sirota (107-206)

Da, tvoj mož je pri 17. polku.	Sirota!	In tistile oče.	A
O Bog, skušnjava je bila. ‒ Marija pomagaj ‒	sirota	sem.Jaz nočem ‒ nočem ... France je hitel proti	A
bom.« »Torej, Bog daj, da bi veliko dobila,	sirota.	Zbogom, France!« Matic je bil tako vesel samega	A
ukradli!« »Ovčico!« se mi je v srce zasmilila	sirota.	»Kdo je ta hudobnež?«	A
je zavrtelo krog mene ‒ oh, saj ne vem več ‒«	Sirota	je zajokala tako bridko, da sem planil kvišku	A
in Epafrodit sta se spogledala in razumela.	Sirota	ni slutila, kdo je bil izvršil napad. »Prejasna	A
Irena veruje vanj, veruje v njegovo zvestobo,	sirota!	Kako kleta je usoda, da raztrga dvoje src, ki	A
poletiva kakor golobici od tod.’ ‚Ne blodi,	sirota!	Dva dni ne sme še prejasna na pot.	A
Zapomnite si to: Dobrota je	sirota!	Dobroto sem storil pismonoši, ko sem nesel zanj	A
ki se je bila pred mnogimi leti kot nakazna	sirota	iz doline zatekla v hribovsko samoto, ko ji	A
ste? Zdaj, ko sem nosil sivo suknjo še jaz,	sirota!	“ ”Saj sem bil, saj sem bil!“ je hitel.	A
CIGANSKA	SIROTA	Snoval sem dramo.	A
je bilo z velikimi črkami napisano: Ciganska	sirota!	Na poglavitni strani je bila podoba, ki je oznanjala	A
osrči!‘ Imenitniki pa so rekli: ‚Kaj se ti,	sirota	nebogljena, siliš v stvari, ki to ne brigajo	A
smatral za resno ... mi ga smatramo za resno!“ ”	Sirota!	“ je pomislil Štefan.”Sirota, še hinavec ne!	A
”Sirota!“ je pomislil Štefan. ”	Sirota,	še hinavec ne!Sram ga je mladosti, sram predrznih	A
toda prave sreče le nisem našel. Moje srce je	sirota,	kakor vi, gospodična, zato občuti tolikanj bolj	A
pleša, dasi je skrbno in prijetno zakrita. Jaz,	sirota,	pa sem vdova in polno, izkušenj in izkušnjav	A
napol ovenelem zelenju, po tenkih steblikah. ”	Sirota!	“ V veži je zaropotalo; prišel je lajnar z	A
vzbudil več! Spi in smrči vsako dolgo, pusto noč;	sirota	stojim ob oknu in prilivam nageljnoms svojimi	A
si truden, počitka potreben ... Tudi moja žena,	sirota	...“ In tako dalje, vrag ga vzemi!	A
Tamino skozi trojni ogenj, in je ostal čist ...	Sirota	brez varuha, oskrunjena, na cesto pognana v	A
moj še tvoj dom, pa naj bom jaz tvoj dom ... ti	sirota,	popotnica!“ Stala sta sredi ceste in sta	A
”Ne tja ... tam ni moj dom ... Tudi jaz, ti	sirota	popotnica, tudi jaz nimam doma ... okleni se me	A
kako mrzel je goli vrat. ”Nič ne trepeči,	sirota,	nič se ne boj ... ogrel te bom s poljubi, z ljubeznijo	A
občutek je govoril. ”Blagoslov tebi iz nebes,	sirota!	Od nikoder drugod ti ga ne bo, iz trpljenja si	A
bil tiho ugasnil med sencami, senca tudi sam,	sirota	sleporojena, gluha in nema, betežen starec,	A
najbogatejši med bogatimi, še ošabni Krez bi bil	sirota	poleg tebe; ti pa nisi maral! Sonce te je vabilo	A
lahko bil med bogatimi, sam ošabni Krez bi bil	sirota	poleg tebe, tisoče lačnih in žejnih bi bil lahko	A
... Ozrl se je na mater. ”Ona hodi že dalj,	sirota	... čemu hodi in kam?Saj je vseeno!“	A
preliva solze zato ker sem siromašna, ker sem	sirota	in tako dalje; pa ve natanko, da sem ponosna	A
vel; takrat ti je trideset let. Bog s teboj,	sirota!	Na stolu visi slamnik otroka, ki je edinec	A
božji, zato lahko pljujejo predme! Sam kakor	sirota	in nikogar ni, da bi se postavil zame.Ne pljujte	A
v oko ... Hotel sem jo prašati, kod je hodila,	sirota,	- a mislil sem si: ‚Pozneje ... zdaj ni časa za	A
Ameriki, prišel sem sam po mater; ne bi rad, da bi	sirota	umrla v domovini, čisto sama, brez dobre besede	A
nasmehljal se je. ”Kako si se prestrašila,	sirota!	Ne boj se, ne storim ti nič žalega!	A
sobo; skoro se je že bližal mrak. ”Ne boj se,	sirota,	ne storim ti nič žalega!“ Smehljal se je	A
pozdravil. ”Ves dan sem zamudil zaradi tebe,	sirota,	ki te je morje tako razzibalo, da sem te le	A
in zanič! Pojdiva, posteljem ti in te odenem;	sirota,	da si odpočiješ!“ Stopila sta iz krčme, še	A
”Zdaj si torej pri nas, ti ubogi otrok, ti	sirota!	“ In solze so ji stopile v oči.	A
bilo morda, ali še ne deset let, ko sem šel,	sirota,	kakor me je vodila božja roka po tem samotnem	A
si dam izrezati oči,« je vzkliknila brljava	sirota,	ki jo je bil čudni obisk presenetil v uri, ko	A
Globoko čuteče srce, brez značajne trdosti.	Sirota	bo najbrž oslepela.Žal mi je je.	A
je podarila Ljudmili. Njena sestra je strašna	sirota.	Pijanca ima za moža in kopico otrok.	A
Oh, ti moj revež, ti! Kako si ti to zaslužil,	sirota!	Oh, in sem vedela, da bo ona tvoja poguba.	A
da ni v celi hiši človeka, ki bi šel, da mora	sirota	sama hoditi tako daleč in taka. Pogledala	A
Kaj pa je od tega, kaj? Otrok bo	sirota,	Bog pomagaj!Premagajte se malo, no, ljuba moja	A
Lepo pa ni ne od njega, Bog mu daj nebesa.	Sirota	ni zaslužila.Kaj?	A
vedela, da bo nekaj. Sem vedela, da je bolna,	sirota.	Saj ni čudno, če je pa tako pri nas, da se Bog	A
Tak lep, zdrav črviček je to, pa bi bil kmalu	sirota,	da vas ni Bog rešil.Pa ne bi jokala, očeta itak	A
govorili?« se je zanimal dečko. »Sta rekli, da sem	sirota,	da sta mi umrla oče in mati, in da je križ z	A
pastirica, na Peč, na Peč jih nesem Jerici.	Sirota	je, nič igrač nima, naj se poigra z njimi.Naj	A
podobna okoli, ki se izdaja za Hanco. Pa je	sirota	zmešana,« je pripovedoval kmet.Tedaj je Luka	A
žena zbolela?« »Ne,« je odvrnil Luka, »neka	sirota,	ki nima nikogar.« »Aha,« je odvrnil	A
»Jerica,« je odvrnil Luka. »	Sirota	je, pastirica je pri nas.« »Ali ste	A
Luki so zaklecala kolena. »	Sirota	je!« je vzdihnil. »Veste kaj, mož,«	A
ima denar, da, kdor ima. Kaj boš ti, Jerica,	sirota!	Umri, vidiš, to bo še najbolje.«	A
kašlja, saj vidim, da si sušična in bo otrok	sirota,	da je ne bo večje na Tolminskem.« »Janez,« je	A
pa sem kakor rjoveča zver; ni se mi smilila	sirota	v svoji slabosti!« Lomil je kruh za uživanje	A
otročje kamenčkala, je bila nezakonska mati,	sirota	brez moža in brata, brez matere in očeta in	A
in Magdalene še ni bil plačal in Katarina bo	sirota,	da se bo Bo gu smilila, in pot v Čedad bi stala	A
Zato sem jaz tu, tvoja mati in tvoj oče, ki ju	sirota	ne poznaš. In rad te imam.«	A
Mati mi je umrla, moja hčerka Lucija bo jutri	sirota.	Umiram.	A
drgetajoče roke, se je razvnel in je govoril: »Neža,	sirota!	Zopet si ustnice preklala.	A
Ali si jo imela kdaj? Saj nimaš niti mene,	sirota	mučena!« Sklonil se je k njeni roki in jo poljubil	A
sorodnika,« je pripovedoval Vihtelič mirno. »	Sirota	je, brez staršev, mlad fant, tjavendan, Kamilo	A
Župnik se je vzdramil: »Kdo ste, dobra žena?« »	Sirota!	Vbogajme prosim.«	A
krčevito na vrvi in ne zmore. Do trde noči se bo,	sirota,	otepal, toliko zvest cerkvenec je že, molil	A
od bridkosti ohromela žena vidi in prerokuje,	sirota,	ki je zaradi moža in sina edinca prestala toliko	A
in da bi mu bil fajmošter rad posodil, da pa	sirota	sam nič ne premore, ker vse sproti izda.Kobal	A
povedal, če jih kaj imaš ‒« »Enega, pa malo je,	sirota!	« je dejal Zorut. »Pa povej onemu, da si govoril	A
neumno nasprotje. »Kaj hočemo: dobrota je	sirota...	« je dejal Rajmundov oče. »Navsezadnje	A
vrata in stolica svetega Maksima postane kmalu	sirota.	Kaj hočem jaz?	A
pošten človek ne! Ti Lanski, ti pa si preklicana	sirota!	« Takoj je vitez obmolknil, ker se je bal, da	A
nekaj. Pa tudi pri tebi se vidi, da je dobrota	sirota,	in največja sirota je dobrota vselej takrat	A
tebi se vidi, da je dobrota sirota, in največja	sirota	je dobrota vselej takrat, če jo zakonski mož	A
predober, in dobrota proti zakonski ženi je	sirota.	To si zapomnite vsi, kar vas je oženjenih in	A
Le za Stično ni nikogar, da bi jo branil.	Sirota	je na poti temu, onemu, po njej, ki je že toliko	A
«. »Moja otroka, moja otroka!« je zatulila	sirota.	»Pa če me na mestu ubije, ‒ za otrokoma moram	A
« »Jezus, Marija ‒ pustite me!« je zaječala	sirota.	»Saj pojdem, takoj pojdem!«	A
stran 132 . / In Martin ji je verjel, da je	sirota,	ki se je je usmilil bogati stric, gospodar tega	A
je neki pridovna in spešna za vsako delo. In	sirota	je, in rešila se je malopridnega valpta, in	A
da je tako najbolje in da se vsaj nedolžna	sirota	obvaruje pogube, ki ji je tam pretila. »Nobenega	A
mlada, čedna tlačanka. Jera ji je bilo ime,	sirota	je bila brez očeta in matere in svojih ljudi	A
bom preživila, kako zredila? Oh, jaz uboga	sirota,	kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje	A
me še ti zapustiš, kam se bom obrnila potem	sirota?	Kaj bom začela, če še ti umrješ?	A
sem pri dobrih ljudeh kaj dobil, zdaj pa sem	sirota,	ne morem se ganiti iz postelje, nikogar ni,	A
trgovanju čist in pravičen račun, moram biti	sirota.	« Svetin zdaj ne ve, kam bi se obrnil	A
nič svojih ljudi in je že več let na pošti.« »	Sirota	torej, brez matere in očeta, kakor jaz,« mislil	A
simpatiji podkupljen, ker je namreč vedel, da je	sirota	brez staršev in bratov kakor on, da pri sorodnih	A
to babnico na miru: kako te bodem jaz, uboga	sirota,	pregovorila, ki ne vem, kaj pravim!Saj človek	A
vdova počela in kaj bode dete, nama rojeno,	sirota	počelo, ako so njega ubili!«Ponosno in grozeče	A
Kje jo pa imate? Saj je nimate,« odgovori mala	sirota.	»Gori pri nas je, oče ide ponjo, po pravo tvojo	A
volkovi in psi si je otel čez zimo življenje.	Sirota.	Saj je najbrže zajklja.«	A
Veš, da mi je bilo hudo.« »	Sirota.	«Najrajši bi jo bil pobožal.	A
zajokalo. Podlipnica je zasočustvala z Rozalko: »	Sirota.	Ti bom šla koj pomagat.«	A
nasmehom, kakor bi hotel reči: »Kaj boš ti,	sirota	lačna!« »Ali boš kaj za vino dal, Anton	A
oklene okrog vratu in tudi njej tekó solze, a	sirota	si ne upa povedati zakaj. »Ti boš meni	A
sorodu z Waldenovo družino in sama je bila ‒	sirota.	Oče nje ni bil zapustil premoženja, ko je umrl	A
mučenica za resnico in nedolžnost svojo. Zapuščena	sirota	sedaj omahuje med lažjo in resnico, med prostovoljno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 7 107 207 307 407 507 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani