”Nikar ne zameri, ampak v temi se počutim bolj domačega!“ je rekel nevernik, oprl se je krepko z obema rokamaob peč ter je sedel nenadoma, sam Bog vedi kako, poleg Aleša. Majhen je bil, ves pokvečen, hrom in grbast, obraz pa mu je bil starikav in zelo kosmat.