prava (401-500)

nekaj vijoličasto... Pod toplarjem je nastala	prava	mavrična umetniška delavnica. »Bolj	A
Razočaran sem obstal kakor vkopan. »Saj je že	prava	pomlad.Kdo pa bo nosil v tej vročini obleko	A
napolnili z vodo. Nastali sta dve lepi jezeri,	prava	mala Bleda.Nekoč naju je Pucinov Jože slikal	A
bogokletno sedeti v razredu in se guliti za ocene.	Prava	šola bi lahko potekala samo v naravi.	A
A vendar je pobirati to klasje res	prava	sreča za življenje naše, saj ravno	A
odraščal, bolj sem iskal resnico o življenju. Je	prava	resnica tista, ki jo poznam iz domače vasi,	A
Zdaj pa sem imel sam jasen dokaz, da je Triglav	prava	slovanska gora, kajti resnično je spregovoril	A
posebnim značajem, ki mu nekateri pravijo tudi	prava	gorenjska trma.Edini sem se podal v Trstenik	A
kadar pa se je, je med nižjo oblastjo nastala	prava	panika. »Kako: ali cesar ni človek?	A
tam daleč v planinah, vedno resen in trezen,	prava	zdrava gorenjska korenina. »No, saj	A
nisem vedel, kako naj bi se obrnil. Zame je bila	prava	nebeška mati. V hipu me je preblisknilo	A
vsi samo nasmihajo in mi ne verjamejo. A je to	prava	resnica!Besed za pesem Triglav, moj dom nisem	A
prijatelja Novaka s komolcem. »Kje je zdaj	prava	resnica?« »Resnica je ta, da te bo nemško	A
vrhu Triglava! Rekel sem si: ena pravda več,	prava	figa!Toliko pa sem bil vendarle previden, da	A
je res v nevarnosti, ampak tale naša skupna,	prava	domovina...Še malo, pa bo tako razprodana tujcem	A
In ugotavljam, kako lepa dolina je to.	Prava	gorska, divja dolina...Ko le cesta ne bi bila	A
dolino. Dežmanova spodaj nad Peklom je bila res	prava	revica proti Triglavski. Resnici na	A
nameraval uglasbiti, pa mi ni in ni prišla v glavo	prava	melodija. Ob vseh teh vaših pohvalah, da ne	A
narodne pesmi slovenske! Z lica se ti je žarila	prava	radost nebeška, in v roki si stiskal kozarček	A
ki mu je ustvaril gorko kapljo. Bila je to	prava	hvaležnost, ker je prihajala resnično od srca	A
In če zvene, če se potem posuši?« »	Prava	ljubezen vedno zeleni in dan za dnevom poganja	A
Ti me poznaš! Katera bi mi bila	prava	gospodinja, hej?« »Soror Evlalija, mene priporoči	A
Jurij konja proti velikemu zmaju. In ta zmaj -	prava	peklenska prikazen - je bila zame najpomembnejša	A
tiste dni pa smo jo imeli zelo v čislih.	Prava	raševina je zahtevala, da je stala žlica pokonci	A
in govoriti o ljubezni, to je poezija! To je	prava	poezija, ki dosti več velja nego tisti plesi	A
sprevidela, da to, kar je vezalo mene in njo, ni bila	prava	ljubezen.Pride drug, ki zdrami njeno srce, pa	A
mogel kot odvetnik, kot zagovornik kazenskega	prava	udeležiti se pretepa, ki se dá brez težave potisniti	A
Že spočetka je točila solze in ihtela: »To je	prava	pobožnost!To so sveti ljudje!	A
snedli služabniki Njegovi ta večer. »Ta vera ni	prava,	« je izpregovoril berač Luka.»Predolge molitve	A
odpihal iz cerkve!« »Tudi meni se ne zdi ta vera	prava,	« odgovori Jerom. »Spleteničijo vse skupaj, na	A
sklede in govoril: »Zdaj vidite, zverine, kje je	prava	vera!Moja vera je prava!«	A
vidite, zverine, kje je prava vera! Moja vera je	prava!	«‒ In tu je udaril z roko po mizi, da se je vse	A
Loki. Jošt Tolmajnar pa je obstal na mestu,	prava	živa podoba bede in zapuščenosti! V nekaki nezavest	A
človek, ki ni prav nikakršne časti vreden!« »	Prava	grdoba je!« se zjezi gospa Gogalova. »In druge	A
Židanove Barbare. In ta Židanova Barbara je bila	prava	znamenitost tedanje Ljubljane in o njej se je	A
Thurnova prizanaša s svojo ljubosumnostjo.	Prava	sreča, da nima knez svoje soproge tu, brez dvojbe	A
oči še ne pozna življenja, da je pravo jagnje,	prava	lilija.V resnici pa je bil osmojen kakor trava	A
jo poljubil. Pri tem je padla deklici na roko	prava	in istinita solza! »Če je mogoče, naj bodem	A
občinstva še več poguma, je pristopila bliže: »	Prava	gospa to, drugim može krade, za svojega pa ne	A
»Meni tako pojete!« je divjal. »	Prava	sreča, da so cesarji v Ljubljani!Pri njih se	A
In ergo je dokazano, da je za našega Andreja	prava	sreča, da se je vrnil z ledu, ne da si je polomil	A
pod pepelom. Naravno, da je nastala po mestu	prava	senzacija.Plemiči so divjali, pričele so se	A
pogledi požiral rumeni cekin sredi mize. »To je	prava	latinščina, carissime Quinte, ki se tako rumeni	A
pozdravilo generala mestno starešinstvo. Nastala je	prava	gneča po ozki cesti, tako da skoro ni bilo mogoče	A
Janez Vajkard? Tičal je v svojem sedlu ter bil	prava	podoba onemoglosti.Udarec prišel je tako nepričakova	A
šumlja vrelec, pri katerem piješ in piješ! To je	prava,	to je junaška pijača!Drugo jutro bili smo vsi	A
»Škoda! To je	prava	poezija!« In zdaj prične pripovedovati, kako	A
Škrjanček nikdar poznal ni. »To je barva,	prava,	poštena barva, ah!«In izpije in iz srca vzdihne	A
sta se vedeli zaviti v tančico hinavstva, bili	prava	in edina zapovednika nevedne in zaslepljene	A
In mati je vašega gospodarja?« »Mati,	prava	mati!Ali nosila se ni, kakor gre materi.	A
vstal. Dostavila je ošabno, ponosno, kakor	prava	kneginja: »Ne verjamem, da bi se bila kontesa	A
omotene možgane, še bolj utrdil. »To je edino	prava	pot, in lahkomišljeno je bilo, da si govoril	A
nekoliko opravičiti se! Ne opravičiti, to ni	prava	beseda!Ali -«	A
boš učil, katera vera je sveta, katera vera je	prava!	To jaz sam vem!«	A
dobro?« »Ravno zato bi rad, da postaneš moja	prava	gospodinja ‒ moja nevesta in moja žena, Agata	A
govoril resnice!« Preklinjali so krivo pričo, in	prava	sreča je bila, da je Marks že prejšnji dan odnesel	A
čumnato in Margareta Wulffingova je postala moja	prava	in resnična žena. Stregla mi je kakor prej.	A
odgovori ji natihoma jezen, mče meniš, da je tvoja	prava!	Potem babnice vsaj lahko v najlepši obleki pridete	A
čudil bi se, če bi bilo tako. Oj, to bi bila	prava	sreča, če bi ga ubil prav ondi, kjer me je óni	A
Kaj si bodo mislili ljudje! Njegova ‒	prava	reč bi bila, če bi imela tega postopača!Takih	A
v pivnico je stopila Tomaževa žena, njegova	prava	žena. mJezus, Marija!l zastokala je ‒ in že	A
hruški je slonela Jernejčeva Maruša. Rečem vam,	prava	klada je bila, velikanska in zajetna.Obraza	A
neprepričljivo, boječ se, da beseda morda spet ne bo	prava.	»Pa da se nouš u hlače, sem ti tut rekla, ne	A
nekaj bodejo s Turjačanom. Če je tako, je res	prava	sreča za nas.« Krištof Planina ni rekel nobene	A
»Kdo? Vešča,	prava	vešča, vsakdo se je boji, čeprav nikomur ne	A
Majnhalm mu je rano odvezal. Res, nič kaj	prava	se mu ni zdela.Na robovih je bila močno zardela	A
Naj otrok spozna, da je očetova beseda zmerom	prava.	« »Saj mi ni nič!« se je ‚otrok’ branil.	A
je spet molčal. Še nekaj je hotel reči, pa	prava	beseda mu ni prišla na jezik.Vstal je in nemirno	A
zvezala?« se je Henrik smejal. »Zate bi bila	prava	samo Neža Turjaška, da bi te krotila in pokorila	A
»Ženitev sem si pa le zavrl, se mi zdi.« »	Prava	reč!Zmerom ti le ženitev blodi po glavi!« se	A
nejevoljno gledal, kako se čas trati in zamuja	prava	prilika za dobro obrambo. »Grof Urh Ljubljanski	A
kako je s plemiči, njih poveljniki, in so bili	prava	šiba božja za vso celjsko okolico. Od same objestnos	A
naposled skoraj trdo vprašal. »Ne, ne, Trlep,	prava	je, le dosti in radi jo prebirajte.«	A
sejmu skače.« Nihče ni povedal take, da bi bila	prava,	tudi kmet ne. »To je - vol!« je Matevžek	A
prosvete, še nekateri drugi pa mislijo, da je	prava	prosveta le v podiranju samostanov.«	A
predeval sem, tja, take pa, da bi dejal, tale je	prava,	si le ni mogel ukresati. »Tone,« se	A
Za vrata imate leso in jo kar odslanjate.	Prava	vrata vidite samo, kadar na porti beračite,	A
zgrabim z obema rokama, če je le še živa in	prava!	« je Slabè trdo rekel. »Ali pa res še pojdem	A
dežél res sili neki čisto nov čas. Dosihmal	prava	ga jara gospoda še pogledala naravnost ni kmečkega	A
glavo, ali pa kako drugo neumnost ti naredi.« »	Prava	je ta.« Tako so govorili tisti, ki so mislili	A
dokler se zaradi nje skoraj stepli niso.« »	Prava	reč!Saj se tudi psi spopadejo, če nastane drenj	A
zabavljivi Francek, ki je rad ščuval. »Morda bo pa le	prava,	kakor je dejal Janez.« »E, beži no, kako neki	A
materinska žalost je bila tako neponarejena in	prava,	da se je žena začela smiliti tudi tistim, ki	A
Oče je oče, pa je mir besedi?« »	Prava	je ta!« Vse to je moral poslušati Brnad.	A
solnčnem sijaju proti jasnemu nebu ena sama	prava,	soglasna pesem. Hodila je ob potoku in je metala	A
bodrečim trenom oči, z lokavo kretnjo, ki je	prava	lahkota za zvito žensko, ali kako drugače; pa	A
prosečih in bodrečih očeh. Kaj je res vsaka	prava	ljubezen plaha? Nekoč pa, ko so bile prikipele	A
bilo vse, kar je bilo prej, sama otročarija,	prava	nesmiselnost. V globoki ljubezni kakor ob tihi	A
vseh življenjskih dobrin je njegova edina in	prava	zapoved.« »O dekle, odkod imaš te čudne in prevratne	A
solnčnem sijaju proti jasnemu nebu ena sama	prava	in soglasna pesem ...In učitelj s svojimi svetlimi	A
zine za tlačana.« »Da, ona, to vsi povedo, je	prava	hudoba.In zmerom je na preži in voha za njim	A
lahkomiselnosti se nam smeje ves svet!« »Naj se,	prava	reč!« je Šumbrežan revsknil.»A kako bi jaz uščenil	A
gospodinja kmalu opomnila stari Trlepki. »Nič	prava	ni bila, previsoko se je že nosila.« »Delavna	A
bil ves živ. Vedel je, kje je tista, ki mu je	prava	po meri, in se mu je zdelo, da ne prebije več	A
kajne?« »Da, institutiones ‒ zakonik rimskega	prava	nekaj določa o tem.Generaliter ‒ po vrhu so	A
bom poskusil danes, da bo pokora res velika in	prava.	« »Ali boste kar ob vodi?« se mu je gospodar	A
Ne zameri, zmotil sem se.« »	Prava	bi pa bila, še marala bi me nemara,« ga je oni	A
res ni, mlada tudi ne več, zame bi pa le bila	prava,	se mi zdi še zdaj.« »Vidim, že vidim: čisto	A
dal srečo, vreden je je.« »Maruša bi pa res	prava	bila zanj.Kdo vé, ali sta se že kaj zvadila	A
»Če se le ni komu že zarekla?« »	Prava	reč!« je suličar zamahnil po zraku.»Ljubljana	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani