nova beseda iz Slovenije
partu v Mestnem logu. Kako ga je zanimala ona | povest | o prepeličkah, dan na dan jo je slišal, pa je | A |
ne časa ne razpoloženja, da bi poslušal dolgo | povest | o njenem mučeništvu, ki jo je pognalo od moža | A |
« Tako je tekla | povest | naprej, mirno in neprestano, kakor čofota studenček | A |
železno uradno blagajno. . / . / stran 286 . / | POVEST | GRE H KONCU Prijazni gospod Kobilica se je spet | A |
Sprožila je pero svoje zgovornosti in pričela. | Povest | o ribiču in o obritem beraču z enim očesom | A |
je pričel in povedal . / . / stran 28 . / | Povest | o začaranem kralju Vedi, moj gospodar in dobrotnik | A |
je odgovorila, da nič. Nadaljevala je svojo | povest. | Nekega dne, tako je ribiču pravil berač, mi | A |
pričel in pripovedoval . / . / stran 29 . / | Povest | o tatu brez rok O, kralj, žaromet vere, lonec | A |
denar in ob vse blago. Šeherezada je prekinila | povest, | črne oči so se ji ozrle na effendija. Effendi | A |
slušam,« in sem pričel.« . / . / stran 31 . / | Povest | o kralju govorečih rib Govoré, da je živel | A |
To smo že čuli!« Je odgovorila Šeherezada: » | Povest | je taka in ni drugačna. Tudi kralj je dejal | A |
Ampak, če ne bi bilo ribic! | Povest | bi lahko šla še naprej, da bi na vogalu stal | A |
čutil smradu, sicer bi bil omedlel in bi potem | povest | nemara tekla drugače.Tako pa je samo kihnil | A |
ovacijah dobrega naroda tiral na stražnico. Ta | povest | bi bila silno smešna in med brati vredna dvojnega | A |
sporočata svojo zaroko. 2. Takšna bi bila ta | povest | in mislim, da bi bila dobra, če bi bila lepo | A |
Nič! Tudi | povest | ni smešna nobena! Le nekaterim se nekatera zdi | A |
da je, ker ne umejo povesti in ne vedó, da se | povest | ne konča tam, kjer se konča. Pravi konec povesti | A |
vrsta tužnih mrličev v njuni rodbini! In taka | povest | naj je vesela?Tužno, pretužno je to veselje | A |
živo gledam pred seboj dogodek in hudodelca in | povest. | Z naše parcele na Mirju nam je bilo lansko jesen | A |
lini! In je treba samo še Mavricija Pikca v | povest, | slavnega detektiva, pa bi ga pasja koža v lini | A |
pohujšanja. . / . / stran 170 . / In bo imela | povest | nadaljevanj za kompletne pomladanske hlače s | A |
Tudi v Zagrebu so že razpisali nagrado za | povest | o Glavnjači, tisoč dinarjev bo vrgla. Upam, | A |
čital, in kar sem čital, je bila jako poučna | povest | o jako skrbni gospodinji in materi, neumorno | A |
Pisemskim potom 94 Tiča Čivkovič 98 Božična | povest | 102 K prvi uprizoritvi mogočnega prstana 107 | A |
265 O Evropcu in režimih 270 »Sinja ptica« 275 | Povest | o tobaku 281 Na piskerlonec 287 Sveta noč in | A |
novembra 1923 ] . / . / stran 102 . / Božična | povest | Tonček je bil sin pridnih in zato siromašnih | A |
povesti, naj jo le pišejo drugi, moja božična | povest | se pričenja tukaj, kjer se ona neha. V nebesih | A |
Vsakemu, kdor je zagrešil tisti božič božično | povest | o zmrznjenem otroku, vsakemu slehernemu se je | A |
so silno bogate. Tako se konča ta božična | povest | veselo in to je prav in je všeč tudi meni, ker | A |
30. novembra 1924 ] . / . / stran 281 . / | Povest | o tobaku Prijatelja Matevža je škoda.Prav škoda | A |
zadnji večer, ko smo bili še vkupe, je pravil | povest | o tobaku ‒ zdi se mi, da je hotel opravičiti | A |
da je hotel opravičiti kajo, zato je povedal | povest, | ‒ resnično je bil obziren. Pa je kakor ponavadi | A |
kakor rečeno, ga je zelo škoda. In je bila | povest | o tobaku takale: Dejal je, da je osebno poznal | A |
potovanja. In je to dosemkajle prav lepa izpodbudna | povest, | jako primerna za Sveto vojsko. Pa je dejal prijatelj | A |
prijatelj Matevž: »Pardon!« naj še malo počakamo, | povest | da gre še naprej!In je povedal, da se je mladi | A |
/ stran 20 . / Naučila sta se kaj zanimivo | povest, | ki jo je bil tihega večera pravil Previdni pingvin | A |
počivala okoli svetega ognja in poslušala. | Povest | se glasi tako: »Petek je bil in polnoči.Pa sta | A |
drugemu: ‚Mraz je in dolg čas, daj, povej mi kako | povest? | ’Pa je drugi ubogal in začel: ‚Petek je bil in | A |
drugemu: Mraz je in dolg čas, daj, povej mi kako | povest! | ’Pa je drugi ubogal in začel: ‚Petek je bil in | A |
polnoči’« in tako dalje in tako dalje. Ali ni ta | povest | resnično zanimiva?Prvič je lepa in napeta in | A |
Mihec, moj črni Muren, pameten bodi, poslušaj | povest! | Živel je majhen deček, tolikšen, kakor si ti | A |
umazani moj kralj Mihec,« je končal atek svojo | povest, | »jok vse dožene.Zato te le pohvalim, da se dereš | A |
zavekal Mihec, ki je spoznal, kam meri očetova | povest. | »Če jok ne pomaga, čemu pa jokaš?« je vprašal | A |
gimnazijo ... « Tako je končal major Davorin Trn svojo | povest. | A | |
medveda?« sem se radovedno vrinil v dedovo | povest. | »E, tako so ga dobili, da so mu vsi pokazali | A |
»Ali mar govore?« sem se vtaknil v dedovo | povest. | »Govore, za istino, da govore. | A |
Imeniten čolnar je moral biti tisti Jazon, če le ni | povest | sneta izpod pazduhe.« »Dobro, naj le bo Jazon | A |
sem prišel, da pozvem, kako in kaj.« Za tako | povest | sem možu dal polič vina in mu razodel zgodbo | A |
dvorišču so se zbrali vsi domači in zvedeli | povest | o lopati. »To je že od sile,« se je jezil Jernač | A |
obsedel kar pri ognjišču in premišljal Nejčevo | povest. | II Trdnega gruntarja sin je bil Nejček. | A |
Hodil sem prav zlagoma in živo premišljeval | povest | o »Prekvati ovci«.Kar se mi vrhu poraslega hribca | A |
/ BOJI I Ne jaz, vojska je napisala to | povest, | ki se je pričela, hipoma ustavila in se po desetih | A |
skomizgnil brat z rameni, ko je Lojza dokončala | povest | in ga vprašala, kaj sodi on. »Vseeno! | A |
domovi. Vse okrog sama bajka, sama skrivnostna | povest. | V njegovi domovini pokajo stebla in se rušijo | A |
»Govoril bi, kakor sem rekel. Ali | povest | je dolga.Ne morem: Ta bi mogel, pa ne zna, moj | A |
a.* Tako je vzkliknil Prokop, ko je završil | povest | o porazu in uničenju vandalskega kraljestva | A |
junakom, O, mladci bi šli in nesli v srcih njegovo | povest | ter se razlili od doma do doma Slovenov in oznanjevali | A |
te besede, ko je Iztok navdušeno končal svojo | povest. | Oba sta nato molčala. | A |
ga je navdala njegova . / . / stran 177 . / | povest | s skrbjo in molkom.Ni se mogel premagati in | A |
katero buti orkan, je zaplamenela skrivnostna | povest | pretekle noči in se raztočila po mestu.Kakor | A |
zvedela po Numidi vso resnično bridkoveselo | povest | o Iztoku in o Epafroditovi ukani.V blaženstvu | A |
tako grozno in ljuto klanje, kakor ga ne pozna | povest | dedov o domačih bojih. Polagoma se je zdanilo | A |
se je čimdalje bolj bližal. Nekaj kakor znana | povest | mu je vstajalo v duši. »Izvoli za menoj v šotor | A |
naslonil komolec na kozjo kožo in ponosno pričel | povest | o Irenini osvoboditvi. »Očka, verjemi, ni igrača | A |
mera Bizanca!« In še enega je vzradostila ta | povest: | Radovana, godca, ki je resnično prišel v Solun | A |
drhtavica radosti je prešinilo vojsko, ko je zvedela | povest, | da Ljubinica živi.Zakaj velik je bil njen sloves | A |
ne kaj drugi.« Tako sem segel v Silvestrovo | povest. | Zakaj možakar je utihnil in me vprašujoče gledal | A |
kruhom in vinom, se je omečil in razodel svojo | povest. | Ko je Silvestra gnal orožnik, se mu je zdelo | A |
izgine za voglom. Njegova nadaljnja dolga | povest | je bila podobna butanju skale, ki se odtrga | A |
razbral, ali verjame v to resnico ali je tudi ta | povest | pravljica potepuha.Toda Silvester je nagrbančil | A |
novi dan. 3. poglavje | POVEST | O LEPI ANI | A |
izsušilo. In tako živo se je bila zatopila v svojo | povest, | da je šele zdaj začutila na svoji nogi glavico | A |
kamnito klop pred hišo in nadaljevala svojo | povest. | Tema se je bila med tem zgostila, zvezde so se | A |
deček, »saj so mi pripovedovali teta žalostno | povest | o grofu Žaku in o lepi Ani ...« »Grof | A |
doživljajih, pri čemer je previdno izpustil | povest | o svoji poslednji borbi v zakopih. | A |
sproženemu plazu je privrela iz njegovih ust | povest | o tem poglavju njegovega življenja.Brez olepšavanja | A |
»Mojega sina?« »O, to je dolga | povest. | Povem ti jo spotoma.« | A |
ČUDNA | POVEST | Dež je pršil kakor skozi sito, v gostih | A |
poznati življenja. To, gospa Judit, je moja | povest. | “ Pripovedoval je in je pil, njegova lica | A |
pričakovani, stôri tako in vse, kakor nam priča | povest! | Težko nam je na svetu, lačni smo in žejni in | A |
Ali bi zamerili, gospod, če vam povem dolgo | povest? | “ Primaknil je stol bliže k mizi, naslonil | A |
I To | povest | vam pripovedujem, kakor se je po resnici vršila | A |
in zraven je jokal, ne vem zakaj. Vsa njegova | povest | se je čudežno kakor starodavna pravljica prelivala | A |
Dovolite, gospôda velecenjena; da prekinem to svojo | povest | s kratko opomnjo ...Kadar ste z umetniško dovršenostjo | A |
in zato sem prišel k tebi, da ti razložim to | povest, | ki bi bila prelepa snov za roman ...“ Mladi | A |
KRIŽ IN SULICA ”Ta | povest | je, kakor kratka, vendar bridkega spomina | A |
Kontrolor Smolka je začel pripovedovati lepo | povest | o romantičnem mladeniču, kako vzdihuje po duhtečih | A |
in so povedali še ostale tri četrtinke. Vsaka | povest | zase je neresnična, ampak vse skupaj, pametno | A |
meri. Najlepša pesem slavljenčeve slave je | povest | njegovega delovanja.Nikogar ni, ki bi mu ne | A |
delovanja. Nikogar ni, ki bi mu ne bila znana ta | povest | od začetka do konca, toda kdo ne pogleda z veseljem | A |
pripovedoval svojo prav tako čudno, kakor pretresljivo | povest: | ”Kakor veste, mi je ime Franc Kosirnik; do | A |
Dostojno oblečeni gospod je dovršil svojo | povest, | zakril si je čelo z obema rokama in je gledal | A |
Miguel Cervantes, je imel navado, da je prekinil | povest | natanko v tistem trenotku, ko je bila najbolj | A |
najbolj hitel, se je zaletel z glavo ob steno. | Povest | je ”kakor odrezana“, pravi Cervantes; tam stojita | A |
pritepel Bog vedi odkod in ki pripoveduje dolgo | povest, | zato da bi prišel naposled s ponižno in sitno | A |
kako si živel, kaj si doživel? Tvoja dolga | povest | je povest o siromaku betežnem, ki vstaja, vstati | A |
živel, kaj si doživel? Tvoja dolga povest je | povest | o siromaku betežnem, ki vstaja, vstati ne more | A |
pripovedovati dolgo, romantično in sila neumno | povest | o svojem življenju.Milanu je bila povest zato | A |
neumno povest o svojem življenju. Milanu je bila | povest | zato pogodi, ker je vedel takoj, da je zlagana | A |
obraz, temveč tudi v njegovo žalost: njegova | povest, | prej tako temna, je bila veliko svetlejša.Ni | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |