»Ne, ne, teta,« je živahno ugovarjal deček, »meni morate zdaj že do konca povedati, drugače vam sploh ne zaspim.«
Ko je bila teta deklico varno položila na ležišče, se je vrnila z Lovrekom na kamnito klop pred hišo in nadaljevala svojo povest. Tema se je bila med tem zgostila, zvezde so se iskrile v okrepljeni svetlobi, nočna tišina se je poglobila in razširila.