peč (201-300)

vžgana v njegovo vest. Smrekar je naložil v	peč	drv, zaloputnil vratca in se upokončil.Skoz	A
zate in za Gašperja!« ji je ponudil dar pred	peč,	kjer je kuhala kosilo. Lucija se je	A
je dobro. Skoraj ni dneva, da bi našel prazno	peč,	ko se vrne s šihta. Jura je požrl slino in	A
našem razredu je stala skoraj dostropna lončena	peč	z velikanskim pločevinastim zaslonom.V hudi	A
in snega in noči. Doma smo popadali na toplo	peč	in v hipu zaspali.Slišalo se je le še sopenje	A
Dobro uro hoda je pod rudnikom zijala Trnska	peč	z mogočnim slapom, grmečim v podzemno špiljo	A
je bil v culi prinesel s seboj na Stropnikovo	peč.	Nekoč je pobaral Luko, kdaj bo smel	A
uspešno proslavil dečkov prihod na Stropniško	peč.	V ganljivi bratski vzajemnosti so z	A
se je znašel na jasi pod nevarno visečo, Huda	peč	imenovano skalo.Zublji plapolajočega ognja so	A
vrelci so predaleč, najbližja je menda Trnska	peč	...« In čez trenutek je dodal:	A
veliko gozdno parcelo, h kateri spada Trnska	peč.	Tam hoče zgraditi velik zbiralnik, vanj napeljati	A
»Znano ali neznano, kaj me briga. Trnska	peč	je na mojem svetu in na njem lahko počnem, kar	A
se je odpravljal v pregnanstvo na Stropniško	peč.	Ta spomin ga vzravna, opogumi in mu razveže jezik	A
ji je vdal s sladkim veseljem. Sedel je za	peč,	položil je roke na kolena in je gledal sanjajoč	A
zemlji. Ko je Aleš odmolil, je legel oblečen na	peč.	Tam je ležal vse leto, če je mrazilo, ali če	A
krepko z obema rokama . / . / stran 206 . / ob	peč	ter je sedel nenadoma, sam Bog vedi kako, poleg	A
pošalil in malo ne izprehodil? In bo zlezel na	peč	in bo prisedel, jaz pa ... no, bratec potrpi!	A
svetnikov in je stopil na klop, da bi zlezel na	peč.	Že je bil postavil svečo tja, tudi življenje	A
podobe, temveč držal jo je v roki, ko je legel na	peč	ter si pomaknil plahto pod glavo.Tudi svečo	A
dobil tisto podobo in čemu jo je položil na	peč	in nikamor drugam?Kako velik je svet, za koliko	A
roma nalašč v Razor, položi jo nalašč na mojo	peč!	Izkušnjavec ga je prijel za roko in ga je vodil	A
postavil palico v kot, nato je prisedel k nam za	peč,	oprl premrle roke ob kolena, sključil život	A
zvil se je in zleknil, da je udaril z glavo ob	peč,	nato je butil na tla z vsem telesom in usta	A
kozarcu. Hlapec se je napravljal, da bi legel na	peč.	”Kaj misliš, Šimen, ali pride še nocoj?	A
Saj ni še pozno, nikar še ne hodi spat.“ ”Na	peč	ležem, zaspal tako ne bom.Če vam bo hudo, pa	A
kožuh, stopil je na klop in zlezel počasi na	peč;	vzdihnil je globoko in se je pokrižal. ”Kaj	A
ogrel bi se rad, mati. Dajte, da sedem malo za	peč,	nato pojdem svojo pot.“ ”Sedi v božjem imenu	A
emišljeval o čudih te noči: ”Spravljal sem se že na	peč,	že sem skoro zadremal, pa pravi mati: Pojdi	A
svetilka, ima tobak, pipo in steklenico žganja.	Peč	je še topla, v izbi pa je mraz. Starec je	A
sedim za mizo ob belem dnevu, sedi poleg mene.	Peč	je zakurjena, pa se mi zdi, da ga zebe; v život	A
Dolgočasen je bil moj dom.	Peč	je bila vsa žareča in vendar se mi je zdelo	A
spravili srečo v pisano škatlico, skrili jo za	peč!	... No, dobro je bilo, da sem privzdignila pokrov	A
vina, žalosti še bolj. Zalučil je klobuk za	peč,	sklenil roke na hrbtu ter begal po izbi vzdihovaje	A
zidal hišo, in kadar bo dozidal: gospodar na	peč,	Jernej čez prag; Jernej bo oral in bo sejal	A
veži in gledal topo predse. Doma je sedel za	peč	in ni zinil besedice. Popoludne je prišel	A
bilo kaj posebnega, bi se vsakemu mudilo za	peč,	zakaj mraz je, da škriplje. In danes je nekaj	A
odejami, miza pri oknu in stol in ogromna zelena	peč	v kotu, drugega ni bilo; tla so bila ilovnata	A
nasmehom, nato je privil svetilko in je zlezel za	peč.	Tiste lepe misli, čudežne sanje, ki so se	A
tudi zdravnik je molčal in je gledal v žarečo	peč.	Kačur si je natočil in je pil; čaj je bil vroč	A
svetlimi sanjami prepreženo; in takoj se zmislim na	peč.	Bila mi je visoka in obširna planjava, bila	A
. / stran 71 . / na stenah, v kotu ogromna	peč	iz zelene lončevine, blizu peči dvoje visoko	A
Marko se je utrudil in je postavil harmoniko za	peč.	Gostje so se sprli, kričali so vsenavzkriž, bili	A
prinašala dišeče rumene hlebce, polagala jih je na	peč	in jih pregrinjala s plahto, ki se je palila	A
škornje; toda med cunjami ni bilo ničesar. Za	peč	in na peč je pogledal, še v peč je posvetil	A
toda med cunjami ni bilo ničesar. Za peč in na	peč	je pogledal, še v peč je posvetil; zmerom bolj	A
ničesar. Za peč in na peč je pogledal, še v	peč	je posvetil; zmerom bolj srdit je bil in pot	A
pobarvani omari, ki sta segali prav do stropa.	Peč	je bila prostrana, da bi lahko dva ležala na	A
če sem jih odmaknil le za ped, dasi je bila	peč	precej gorka.Soba se ni dala nikoli dovolj ogreti	A
bilo. Ksenofon ga je raztrgal ter vrgel kosce v	peč.	”Kaj požigaš?“	A
uro, se je mogočni župan Barjanec naslonil ob	peč	ter je rekel: ”Čez deset, ali boljše rečeno	A
treba, je stopil Maricelj v izbo ter je sedel za	peč.	Tam je sedel vsako jutro že dolgih petindvajset	A
opazil. Ko je ob lepem jesenskem jutru sedel za	peč,	mu je postregla gospa Francka sama, postavila	A
toliko, da je videl v drugo izbo; ugledal je	peč,	ob peči mizo, za mizo naslanjač.Ko je vse to	A
treba, je stopil Maricelj v izbo ter je sedel za	peč.	Najprej je popil skodelico bele kave, nato si	A
tesna, toda zakurjena; časih sem vrgel poleno v	peč	in takrat se je zasmejal rdeč plamen na očrnelem	A
označili to rodovitno polico nad dolino z besedo ‘	Peč’	, kajti povsem kmečki peči je bilo podobno to	A
po cesti, je z nekako zavidnostjo gledalo na	Peč,	češ, blagor njim, ki so gori na toplem in varnem	A
pusto vreme je kipela poskočnica harmonike raz	Peč.	Nekaj čudovito nesoglasujočega, nekaj surovoveselega	A
razpotju, otresel s klobuka vodo in se zagledal na	Peč,	kjer je ravnokar sinilo par svetlih oken v somrak	A
ter shodov - že lezel po opolzkem klancu na	Peč.	Mrzla sapa je nagibala njegovo nemarno in uborno	A
Pa vina mu nalij. Tja za	peč	mu postavi!« Koncem mize se je dvignila	A
popadla za noge, katere je bil varno potegnil na	peč.	Ko pa ga je prijela, je sunil, da se je žena	A
Nevesta se je bila onesvestila... 2.	Peč,	nekdaj in zdaj Pred petindvajsetimi	A
zdelo, da govori iz nje in da ponavlja venomer:	Peč,	Peč! In tedaj se je zgodilo, da je planil	A
da govori iz nje in da ponavlja venomer: Peč,	Peč!	In tedaj se je zgodilo, da je planil	A
krošnjo in prisluškoval njenim skrivnostim:	Peč,	Peč, Peč! * * *	A
krošnjo in prisluškoval njenim skrivnostim: Peč,	Peč,	Peč! * * *	A
prisluškoval njenim skrivnostim: Peč, Peč,	Peč!	* * * Prvi	A
pravdo Jurijev sin, je prišel krošnjar Martin na	Peč	in posodil obema denarja.In potem je prišel	A
ugovoru od strani malega Lipeta je prišel na	Peč	Martin.Tako je zavladala na Peči krošnja in	A
seboj - je nenadoma vstal in se odpravil raz	Peč.	Po par dneh se je vrnil in po par tednih zopet	A
poročila sta se drugod in, ko sta se pripeljala na	Peč,	se je odvalil možem in materam, dekletom in	A
bila obračunala sama s seboj in rekla: »Za	Peč	sem kupljena.Nisem šla rada.	A
Živimo, kakor moremo.	Peč	navsezadnje ni slaba reč.« In žena se je tedaj	A
Motiš se. Glej, ti in	Peč	sta sedaj moja, in če se mi poljubi, vržem tebe	A
in če se mi poljubi, vržem tebe v ogenj in	Peč	prodam.Ali zdaj veš, kdo se smeje poslednji	A
toliko moči, da se je izpovedal in zapustil	Peč	sinu. Sinu, in njej - nič!	A
je bilo samo to, da mali ni vedel, ne kaj je	Peč,	ne kaka čast ga čaka, ko doraste, niti da bi	A
Vseh njenih misli začetek in konec je bilo:	Peč	mora biti nepremagljiva in velika.To je dolžnost	A
To je dolžnost one, ki živi na Peči, zakaj	Peč	ima vse predpogoje, da bo najlepši in najmogočnejši	A
so bili po sijaju Peči privabljeni prišli na	Peč	in osramočeni odšli pred časom, so govorili	A
ponoči počitka, in dekle, ki so bile zablodile na	Peč,	so se od jeze jokale še dolga leta za sramoto	A
nikoli reda. Tujec se ne vživi tako kmalu, in na	Peč	so navadno prihajali posli tujci in tujci odhajali	A
da je prišla dekla Neža samo radi Šimna na	Peč.	Naj si bode kakor hoče, toliko je gotovo, da	A
vojakov je prišel in njegova prva pot je bila na	Peč.	Ko se je pogodi kvitirati-1737  	A
dasi ni umela, zakaj pride tak fant ravno na	Peč	in si pri tem še priboljška ne izgovori.Lipe	A
tudi zato, ker je bil ob istem času prišel na	Peč	še nekdo drugi in na čisto drugačen način, ko	A
zamrmral ko v vzpodbudo par kletvic in stopil na	Peč.	Našel je Katro na vratih.	A
svojimi sedmimi piškavimi. Na cesti se je ozrl na	Peč.	Katra je stala še vedno na vratih in se mu kakor	A
neprijaznega pred se in hitel, da bo preje mimo poti na	Peč.	»Judeževi groši prigoljufani!« je mislil	A
pomislil Tomaž, da bi se mu smejali v vasi, češ: na	Peč	je šel za hlapca, in je dejal: »Ne,	A
Lepa je ta! Ali je	Peč	taka beračija?Za hlapca nad hlapci boš, za oskrbnika	A
In Tomaž se je vrnil proti vasi, Katra pa na	Peč.	In ves čas se je zadovoljno smehljala predse	A
kričala nanj. Drugega dne je bil prišel Tomaž na	Peč	in zasedel svoje častno mesto.Katra je bila	A
da vas prosim, kjer bi lahko sam vzel. Saj	Peč	bo vendarle moja!« Hipoma se je ženi	A
»Lepa hvaležnost je to.	Peč	bo njegova.Kdo ti jo pa jemlje, kdo?	A
vedel, zakaj ga je vzel. Kdo se je pa trudil za	Peč.	Ti in on?	A
je Anica zahrepenela preko vasi tja gori na	Peč	in popraševala, kod pelje pot tja gori; in ko	A
skrivnosti, od sivorjavega očesa pa do razgleda na	Peč,	na hišo od solnca obsijano. Tako se	A
vprašati in z nekako nevoljo je gledala odslej na	Peč.	Od onega dneva pa so se bile započele nekake	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani