori in doli. In	venomer	ji je prihajalo v misel, da je slišala nekoč	A
odvrnil mož in odšel. Anico je izpreletela groza,	venomer	je mislila le eno:Po nedolžnem je bil zaprt	A
drugem, ko so me tam čakali.« In Hanci je krožil	venomer	samozavesten nasmeh ob ustih.Luki pa je srce	A
Smehljala se je pred se, medtem ko so ji oči	venomer	gledale na Šmarno goro.Tako sta se vozila molče	A
plahosti. Nejevoljno je rekel: »Ne golči, no,	venomer	o smrti, ki še sama od sebe prezgodaj pride	A
Ležalo mu je v duši in ob sencah. Ležalo je	venomer.	Ni bila ne budnost in niso bile sanje.	A
se preliva vanje, jih veže in utruja, a so	venomer	zopet voljní, prožni in krhkí... Ves zmeden	A
les, ki je že ves črviv in sajast, a duhovnemu	venomer	ona ista močna svetinja, kakor za njegovih mladih	A
kakor zvečer.« Veter, ki šumi krog vogalov, mu	venomer	zopet kliče v spomin besedo iz razodetja o Sodbi	A
ki kipijo vse niže, iz plazov, ki se prožijo	venomer	in z neusahljivo jeko nekje više in globlje	A
pa tudi ne.« »Ne hudiča ne angela,« ponavlja	venomer,	dolgo in se zopet osvesti besede iz Razodetja	A
sama vase stisnjena čepela za pečjo in gibala	venomer	s svojimi drobnimi, posinjelimi ustnami, z roko	A
na skrinjo. Bulječ togo predse je vzdihal in	venomer	izgovarjal dvoje imen za dvoje mrtvih bitij	A
bil na bregu visoko nad Tolminko. Mislil je	venomer	na mater. »Tu doli,« je mrmral, »je šla svojo	A
* Župnik se je dvignil in stopil k oknu.	Venomer	so pele stopinje prihajajočih in odhajajočih	A
prihajajočih in odhajajočih. Cerkvena vrata so	venomer	škripala v tečajih.Skozi cerkveno okence je	A
A ni ubežala.	Venomer	ima pred očmi, na poti, doma, še v spanju vso	A
pesek in se poganja kvišku kakor riba na suhem.	Venomer	prosi in kliče: »Bolna žena, šest otrok ...«	A
nas,« je odvrnil Gradnik. »Ti pa Šime vesta	venomer	samo o naših pravicah.Prav!	A
omedleti, ljubi brat! Pri tvojem obedu so mi	venomer	na misel prihajale Židanove kisle ledvice	A
ni mogla pozabiti, kar se je bilo zgodilo.	Venomer	je šepetala predse: »Ta kmet!Da si le upa kaj	A
in je sopel v otrple roke ter od samega mraza	venomer	rožljal s svojim zobovjem. »Vid,« izprego	A
nekoliko sramoval družbe neokretnega očeta, ki je	venomer	stokal, tožil o vročini in o dolgem času. »Kaj	A
/ stran 140 . / »Rajši od Viktorja, ki mi	venomer	zapravlja denar.A tudi ti me moraš rada imeti	A
« odgovori vitez pohlevno. »Čemu me zbadaš	venomer,	Welser, saj sem vendar dobra duša, ali ne, Malec	A
nasproti je sedela gospa Helena, vila suhe roke in	venomer	točila bridke solze.Potolažila bi bila rada	A
videl, kaka ženska je to!’ Tako je zdihoval	venomer.	Končno pa se je ulegel v travo, vrgel puško	A
do tal, da je bilo prav močno mračno v sobi.	Venomer	so ji silile solze v oko in prepričana je bila	A
smo kosili otavo, pri tem pa me je gospodar	venomer	izpraševal o našem domačem gospodarstvu. Hotel	A
sem sedel na stol pri postelji. Gledal je	venomer	proti stropu; le tu in tam je pogledal tudi	A
No dobro. Živeli smo	venomer	dalje.Delali smo na polju in kmetovali.	A
Človeka je kar groza, če hodi in hodi, hoste pa	venomer	več in več.« »Da, hosta je hosta,« mu je Budislav	A
znajo; in delati jih uči in slušati jih uči. ‒	Venomer	delaj, moli in posti se, posti se!« »Molči,	A
jarem, ne pa zagovedni župnik v Šentvidu, ki	venomer	vpije po trgu, če se ne mudi kje po podružnicah	A
njej. Iz veže, ki je bila tudi kuhinja, se je	venomer	kadilo.Nad vrati je visela konjska podkev, na	A
moči povedati. Pa nobena bolečina ne skeli kar	venomer;	tudi že prav huda vsaj za trenutke odnehava	A
in Gorazdovim Žitovitom. Budislav bi bil rad	venomer	dirjal, tako ga je gnalo k Silani. »Ne preženi	A
sami njegovi rojaki, neprijazno opazovali in si	venomer	nekaj šepetali.Niso ga marali, prepriden je	A
in začeli od kraja. Pater Herand je tudi tu	venomer	vzdihoval: »Oh, nikar ne vozite poganskega kamenja	A
« V napoto je bil zdaj le še pater Herand,	venomer	je godrnjal, če je le videl voz, ki je škripal	A
bolečina. Majnhalm Višenjski, tako je slišal,	venomer	lazi na Svibno in se sladka okoli Zofije, ta	A
lepa bela cvetka krasila njegov dom. Ta dvom ga	venomer	in čezdalje huje boli, samo še v prošnji in	A
dni noč in dan gorel velik ogenj. Ob njem je	venomer	pelo nakovalo.Grajski in tlačanski kovači so	A
Svibnega, srce mu je še drhtelo in vse misli so se	venomer	kar tople vračale k Zofiji ‒ ná, pa ti je pridirjal	A
pobegniti iz te čudne sobe. Žareče oči pa so ga	venomer	držale in so ga popustile samo, ko so se bolniki	A
njej zbirala in zgoščala močna volja, so jo	venomer	držale trde misli, dokler so moža še dosegale	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani