siv (140-239)

pasu, v roki črn molek, ki je visel do tal.	Siv	in razgreben je bil njen obraz in je klonil	A
roke na kolenih. Obraz njegov je bil ves	siv,	oči so bile široko odprte in so gledale belo	A
polje. Mrtvaški prt je ležal nad vso pokrajino,	siv	in težak, in še sonce samo ni prodrlo skozenj	A
omotice, sem bil v krčmi; nasproti mi je sedel	siv	starec, slabo oblečen, pijan in blebetav; točil	A
odru trd in grenak njen obraz. Mož je bil ves	siv	in star; od žalosti, so rekli.Kupil je drag	A
pa sem si postavil mizo. Razgled moj je bil	siv,	razglodan zid.V zli volji, v potrtosti in črnih	A
brod od brega ... Ko sem ležal na postelji, obraz	siv	in upal, nos tenek, čelo svetlo in potno, a	A
	SIV	LAS Oba sva bila dobre volje; jaz pa imam	A
”Ali vidiš?	Siv	las!... Siv las, pust obraz, pa bi v park in na	A
Siv las! ...	Siv	las, pust obraz, pa bi v park in na polje, bi	A
stekleno kroglico, široki trak ni ne črn, ne	siv,	ne vijoličast ... stoj!Ali nisi tista učiteljica	A
in je šlo za njim. Andrejec je bil od srda	siv	v obraz in je kričal s hripavim glasom: ”Moja	A
premoženje je bila polrazpala koliba in star	siv	maček - ”moja živad,“ je rekel Luka, Šrangar	A
jegovega lica prijazna roka. . / . / stran 29 . /	Siv	maček mu je bil skočil rahlo na ramo, krivil	A
tiste groze, če bi bil zastrmel name s stene	siv	obraz z oteklimi ustnicami, izbočenimi očmí	A
podoben mrtvecu, ki je ležal na skrinji. Prav tako	siv	in bolan je bil njegov obraz in celo njegove	A
Danilo se je, ko se je predramil.	Siv,	hladen polumrak je bil v izbi.Gledal je s široko	A
glavo je hodil po izbi od zida do zida. Ves	siv	in star je bil v obraz. Postal je pred Severinom	A
tresle na kolenih. Pa kakor je bil star in	siv	in slep, je za trenotek izpregledal.Na obedve	A
se je iz ulic in cest, iz hiš in fabrik kakor	siv	dim ter se spajala v oblak, ki se je komaj časih	A
kjer so se dvigali nizki holmi kakor zaviti v	siv	dim.Tu, tam, ob poti, kraj polja, sredi prostranega	A
dežju med lužami je stala Mimi. Zavita je bila v	siv	plašč, na glavi je imela sivo čepico, izpod	A
daleč nekje v jesenski megli je stala ženska, v	siv	plašč zavita, ustnice zatekle, oči motne od	A
klopi, sopeč in poten; v obraz je bil razoran,	siv	in star, čeprav so pravili, da mu ni dosti čez	A
štirideset. Sam váse stisnjen je bil, čisto	siv,	drobni obraz je bil podoben kepi osušenega,	A
Ampak obraz -- ljudje božji, ampak obraz!	Siv	ali rumen, Bog vedi; kozav, koščen; takih obrazov	A
onstran tiste gore, ki se vzdiga kraj neba kakor	siv	oblak!- Zadel je butaro in se napotil.	A
goram, ki so se vzdigale v sončni daljavi kakor	siv	oblak.Toda pretežka je bila butara, že je omahoval	A
onemu hribu, ki se je vzdigal na obzorju kakor	siv	oblak ...Tam mu je prihajala ona naproti; lep	A
je sedelo v sobi pri dveh mizah. Prvi je bil	siv	in star in preko naočnikov je pogledoval na	A
izkazalo pozneje, da je bil nedolžen. Pa je prišel	siv	iz ječe.Tisti je pozabil to knjigo tu.	A
misli: žagam, tešem, lazim v breg in molim, sem	siv	in pameten in goreč duhovni kakor prvi dan,	A
« Važno si je vihal košate brke in izpulil	siv	las. »Od kdaj sem siv?« se je začudil.	A
košate brke in izpulil siv las. »Od kdaj sem	siv?	« se je začudil. Vikarju je šinilo skozi glavo	A
Župnik se je moral nasmehniti. Star dedec,	siv	kot ovca, je tik pod prižnico od začudenja odprl	A
ni spoznala brata. Tako star je bil postal,	siv	in zmučen.Ko pa jo je poklical po imenu, je	A
. / stran 160 . / žalosten, kako je star in	siv.	Takrat je dvignil oči in ostrmel.	A
prostor in se trudoma maši skozi lino nad vrati.	Siv	dedec, ki mu je droban in brezzobi obraz ves	A
Kima z glavo, se prijemlje zanjo. Ves je	siv.	Ne joče, ne tuli, le kraka, kakor da se mu pljuča	A
naprej pa pove.« Iz kmetov je stopil slok in	siv	mož in se vojaško upostavil pred grofom.Bil	A
Če izgubim glavo, naj jo.	Siv	sem in sit trpljenja.Ne bojim se smrti.	A
vse bolj mračno. Kakor bi poveznil velikanski	siv	lonec na gozd, z vrha pa so se na naju vse pogosteje	A
enaka srebrni kači. Ob vodi se vije cesta kakor	siv	trak, ki se zdaj skrije med zelenjem, zdaj pa	A
zavpili in skočili na cesto. »Stojte!« se je mož,	siv	in zanemarjen, v čudni in raztrgani obleki,	A
dobro rejen, že star samec. Nič ne de, če ni	siv	mladič, saj imata on in Sinjeoka močne zobe	A
more več vihteti sekire. Saj sem že jaz ves	siv.	« Jelen je obmolknil Sivi Volk ga je moral opomniti	A
Godrnjavega Medveda, ki je še vedno, čeprav že ves	siv	in golobučen in upognjen, s krepko roko vodil	A
Grčavega. »Pozdravljen, gospodar!« Brest, sam že	siv,	je bil prihoda snežnolasega očeta prav zares	A
Drzni Jastreb, umrlega Vztrajnega Volka sin, ves	siv.	Snežnobeloglavi starec je zamežal in se najprej	A
usede na stol nazaj in pravi: »Tukaj sem, star,	siv	in brez brambe.Porini, usmrti me.	A
v prvem poglavju omenjali. Basnigoj je bil	siv	starček drobne postave, ali, dasi že nad sedemdeset	A
soprogo Medenovo. Bila je opravljena v težak,	siv	brokat in sem ter tja je nosila po krilu pripete	A
grof Walden bil je čisto drug mož. Majhen, že	siv,	s prijaznim, veselim obrazom, brez vsake očividne	A
žitnice, skoraj nepoškodovane, dviga se redek	siv	dim kakor od pogašenega ognja, in jasno sonce	A
čez tri leta prvič ogledal v zrcalu. Bil sem	siv	in postaren; sram me je bilo takega obraza vpričo	A
Čudna sta ta starec in ona starka.	Siv	dedec poljubi starici koščeno roko; starica	A
dolino. Zavila je tudi Gradišče in Podgrad v	siv	plašč.Jutro je bilo vlažno in temno.	A
uro. Čutila je vsa družba, da plava nad njo	siv	oblak, ki nič dobrega ne obeta.Po dolgem premišljeva	A
spremenil. Let ima štirideset, pa je že ves	siv	in hodi pripognjeno kakor kak starec. Jezik	A
in po klopeh. Preko šestdesetih je, skoraj	siv,	malo zabuhlih lic in velih udov.Oči pa mu še	A
kape sem nosil na glavi zelen klobuk, širok	siv	suknjič in zakrpane temne hlače.Čevlje sem imel	A
ptiči, kosi, senice, na nebu se je vlekel dolg	siv	oblak in hitel nekam proti Mokrcu.Umirajoči	A
odtrgam jezik,« je rekel Viktor. V obraz je bil	siv	od jeze.»Še eno žaljivo reci, pa ti bom kar	A
Zelo ga je vzelo. Imel je pepelnato	siv	obraz.Nakremžil se je in mi rekel: »Komisar	A
zasopel prišel brigadni komisar. Obraz je imel	siv	od cestnega prahu. Naglo je poročal, kako je	A
so k njemu. Kremžil je obraz, ki je bil ves	siv	od bolečin.Podržaj mu je odpel srajco in izvlekel	A
in drhtel. Izza ovinka se je prikazal velik	siv	kamion.Za njim še drugi.	A
spregovori: »Strnišev Mirko je mrtev.« Iz žepa vzame	siv	robec in si utrne solzo.Začuti, da je on kriv	A
povedal moj oče, bolj droben in že pri tridesetih	siv.	Rad je imel suhe hruške, orehe in ržen kruh	A
trpljenje, sem rekel. Oče je postal še bolj	siv	kakor lansko leto.Tožil je, da so ga zrinili	A
drug del gozda. Po nebu je plaval dolg, temno	siv	oblak.Pihal je južni veter.	A
se je bil v ječi postaral za dvajset let. Ves	siv,	potrt in bolehen je prišel iz ječe.	A
da je izgubil prvotno svetločrno barvo in bil	siv	in hrapav. Suknjič je bil majhen in tudi okrogli	A
mož, ki je bil debel, gladko obrit in že ves	siv.	Glavo je imel debelo, lica bleda, mesnata in	A
lastnosti ‒ še zdaj se jih živo spominjam, ko sem	siv	‒ mi je rekel: »Boš pa ostal danes po šoli tukaj	A
To je pisarniški ravnatelj Kozin. Majhen,	siv,	daljnoviden mož.Sedi na klopi za dolgo mizo	A
Hitro, hitro!« Zdravnik je star in	siv,	od mize, kjer sedi in nekaj piše, se obrne proti	A
mečkanje belega kruha, ki je postal pod prsti	siv	in nazadnje črn. Reza ga je hvaležno pogledala	A
srednje šole. Moj oče je bil učitelj, organist,	siv,	debel, dobrodušen in mene je imel rad.A mati	A
mizo z medenimi levjimi glavami. Oče je bil	siv	in kuštrav, precej rejen, v obraz rdeč in zarastel	A
ra-gra-fi?« Grobokop je bil majhen, suh in	siv	in se je skoro preplašil. Široko je pogledal	A
Dolgo sem sedel in mimo mene je hodil star in	siv	sluga.Po prstih, v dve gube, prihuljeno kakor	A
da upogniti. Na pragu se prikaže nov star in	siv	kmet, pogleda Anžička, spozna ga in stopi k	A
razveseliti. Pravo doživetje je, ko iz pasti kuka	siv,	debel rep. »Lep primerek.	A
pa prava reva. Hudo plešast je mož in že ves	siv,	povrhu se pa še prav kislo drži.Na sebi ima	A
tudi ni gladek, je takšen, kot da ga pokriva	siv	puh. To so nemara nitke prešanega lesa, ki kljub	A
rekel o uri. Ta prostor sploh ni zatohel,	siv	in nejasen.Tri stene, od katerih sta dve obrnjeni	A
obliki in po barvi. Med njimi je tudi eden, ki je	siv,	vozi bolj počasi in je zadaj visok, zadnja stran	A
obraz, ki je bled in malo izmučen, sploh pa ne	siv,	modrikast ali spačen.Vse je, vse je, samo niti	A
izpod čela se mu je cedil pot. Bil je popolnoma	siv	v obraz in roke so se mu tresle.Občutek sem	A
minirana.« Direktor je prebledel, postal je sivo	siv,	ko je ponovil stavek za stavkom, ki ga je slišal	A
imel malo miru?« »Hitro ... hitro ... « je ves	siv	v obraz kričal Marko. »Umaknite se ... umaknite	A
prijel okoli pasu ter zletel z njim kvišku.	Siv	mrak je ležal na zemlji, ko se je kraljevič	A
Topel. Mehko	siv.	Zakrije oči, možgani pa vseeno vidijo.	A
Tako smešno je tolkla besede. V ustih že en	siv	zob.Drugi pa vsi snežni.	A
Ubogi Tadej! Zelen in	siv	v obraz.In ogromne rjave oči.	A
pod večer naglo pripeljala kočija pred hišo.	Siv,	starejši gospod je stopil v sobo. Po fotografiji	A
in temnomodrim volnenim pulijem, čezenj nosi	siv	suknjič, mokasine iz semiša.Najprej ga ne prepoznajo	A
bi ga udarila. Njegov obraz je bil pepelnato	siv.	"Ria, kako si mogla?"	A
Tisti njen rjavo rumeni pegasti obraz je postal	siv:	kri je odtekla proč in pustila na njeni koži	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 40 140 240 340 440 540 640 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani