solnce (87-186)

Noč brezupna; in níkdar več ne posije	solnce	vanjo. Roke črne in ledene segajo iz dnà	A
‒‒ Za góre	solnce	mi zahaja, Na zémljo pada rosni hlad; Sladák	A
Kaj gorjé ti tuje mar? Da kar	solnce	ga obseva, Vse človeštvo tare reva, Da terpi	A
konec kratke sreče je že! Za goro se urno	solnce	pomiče; Smeh, kriki veseli z doline doné, Vesela	A
‒ Glej!	solnce	se skrilo je za goré, Mrak loge, dolí prepreza	A
penica: Kaj praviš, oh! je le preres, Ko luna	solnce	že je bledó; Zapira groza mi besédo. Oh! noč	A
. / . / stran 65 . / 1. penica: O zlato	solnce	zaželeno! Ko prej nam siješ spet rumeno; Pregnalo	A
ostudno; Vsák vé, kako se ljubijo dekleta; Glej	solnce	, mesec! to sta ti predmeta, Visoka, čista ‒	A
nevtrudno. Pa vredno vaju peti je težavno, Posebno,	solnce	! ti si kaj prevzetno, Ker si med zvezdami nar	A
ura in druga za njo, že dan se je nagnil, je	solnce	zašlo, ko mlinar′ca mlada domov se ravna, ko	A
zemljani nebroj teles na nebu, nad vsa druga pa	solnce	in mesec; nemogoče pa je občudovati le eno ali	A
stran 40 . / te. Luno prideš gledat, kadar zaide	solnce	, no luna je izpremenljiva ‒ Vilar več ni poslušal	A
naredil dan, kakršen je po izletnikovi volji.	Solnce	je bistro gledalo iznad nizke Čaklavice-planine	A
vzbočenimi prsmi je šel, gledaje visoko predse.	Solnce	mu je sijalo od strani v obraz, na katerem se	A
ko ga je bil oni pisano in strogo pogledal.	Solnce	je sijalo še vroče, ko se je poslovil pri izletnikih	A
vrata in Vilar jima je hudomušno zaklical: »	Solnce	naj se vama odteguje tako, kakor se vedve prikrivate	A
ste tukaj obrnili vse v svoj prid; vam sije	solnce	, a mi čutimo, kakor bi živeli v mrazu, vi ne	A
duh življenja, pomešan s smradom smrti. Toplo	solnce	je sijalo na nebu, toda njegova svetloba je	A
veliš, povedal bom resnico čisto kakor zlato	solnce	.Naša plača je velika, hvala ti, dobri Bog, ali	A
14.	Solnce	ga je začelo bosti v tilnik in hrbet, ko je	A
dekoracijo. Od kolib ni videl mnogo neba; jutranje	solnce	jim je vzhajalo pozno, popoldanje se je skrilo	A
tiče znanih ljubezenskih občutkov, še ni vzišlo	solnce	, noči pa tudi ni več v njenem srcu. »Eto, dober	A
je odprl na stežaj. . / . / stran 241 . /	Solnce	je sijalo nanj in zlat žarek je lil i na deklico	A
da se poživim, ker utrudil sem se na potu in	solnce	me je prepeklo kakor zrelo jabolko na jablani	A
ki se je bil tiho priplazil kakor oblak pred	solnce	.Z zdravo roko se je držal za podboj, njegova	A
Nikolića!« je velel Milošević, se umaknil, in	solnce	je zopet posvetilo v han. Vilar se je ozrl,	A
Inženir je vstal, stopil čez prag in pogledal na	solnce	. »Stopi k meni!« je velel Bobojedcu.	A
jutri popoldne v Medvedjem Dolu, ko bo stalo	solnce	nad Zelebojem. Dobil boš drv, kolikor jih moreš	A
nekaj časa na razdrapanem mahu. Ko je stalo	solnce	nad Zeleboj-planino, je stopil k drvarjem ter	A
temi, kakršna je v tej šumi, a sedaj nam zasije	solnce	‒ bogme! ‒ ker učene ljudi pošilja k nam naš	A
strmino. To stran, kjer je stal on, je obsevalo	solnce	, čigar žarki so segali globoko dol v jarek.	A
kih. Naprej se mu ni ljubilo, dasi je stalo	solnce	še visoko. Ogledaval se je, kje bi bilo kaj	A
name in na svoje ženske, 𠆪li kdaj zasije Bosni	solnce	slave, kakor se bolj abotno nego koristno izražajo	A
njegova vest čista liki pšenično zrno in nebeško	solnce	, da ni toliko madeža na njem, kolikor je črnega	A
»Za danes je končano! Vsa banda domov, ker	solnce	že pripeka!Trobentač ‒ odtrobiti!«	A
pomagaš. . / . / stran 350 . / Vzišlo je	solnce	izza planine in nas ogrelo, odkar si ti tukaj	A
odsihdob več ni mogla iznebiti. Vžgalo se je	solnce	in je posijalo v temo njene zavesti. Ta prikupljivi	A
zlatnine, toda zdel se mu je njen obraz kakor žarko	solnce	in njen vrat kakor bela mesečina. Iz zamišljenosti	A
pošten človek zre izza brda ‒ kakor bi posijalo	solnce	na cvetje. Toda Birkov, zaptije, Atif Sarajlija	A
Jovica, naj gotovo pride popoldne, ko bo stalo	solnce	nad Zelebojem, na stezo, ki drži nad Medvedjim	A
njegovega prijaznega pozdrava. Ni se mu mudilo,	solnce	je stalo na modrojasni vedrini še daleč od Zeleboja	A
jarku nikjer glasu in nobenega živega bitja.	Solnce	je stalo nad Zelebojem, ko je zavil krog skalnih	A
solnčni žari, je puhtela toplota in zvrha jima je	solnce	pripekalo v tilnik.Vsa zapotena sta pridrsala	A
pridrsala v dno jarka k potoku. Do sem ni segalo	solnce	; osvežujoč hlad ju je obvel.Jovica je postal	A
rekoč: »Pazi na ta sad! Nikdar več ne položi	solnce	take zaloge sreče pred tvoj prag.Kaj bi rekel	A
razprostiral mrak, iz katerega se je liki mlado	solnce	svetil samo eden ‒ gospodin Franjo.Ni ga pogledala	A
mogla zreti naravnost v inženirjev obraz, zakaj	solnce	je oblivalo njeno glavo. Vilarja je njeno vprašanje	A
me je tvoje knjižice. Preden posije jutranje	solnce	, bom že vedela za njeno vsebino,« je rekla gospa	A
v drugem grbasta, valovita. Na njo je lilo	solnce	že morje svetlobe.Tu sem so zahajali ob krasnih	A
njega ne bo, ustavimo delo in gremo tja, kamor	solnce	zahaja.« »Kje je to?« je vprašal inženir, videč	A
se jih privadi in za njimi zasije tem lepše	solnce	sreče.Sklenil je, da že z novim letom odpove	A
preživi. Govoril nama je: ‚Idita z deco tja, kjer	solnce	vzhaja izza srbskih planin; tam so bogati in	A
krčiti hosto krog koče. Podnevi je svetilo	solnce	, ponoči je sijala luna na najino delo.Večinoma	A
dveh ključarjev. Italijansko in dalmatinsko	solnce	je ožgalo njegov obraz; ves je bil otemnel,	A
odgodena do enajste ure. Še enkrat jima bo posijalo	solnce	, preden jima mrkne za večne čase.« »Kaj meniš	A
na vrhovih Majevice-planine pozdravilo zimsko	solnce	. 46. Nikolićev beg mimo ječarja in ječarke ni	A
mi žal tistih sladkih ur, ko me je ogrevalo	solnce	, ki mi zahaja za goro.Ali mi kdaj zopet izide	A
Vse bo, kar je usojeno. Pozdravljam Te,	solnce	žarko!Danica Miloševićeva.	A
izseli tudi Danica. Z menoj pojde tja, kjer	solnce	vzhaja.Sodite moje srce po svojem globokočutečem	A
Hvala ti, gospodine Franjo, vrlo dobro moje,	solnce	moje žarko ‒« Vilar mu je s kretnjo roke pokazal	A
kosci ukajo na travniku, še predno je zažarilo	solnce	na vzhodu, ženjice prepevajo ob večerni zarji	A
glasom mi pričel razodevati čudne stvari. Brž ko	solnce	utone za daljnim horizontom, ko se dneva svit	A
kljusama; namenjena sta bila v mlin po moke.	Solnce	je žgalo kakor ljuto, kaj hočeš, to so božji	A
Ura je bila torej odslej navita.	Solnce	je stalo visoko na nebu, ko sem šesti ali sedmi	A
mozga trhli stari režim in nam je zasijalo žarko	solnce	svobode v novi z demokratičnim duhom prežeti	A
ust in ne jedó! Tako se mi zdi: če stopijo na	solnce	, ne narede nič sence.Obleke jim ni treba dosti	A
se le še težko in skoro mehanično pregibale.	Solnce	je gorelo na nebu z vsem svojim silnim poletnim	A
čudovito lep dan; ne pomladi in ne poleti ne sije	solnce	takó prijetno kakor v jasnih jesenskih dnéh	A
obrazu, kakor bi sijalo najbolj vroče poletno	solnce.	In vendar se je že delal mrak in od zahoda je	A
odleteli, da bi se name spet ozrlo prijazno	solnce,	tvoje oko! V tvojem očesu vidim odsev svojih	A
Bog ve! * Jasno je sijalo zimsko	solnce	in žarki njegovi so blesketali na snegu.Nedelja	A
vreme je prve dni. Ali kmalu se nebo zjasni,	solnce	posuši tlak z ognjenimi žarki, navadni hrup	A
se vozil po njem v majhnem čolnu, o času, ko	solnce	zahaja.Koliko dobrih in slabih pesmij sem bral	A
mi kapljejo potne kaplje. Zdaj sem na vrhu;	solnce	je še več kot za moža visoko.Valovi se blišče	A
in se prikazovale. In kako veličastno pada	solnce:	daleč razliva po nebu in po vrhovih gora poslednje	A
Lâhno ziblješ z roko valove zlâte! Žarno	solnce,	potnik nevtrudni, pada V krilo ti hladno	A
ta skrita mesteca. Na večer, kadar je padalo	solnce	vedno nižje proti zahodnemu obzorju, ostavil	A
vedno svetleje, kolikor bolj se jim je bližalo	solnce.	Nenadno se je obrnila pot na desno in lep	A
zašumé pred tabo valovi svobodnega morja.	Solnce	se je že skoro dotaknilo valov.Njegova svetloba	A
nebeški angelji svetle bisere po nebu in morju ...	Solnce	je zašlo. Dolge temne sence so prihajale	A
bi bili takrat v Medvedji vasi. Nad vami sije	solnce	Oj solnce rúmeno, a okrog in okrog	A
Medvedji vasi. Nad vami sije solnce Oj	solnce	rúmeno, a okrog in okrog, kolikor daleč seže	A
Kako je bilo to lepó! Zastave so vihrale,	solnce	je sijalo, Volčjani so praznično oblečeni stali	A
vsak trenotek vedno dalje, v nedogledne višave.	Solnce	je sijalo tako toplo in prijetno, kakor more	A
Krasen večer je bil zunaj.	Solnce	je bilo ravnokar zašló in na zahodu se je rdečilo	A
višji, roka šviga vedno silnejše nad glavo.	Solnce	zahaja, in njegovi žarki igrajo po svetlem Nardinovem	A
čemu nad celo Pečjo prijazno nebo, nebeško	solnce	in rajskomilo zatišje pred viharji poletja in	A
ona? Lepo mora biti tam gori, kjer posije prvo	solnce	in ugasne poslednje.Lepo mora biti gori sredi	A
In zdaj so bile povrhu še megle pokrile to	solnce.	In tudi Anici so legle megle na srce.	A
že zgodaj zjutraj, komaj se je bilo pokazalo	solnce,	nekam megliti, in sinje nebo je bilo, ko da	A
ni nobene. Proti poldnevu je bilo posijalo	solnce.	Anica se je bila pomudila v svoji sobi.	A
Tedaj se je pretrgala zunaj megla in je posijalo	solnce.	Poldne je prešlo, tašče in Jurija še ni bilo	A
vrne, mož se poslavlja Izza gore je rastlo	solnce,	svetlo in lepo. Doline so bile še potopljene	A
bi bila zemljica kot kraljica iz pravljic, in	solnce	bi žarelo v njeni kroni.Ali mrzla si, o kraljica	A
Najlepše vreme je bilo zunaj. Smejalo se je	solnce	z neba, in smejale so se trobentice po travi	A
Ah, sanjala je. Lepo	solnce	ožarja zunaj polje in goro.Pred dekletom pa	A
vseh udih. Skozi duplje pa je prijetno sijalo	solnce.	»Jerice ni!« je dejal Anže.	A
ki naj bi se porabilo nekje v gospodarstvu.	Solnce	je obsevalo vso dolino in tuintam je sapa zavela	A
listje in ga odnašal proti severu. Včasih je	solnce	pretrgalo goste oblake in obsinilo krvavo čelo	A
Niso dolgo čakali nanj. Komaj se je bilo	solnce	prikazalo na jasnem jutrnjem obnebju, že je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 87 187 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani