Naj si da mir, so jo pogovarjale ženske, ona pa je bila še vedno vsa iz sebe in se zdaj pa zdaj tako razburila, da so jo slabosti obhajale. Mirno in brezgibno je bilo v svitu dveh voščenk le dvojno lice v sobi: obraz pokojnega Gašperja na beli rjuhi, razprostrti čez visok mrtvaški oder, pa obličje slepe njegove sestre Polone, domače tete, ki je sama vase stisnjena čepela za pečjo in gibala venomer s svojimi drobnimi, posinjelimi ustnami, z roko prebiraje težke jagode na velikem rožnem vencu. Od časa do časa jo je nagovorila Tončka, ali bi kaj rada.