prijazno (501-600)

njé!“ Zdelo se nama je, da je Oberhollabrunn	prijazno,	belo, čisto nedeljsko mesto.Gledalo je nanj	A
Tega so poslali bratom Istranom in zraven še	prijazno	pismo. Velik je bil praznik v istrskem mestecu	A
rečmí. In tudi ljudjé so se muzali na cesti	prijazno:	”Anka gre po denar... denar ... denar...“In sonce	A
potapljalo v lepo, milo svetlobo. Hiše so gledale	prijazno	in prazniško in obrazi vseh ljudí, ki so prihajali	A
eno doli, prav tiho, naskrivaj, se ne zakotali	prijazno	k mojim nogam?Nakopičena so strmo za klaftro	A
Začudil sem se, ko sem zagledal zelo prijetno in	prijazno	izbo.Otroci, troje jih je bilo ali četvero,	A
kakor prej; spoznal bi ju bil od daleč. Zelo	prijazno	sta me povabila s seboj, da popijemo čašo vina	A
sem prihajal v njeno stanovanje, urejeno tako	prijazno	in ljubeznivo, da je sedel človek do polnoči	A
odprl duri in sem stopil v njeno sobo, tako	prijazno	in ljubeznivo urejeno.Tam sta sedela v mraku	A
mnogo ljudi je videl, pa se nobeden obraz ni	prijazno	nagnil k njemu in nobene oči ga niso smehljaje	A
prestrašil svojega glasú; zakaj srce mu je svetovalo	prijazno:	”Ne izdaj se, Jure, ne izdaj se!“ ”Nihče	A
dodelil tiste sladke, mehkobno smehljajoče gube,	prijazno	pozdravljajoče; skoro nobeden drugi jih nima	A
jutranjo luč. Hiše so se lesketale veselo in	prijazno,	kakor ob nedeljah popoldne: sodišče samo, visoko	A
in je pokimal; tudi Jareb je pokimal in se je	prijazno	nasmehnil. II Mračilo se je že, ko	A
Prihajali so glasneje, peli so in prepevali,	prijazno	so se pozdravljali. Misel pa je ostala v srcu	A
je ležala senca. Takoj je stopila k Jarebu,	prijazno	se je nasmehnila, prijazno mu je segla v roko	A
stopila k Jarebu, prijazno se je nasmehnila,	prijazno	mu je segla v roko in je sedla k njemu.	A
bi bila igra pri kraju. ”Nisi me vabil v to	prijazno	izbo, da bi ti kuhala čaja in da bi se razgovarjala	A
misli. Tako se bo zgodilo, da se bova poslovila	prijazno	in mirno, kakor se življenje poslovi od smrti	A
nisem bil deležen dobrote, ki je nisem vreden!“	Prijazno	se mu je nasmehnila Liza za te lepe besede,	A
prihajam ... zato prihajam k tebi, da bi videla to	prijazno	izbo, da bi ti sedela nasproti na tem lepem	A
voščijo lahko noč; in zdelo se mu je tudi, da mu	prijazno	mežikajo bele hiše izza vrtov ter da mu prigovarjajo	A
srebrá. Kraj duri je stal tujec krčmar in se je	prijazno	poslavljal od svojih pijanih gostov.Njegov obraz	A
slonel tam s komolci na mizi, mežikal je ter se	prijazno	smehljal.Poglavitno besedo pa je govoril človek	A
kakor smrt! Tukaj sem ustavil, tam sem ustavil,	prijazno	pokramljal in vino pokušal -- pa je minil večer	A
in sem prišel za teboj, da bi se poslovil s	prijazno	besedo in da bi ti nauk dal na pot: ne prepevaj	A
žalosten obraz in je tolažil vzdihujočega s	prijazno	besedo.Največkrat pa je tarnal stari Potnik	A
gorjačo -- o, da nisem udaril!“ Cigan ga je	prijazno	tolažil. ”Blede se ti, oče, zato, ker si	A
se jim zvedrili obrazi, ko jih je povabil s	prijazno	besedo: ”Dovolj smo si ogledali to žalost	A
pragu in jih je pozdravljal z veselim obrazom in	prijazno	besedo, toliko da ni objel vsakega posebej.	A
in še grenkejšega. Kar je bilo prej skrito za	prijazno	besedo, se je razodevalo očitno in brez strahu	A
kakor da bi se poslavljal za zmerom! Čemu bi si	prijazno	ne segla v roko, če je ura slovesa?“ Sedela	A
osojniško; tudi tistemu ni bil podoben, ki je	prijazno	točil svojim gostom ter poslušal ciganove kvante	A
gostje. Ali Elija jih ni vabil, tudi jih ni	prijazno	pozdravljal; temveč obmetaval jih je s steklenicami	A
Po opravilu so se ljudje že koj pred cerkvijo	prijazno	spogledali.Hudi duh se je prestrašil te sladke	A
sijaju zapisana beseda od vzhoda do zahoda. Tako	prijazno	in milo je bilo življenje na Prisojnici, kakor	A
začeli od začetka. Spoglejmo se, pozdravimo se	prijazno	in brez jeze; tistega fanta, ki je lagal o naši	A
je šel v krčmo. Krčmar ga je pozdravil napol	prijazno,	napol s prezirljivim nasmeškom. ”No, kako	A
Poljanec. ”Zdaj, ko stojiva v mraku, pa mi	prijazno	povej, kakšna slovesnost je nocoj v tem mestu	A
Petrin; obraz se mu je svetil, smehljal se je	prijazno	ter se oziral naokoli. ”Ej, Poljanče, ti	A
soncu; vzklili so in shodili so koj, družijo se	prijazno	in kmalu se giblje in vije tam cvetoča procesija	A
se na ovinku, spogledala sva se le za hip in	prijazno	se je nasmehnila.Pa vendar me je videla, zakaj	A
velik in ubog in koder hodi, se ne ozre nanj	prijazno	oko.Ozirajo se nanj izza rame z mrkim pogledom	A
dneva, ne ure ... Ko ni človeka, da bi te pogledal	prijazno	...Napravi se in pojdi in kadar se povrneš, se	A
je, mislim, kar me je poslednjikrat ogovorila	prijazno	...“ ”Napravi se, Mate, in pojdi!“	A
pokrajina, glej, je v mojem srcu; zasmejala se mi je	prijazno,	kakor da bi se ti zasmejala, Hanca ... Velik je	A
tebi, Mate, da si prišel in me nisi pogledal	prijazno;	le postrani si se ozrl name in si šel dalje	A
Ne gledajo ga več postrani, pozdravljajo ga	prijazno	in postal je pač tu, postal je tam, stopil je	A
Oziral se je na vse strani, nasmehnil se je časih	prijazno.	Mimo njega so hodile lepe gospe, v šumečih svetlih	A
zasmejal se je kakor otrok. ”Kaj bi ti dal za to	prijazno	besedo, Hanca?Ne bom več pil; če ukažeš tako	A
je prašala ona in oči so vabile in očitale	prijazno.	”Domislil sem se nečesa, kar je bilo davno	A
”Ni več mogoče!“ ”Tako pa idiva narazen in	prijazno	se posloviva.Daj mi roko, Hanca; ne odtegni	A
pojutrišnjem, kadar odidem, se boš prav tako	prijazno	smehljala komu drugemu ... Jaz bom storil isto	A
izginilo takoj ... Lahko bi bilo življenje lepo in	prijazno,	polno veselega in ponosnega napora ...Pozna ga	A
... Poslovil se je naposled vendarle	prijazno	in mi je zapisal tebe v testament!“ Postala	A
dolgočasno in nepotrebno komedijo. Poslovila sta se	prijazno.	Alma je zavzdihnila težko, ko se je napotila	A
razumela očetov pogled. ”Poslovila se bova	prijazno.	“ ”Bolje je, mislim, da ostaneš, da počakaš	A
stopil, če bi jih predramil -- kdo bi me pogledal	prijazno,	kdo bi me pozdravil?“ Narahlo je pritisnil	A
za človeško naturo; bele pene, ki se časih	prijazno	zaiskre v pisani mavrici, imenujemo ideale in	A
nocoj!“ ”Na cesti, kaj?“ ga je vprašal sosed	prijazno,	kakor da ga vprašuje o vremenu. ”Na cesti	A
”Dobro ste povedali! ... Zdaj pa mi še	prijazno	povejte: koliko ljudi pa je v tem mestu, ki	A
Ona je prosila. ”	Prijazno	me poglej, lepo se mi nasmej!Prišel si kakor	A
te poljubim!“ Kurent pa je komaj slišal to	prijazno	pesem; šel je skozi dolino, stopil je na klanec	A
hudih misli; romar gleda: hiša do hiše, smejo se	prijazno,	nekatere celo mežikajo; romar posluša: beseda	A
stran 91 . / Smejale so se tiste oči in so	prijazno	govorile: ”Saj smo si bratje, kaj bi tulèč molčali	A
vzkipeli do samih svetih nebes. In nebo se je	prijazno	nasmehnilo - slišalo ni ihtenja in vzdihovanja	A
ne poseže noben žarek trdega današnjega dné.	Prijazno	se je nagnil k meni oče La Fontaine; črne, bistre	A
tistih bonbonih, ki ti jih jutri prinesem!“ Tako	prijazno	in usmiljeno se je nasmejala, kakor mati otroku	A
zdaj, ko tako lepo sediva, se bova pogovarjala	prijazno	... Kaj si mislila, ko si stopila za mano v to	A
nevredna, tam, kamor si ti zdaj spet sedla,	prijazno	dekle!“ Prej je bila radovednost, hladno	A
radosti ... še v dežju sije tam sonce!“ ”Samo	prijazno	poglej, Lojze, samo nasmej se, pa bo radost	A
hlapec sem bil, živina -- to je bilo vse!“ ”	Prijazno	poglej, Lojze, in glasno se smej!Ni treba, da	A
trenutki hitro odleteli, da bi se name spet ozrlo	prijazno	solnce, tvoje oko! V tvojem očesu vidim odsev	A
nato sva sedela za isto mizo in sva se lepo in	prijazno	pogovarjala.Zares je bil postaven človek in	A
nobenega srca ne slišim, da bi ljubeznivo in	prijazno	govorilo z mojim!Jaz in moje delo, obadva sva	A
videl čisto jasno. Sedela je v naslanjaču tako	prijazno,	da je videl črnožidane nogavice in srebrnosive	A
me je pozdravila . / . / stran 221 . / tako	prijazno,	kakor zaželjenega znanca.Tudi tiste besede,	A
okrenila. ”Prav tista je, kar verjemi!“ se mu je	prijazno	smehljal tovariš iznad rame.”Le ti si se bil	A
ljuba ...“ Toda besede niso hotele gladko in	prijazno	z jezika.Bosonožec je najprej odprl oči in usta	A
Tisti večer, ko ji je nameraval veselo in	prijazno	povedati, da mu je dolgčas, se ga je vsa trepetajoča	A
Če jo je kdo vprašal, za kom žaluje, se mu je	prijazno	nasmehnila in je molčala.V svoji izbi je bila	A
temna ječa, temveč da je svetla in topla, nadvse	prijazno	opremljena, da so na mizi še ostanki maslenega	A
odpri kljunček in papcaj!‘... Reci le besedo, vsaj	prijazno	se nasmehni pa bosta oklicana enkrat za trikrat	A
njegovo tiho misel; oko se je najprej osuplo, nato	prijazno,	naposled smehljaje pozdravilo z očesom.	A
Kaj me gledaš tako hudo? Glej resnici	prijazno	v oči!“ Ustnice so se mu tresle.	A
in zdelo se mu je, da bi živel z njimi vsemi	prijazno	in prijateljski, zakaj nobenega zoprnega, ne	A
megle so se že raztopile, toplo jesensko sonce,	prijazno	in veselo, ga je pozdravilo in mu je pobožalo	A
”Vem! Vem!“ je govoril počasi, ne	prijazno	in ne osorno. ”Nič slabega niso govorili o vas	A
žalost, da mi niste ne tovariš, ne prijatelj.	Prijazno	in blagohotno vas je sprejelo to dobro zapoljsko	A
so bili obrazi; nobeden mu ni ponujal roke v	prijazno	slovo in tudi on je ni ponujal nikomur ...	A
je mežikal v sonce in zdelo se mu je, da mu	prijazno	odmežikuje.Ko so ga nebeški pozdravi že skeleli	A
da bi se pobahal, temveč ... kar tako; da bi ga	prijazno	pozdravil in da bi mu nekaj povedal, nekaj veselega	A
mene samega ter da je napol pomilovaje, napol	prijazno	pozdravil mojo ljubezen. Prav v tistem trenotku	A
vpije nad menoj, se mu vljudno priklonim, se mu	prijazno	nasmehnem: ”Da, gospod, koristno je in dobro	A
narahlo odrinil, bi se mu vljudno priklonil in	prijazno	nasmehnil ter bi rekel: ”Zmerom je zdravo, gospod	A
Med vožnjo, ko je bila lepa noč in so zvezde	prijazno	sijale, se je porodila v mojem srcu lepa in	A
Krištof Kobar, temveč Jožef Mrovec!“ sem odgovoril	prijazno	in brez srditosti, zato da bi ga ne razžalil	A
in kakor pred gledališčem. Jaz pa sem se mu	prijazno	nasmehnil in sem mu ponudil roko. ”Pozabljeno	A
lahkotnim korakom sem stopil k njemu ter sem se mu	prijazno	nasmehnil. ”Ne tako, ljuba duša!“ sem rekel	A
veselo sonce je zasijalo na belo cerkev in na	prijazno	krčmo kraj nje. Tam pod košatimi orehi so bile	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani