srce (1.101-1.200)

čuden, tako nepojmljiv občutek, da ji je začelo	srce	še burneje utripati.Ozrla se je okrog sebe in	A
/ Peter Majcen je obstal nepremično, samo	srce	mu je burno utripalo. Javorka si je	A
glavo in kakšni občutki so pretresali njegovo	srce.	A ko se je naposled odtrgal od okna, je dobro	A
nekje prav blizu je zaskovikala sova, njegovo	srce	je poskočilo in začelo burneje utripati.Nato	A
več mislil, ker je preveč boleče čutil svoje	srce.	Bilo je težko in mrzlo in je nihalo v njegovi	A
Zvonovi so zvonili. Skozi Martinovo	srce	so zapeljali vlaki, dolgi, neskončni vlaki slik	A
prvo prebujenje, je začelo kapljati v njegovo	srce	ob napovedi svetovne vojne in se je potem točilo	A
misel. Šele ob napovedi vojne se je njegovo	srce	prvič zganilo.Poslušal je pridigo gospoda župnika	A
zlatenico in umrla, ker je bilo njeno otroško	srce	prešibko.Dali so ji zlate uhane v ušesa in tri	A
kriva pota. Seme hudičevo je padlo v njegovo	srce.	Milost božja ga je zapustila.	A
kar lepa večnost, ki vlije človeku poguma v	srce	in novih sil v telo. Pred njim je Rejcova	A
tek, kolikor so ga nesle pete. Tekel je in za	srce	ga je stiskala rezka bolečina, ki pa se mu je	A
desno in kar sliši, kako glasno mu utriplje	srce.	„Fic!	A
»Da, da! Najprej raztržejo človeku vse	srce,	ki ga ima, potem ga pa vržejo na cesto. Enim	A
ima, potem ga pa vržejo na cesto. Enim tržejo	srce,	drugim možgane, nam delavcem roke.Tako je, niti	A
drugim možgane, nam delavcem roke. Tako je, niti	srce	se jim ne smili!« pravi delavec v Prehrani in	A
dolgo so brisali blato svojih čevljev ob tvoje	srce.	Besedo in dušo so ti hoteli vzeti, a rečem ti	A
metulj, tako je tudi v grdem človeku skrito dobro	srce.	Metuljčki so vendar krasni, kajne, otročički	A
mreži in še danes vem, da mi je glasno razbijalo	srce.	Gosenica je opletala s svojim rilčkom ter grizla	A
našel v svoji pameti. Zdelo pa se mi je, da je	srce	vedelo odgovor, a ga ni znalo spremeniti v besede	A
Kar nenadoma ji je ostra bolečina presunila	srce:	spoznala je, da je breme, ki ga je zvalila s	A
odtrgala kos divjega mesa, ki ji je obraščal	srce	in jo dušil že dvajset let.»Dva‐ajset let sem	A
čudne nravi. Imela je živo domišljijo in burno	srce.	Kar na vsem lepem se je pomračila - in takrat	A
mi vemo, da ima tudi gospod Giaccogna	srce	za svojega brata - je dal naravnost klasičen	A
presuhoparno in zato ni segla občinskim svetnikom v	srce;	treba je najti nekaj novih, globokih besedi	A
radoveden, kakšno je dno, ima po strani klobuk in	srce	pripravljeno na vrisk.V duši moji je radost	A
ob prešinjajočem glasu sirene, ki mi prebada	srce.	Odhajam kdovekam in še vedno mislim	A
so naše roke, njih duša, v boli molčeča, njih	srce,	srce ranjene zveri, je naše.Vsi pa imamo tam	A
roke, njih duša, v boli molčeča, njih srce,	srce	ranjene zveri, je naše.Vsi pa imamo tam očeta	A
je smehljala, kar je bilo sladki med za moje	srce.	Bil sem naravnost razposajen od sreče.	A
Vztrepetal sem. Moje	srce	je začelo burno utripati.In tedaj sem kar nenadoma	A
z zmaji ter jih vselej tudi premagali. Moje	srce	se napolni s pogumom.Zdaj vem, da moram samo	A
pod mano in pod mano je tudi zasneženi Krn.	Srce	mi divje utriplje, noge se mi tresejo, v komolcih	A
usnjenim ščitom, na desni roki je imel vtetovirano	srce	in sidro.Bil je torej pravi stari morski volk	A
Lahko pa bi rekli, da so to žarki. Sonce je	srce.	« »Srce?	A
Sonce je srce.« »	Srce?	Kaj pa je to?«	A
Kaj pa je to?« »	Srce	je... srce!« je nestrpno spet rekel orel. »Pa	A
Kaj pa je to?« »Srce je...	srce!	« je nestrpno spet rekel orel. »Pa si res trd	A
si res trd kot kamen.« »Vsako živo bitje ima	srce,	« je rekla orlica. »Iz srca teče po žilah topla	A
Srečko je rekel, da ima tudi njiva verjetno	srce	na levi strani,« je rekla Tinka. »In	A
Na zunaj je to tudi držala.	Srce	pa jo je sleherni večer spomnilo nanjo in marsikatera	A
pustiti samega. Oditi sem mislila, - ji je	srce	kar vpilo od groze.- Saj Albinu je lažje kakor	A
pa jih ni slišalo moje pobito in preplašeno	srce.	Samo kukavica se je oglašala v redkih presledkih	A
je zapekla vest, ker nisem mislil, da njegovo	srce	premore tolikšno bridkost.Toda tista bridkost	A
nesrečo; koliko pridig, očitkov in »polaganj na	srce«	moram zaradi tega prenesti. Ampak, toda naj	A
tega, ker prav nič ne koristi - ušesa so gluha,	srce	od kamna. In tako bom o sebi molčal	A
ni prijetno, da bi kdo vtikal prste v njegovo	srce.	»Slišiš, kaj pa je novega na vasi?« je	A
Včasih mi ni všeč, če mi ljudje gledajo v	srce.	Zato sem teto najbrž pogledal bolj nejevoljno	A
Sicer sem razločno slišala, kako mi je bilo	srce,	a vendar sem trdno gledala domobrance, ki so	A
Ustavil sem se šele na Ravničarjevem travniku.	Srce	mi je divje utripalo, v sencih mi je butalo	A
zamrl odmev, se je že spet oglasilo Venčkovo	srce	in mu ponagajalo: »Rad jo imaš!	A
komaj izdavil Venček, zakaj začutil je, da mu	srce	sili v grlo in da ga moči zapuščajo, kakor bi	A
tajale kosti. S tistim dnem se je v njegovo	srce	naselil nemir, ki je bil radosten; samo rahlo	A
Zdaj! Venčku je	srce	s tako silo butnilo v grlo, da se je zravnal	A
odgovora ni našel. Pogreznil se je v molk,	srce	pa mu je burno utripalo, ker se je bal, da bo	A
»Nikar ne rogovili!« mu je takoj ponagajalo	srce.	»Rad jo imaš!	A
Prav je, da je nisem zadel! ...«	Srce	mu je burno utripalo, pa je vseeno stopil na	A
rahlo potisnila nazaj na blazino. Zaprl sem oči,	srce	in vse telo pa mi je prepojilo tako močno čustvo	A
zatiranega naroda. Široki zvoki so mi širili prsi in	srce.	A glej, kar nenadoma se je od srca odbil grenak	A
včasih rekel, da imajo nekateri ljudje tudi	srce	brez posluha? - Vem ...	A
da je tudi mene pretreslo. Upam, da se mi je	srce	odprlo in da zdaj slišim ... - Upam ...	A
Kar nagni jo!	Srce	ji peša. - Srce ji peša? ...	A
Srce ji peša. -	Srce	ji peša? ... - Seveda.	A
bolečine.« Tesnoba in vest sta me že grabili za	srce,	zakaj pred mano se je zdaj razgrinjala tista	A
Ali ne morem? V grlu me stisne,	srce	mi začne razganjati tako težka in napeta praznina	A
- In kje so zdaj tvoja čustva? Kam si dal	srce?	Zdrznem se, on tudi.	A
dvorano, polno teme. Izpod stropa visi moje	srce	kakor gong.Kladivo udriha po njem, udarce čutim	A
njem, udarce čutim - a zvoka ni! - Ali je moje	srce	res tako okamenelo? -se vprašam.	A
pamet. »Vojni hrup je potihnil pa se spet oglaša	srce.	Nemara se je iz tvoje podzavesti v podobi Kadetke	A
potapljati k zvezdam. Grozljiva tesnoba ga zgrabi za	srce	in nagonsko se pritisne k steni, da ga zvezdnata	A
temnega pobočja vzdih noči. Tedaj se mu skrči	srce	v grozljivi, a vendar sladki bolečini.Svet se	A
dognana resnica, tudi zanj dognana resnica, toda	srce	jo je stalno odbijalo.Mama je bila jetična.	A
hiše - in tiho je bilo še celo večnost. Moje	srce	se je že začelo vznemirjati, a prav tedaj so	A
in se izgubil v njej. Vprašal sem se, če moje	srce	res ne premore resnično globokega čustva.Odgovora	A
V šoli smo se učili, da teče vsa kri skozi	srce.	- No, in kaj potem?	A
- Nič se ga ne tiče. Toda	srce	ni škaf!Kako pa sploh govorite! -	A
ga je pokarala Kadetka. - Škaf je lesen,	srce	pa je živa stvar! - Da, prav imaš, otrok	A
je priznal Trnar. -	Srce	je živa stvar.In s škafom se res ne da primerjati	A
- Zakaj pa? - Človek ima	srce	zato, da mu poganja kri.Tako smo se učili v	A
sem prestrašeno vprašal in kar planil pokonci.	Srce	mi je burno utripalo, ker se me je spet polastil	A
se je ustavilo in se zleknilo v počitek, samo	srce,	ki mu je strogo zapovedano, da mora od našega	A
zazvenela stekla v oknu in kako mi je v prsih tolklo	srce.	Vselej se vse izve.	A
njeni akordi se zarežejo človeku - jetniku v	srce,	se pogrezajo v dušo, do dna.Zarežejo se tudi	A
ostalo v njem. Hočeš, da bi ti prodal besedo,	srce	in dušo. - Najdù, Najdù, ti si upornik	A
lepa, verjemi mi, črna deklica, lepo je tvoje	srce	in čista je tvoja duša. Hej muzikantje, igrajte	A
je skočiti k njej, toda ni se mogel ganiti.	Srce	mu je naglo utripalo.Treba bo poklicati Jero	A
toda prijetnim veseljem. Polnilo je njegovo	srce	s tisto grenkosladko tesnobo, ki jo občuti človek	A
mladiče, da jim že v začetku ubijejo dušo in	srce	ter jih enostavno spremenijo v bič, palico,	A
PRAZNA PTIČNICA Njegovo	srce	je bilo polno neznanega veselja, in če bi se	A
ki jih pogosto prejemajo, jih ne bolijo, njih	srce	ostane otroško čisto in nepokvarjeno, duša brez	A
časa solzila in si gnala k srcu, potem je njeno	srce	prerasla skorja zakrknjenosti.Pogreznila se	A
dokazuje, da te pohlep zadavi. Najprej ti zadavi	srce,	da nehaš biti človek.Potem pa, ko nisi več človek	A
čeprav je bilo seveda videti, da ji črv gloda	srce.	Vendar tega ni kazala; vzravnano je hodila po	A
pljučnico in umrla... Zdravnik je rekel, da je bilo	srce	prešibko.Kaj ne bi bilo?	A
petnajst let je čakala, a ko je sreča prišla,	srce	ni zdržalo več...Saj ne trdim, da je bilo res	A
Saj ne trdim, da je bilo res tako.	Srce	je naposled ... kako bi se reklo ... srce je naposled	A
tako. Srce je naposled ... kako bi se reklo ...	srce	je naposled tudi le kos mesa, toda živi kos	A
pa se je vrnil, se je zgrudila in izdihnila.	Srce	ji je počilo, kakor pravimo...Tudi narodna pesem	A
kako bi se reklo... razklal se je bil na dvoje:	srce	je živelo po svoje, telo spet po svoje. In prav	A
dokazuje? To dokazuje, da je tudi preprosto	srce	sposobno ... kako bi se reklo ... to dokazuje, da	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani