olga (101-200)

vedela, da se tako zanimaš za slike,« je rekla	Olga.	»Saj se ne, ampak kadar vidim kaj lepega	A
on zdaj ganjeno objel omizje, vse po vrsti.	Olga	mu je žareče prikimala. »Kam ste šli pa od tam	A
Resnik. »Sploh ne vem, kaj je to,« je priznala	Olga.	»Jaz ribe samo cvrem in pečem.	A
pojedla, Olgica?« »Nisem nič lačna,« je povedala	Olga.	»Počasi se bomo morali odpraviti, se ti ne zdi	A
Kmalu spet kaj pridi, Rudi. Lahko noč, gospa	Olga.	« In je odšel, s težkim korakom, ves	A
držal postrani. »Lep večer je bil,« je rekla	Olga	in s svojimi svetlimi, nemirnimi očmi prijela	A
ona, kako je rekla mrzlo, zlobno: »A, tako,	Olga?	Nisi mogel preveč koprneti za menoj, če ste imeli	A
stopnicah in v kapelico. V kapelici pa je ležala	Olga	in je bila mrtva.« Umolknila je in vse	A
tiho in gosposko v mesto, to šumeče, veliko.	Olga	je gledala konje, gibke, močne, bleščeče, gledala	A
bilo nekaj razločka: ta namreč, da je ostala	Olga	otrok še v svojem hrepenenju in v vseh svojih	A
. / . / stran 145 . / in jo vlekle za lase;	Olga	je samo čakala, kedaj bo žalosti konec in ni	A
prijel jo je za roko in jo je pahnil iz hiše.	Olga	ga ni takoj spoznala, toda v veži je ugenila	A
vesoljnost in kar je, je zame samo bilo ... Tako se je	Olga	vpregla v težek voz; zelo obložen voz je bil	A
vozu in vsaki je imel v roki dolg bič: ”Hí!“	Olga	je vlekla.In mislila je: ”Tam gredó kočije	A
”Samo da me udarila ni!“ se je razveselila	Olga.	--	A
”Samo da me ni udaril!“ se je razveselila	Olga.	-- In je pomislila: ”Da bi že prišel tisti čas	A
kjer nikoli ni bilo ne glasu, ne človeka.	Olga	je bila ječe navajena kakor hudodelec.Toda ječa	A
jo je prašal fant in jo je udaril v obraz.	Olga	je pokleknila prédenj.”Kod si hodila?“	A
da se je dotaknila njegove roke. ”To je naša	Olga!	“ je rekla gospa in je privijala svetilko. ”Zakaj	A
lahkomiselno besedovanje, ali je tiha namera?“	Olga	je prinesla čaja; ko je držala taso, je bila	A
okrenil, je pogledal v temo: na divanu je sedela	Olga	in naravnost vanj je svetilo dvoje črnih oči	A
čela počesanih?“ ”Pripovedujte še?“ je rekla	Olga	s tihim, lenim glasom; v očeh pa je bilo kakor	A
”Pridite!“ je ukazala Milena.	Olga	ga je spremila do duri s tihim pogledom, ki	A
Duri so se hitro odprle in pred njim je stala	Olga.	Globoko upognjena glava pod težo temnih las;	A
Jerman!“ je ukazala gospa s tišjim glasom.	Olga	se je sklonila preko mize, oprla je nanjo obadva	A
Grivar se je vzdramil.	Olga	se je bila sklonila tako blizu do njega, da	A
Komaj se človek malo stran obrne ... Če pride	Olga?	Ne pride; je že spet malo bolna ...“	A
Ali da se je smejala, to je!“	Olga	je stopila na prag. ”Laže! ... Pozdravljen	A
njenem belem, ozkem obrazu. ”Nisem vas spoznal,	Olga!	“ ”Dolgo je že!“	A
parfumirano, črno obrobljeno pismo. Tam mi je pisala	Olga:	”Pridite nocoj!“Nič drugega ...	A
neblagoslovljenih ulic, ko so mi sporočili, da je	Olga	umrla. Ne vem, kdo mi je pisal, in ne vem, kdo	A
”Naše edino bogastvo!“ se je prestrašila	Olga,	nevesta Severinova. ”Sediva nanj, pa ga ne	A
nanj, pa ga ne bova videla!“ je rekel Severin.	Olga	je stopila po vino; ko se je vrnila ter pozdravila	A
in njegova nevesta. Severin je opazil, da je	Olga	včasi pogledala naKsenofonovo roko, ki je ležala	A
je stopil v izbo. Na rdečem divanu sta sedela	Olga	in Ksenofon.Lasje so ji viseli na čelo in senca	A
golobica, drugikrat pa lepše postrezi gostom!“	Olga	je šla, Ksenofon je ostal; nemiren, skoraj začuden	A
... Ali ne vidiš,	Olga,	da sem pijan?“ ”Oči so ti rosne!“	A
”Svetega Petra ni!“	Olga	mu je začudena in prestrašena gledala v veseli	A
Ksenofon, saj si pevec ... in tudi tvoj glas,	Olga,	je zelo prijeten ... Zapojta!“ ”Ne da se mi	A
prijeten ... Zapojta!“ ”Ne da se mi peti!“ je rekla	Olga;	Ksenofon je molčal. ”Pa pijmo!“	A
naznanil Olgi, da je preložil poroko do jeseni.	Olga	je molčala, solze so ji tekle po licih.Ko se	A
Imela bova gosta, ki ga poznaš.“	Olga	je vzkliknila od straha. ”Ne ... njega ne!	A
pripravi se!“ Stopila sta v izbo hrupoma, da se je	Olga	umaknila do okna. ”Nič se ne boj!“ je klical	A
Ksenofon je omahnil do nje. ”Duša, dušica,	Olga,	Olgica ... le brž vina, le brž čaja in žganja	A
jih je in kjerkoli so! ... Sploh pa -- ali ni	Olga	prijetno dekle?“ Ksenofon je sedel na divan	A
lica so bila bleda, oči zakrvavele. ”Pomisli,	Olga,	nevestica!“ jo je pozdravil Severin. ”Pomisli	A
Brž po drugo steklenico in po druge kozarce!“	Olga	je šla, Severin se je potrt in vljuden okrenil	A
je bil greh, tam bodi pokora in večna smrt!“	Olga	je prinesla drugo vino. ”Pijta!“ je ukazal	A
”Hej, tovariš, kaj že tako zgodaj? Čuj,	Olga,	kaj je napravil najin tovariš, umetnik brez	A
položil glavo na mizo in je zadremal. Takrat je	Olga	stopila čisto pred Severina, pokleknila je ter	A
Nenadoma se je domislil. ”	Olga	... tamle je moj prijatelj, v tisti beli hiši	A
svojega prijatelja!“ ”Katerega?“ se je začudila	Olga	in se je v svojem srcu prestrašila. ”Zdravnik	A
skrivali pod kostanji. ”Kam?“ je vprašala	Olga	in je trepetala. ”Ne več daleč!“ se je nasmehnil	A
pojdeva?“ je vprašal Severin. ”Pojdiva!“ je rekla	Olga.	Ves miren in resen je bil njen obraz, molčala	A
Severin na njene duri, je bila izba prazna. ”	Olga!	“ je zaklical. Odgovora ni bilo, še njegov	A
Treščil je z obrazom na tla. ”	Olga!	Olga! Olga!“	A
Treščil je z obrazom na tla. ”Olga!	Olga!	Olga!“	A
Treščil je z obrazom na tla. ”Olga! Olga!	Olga!	“	A
in sekundariji; nevarnost je pri kraju ...“	Olga	je slonela s komolci na mizi, lica v dlaneh	A
je rekel -- nekaj lepega in mehkega, da bi se	Olga	s toplim smehljajem ozrla nanj. ”Ne tako	A
očeh, ki gledajo, -- kakor sem gledal sam ...“	Olga	je počasi vzdignila glavo iz dlani in je pogledala	A
sklonjeni obraz; svetal je bil in ves prosojen.	Olga	in Milena, dvoje mirnih temnih senc, sta stali	A
študent in dolga kravata mu je vztrepetala.	Olga	se je ozrla nanj, čutil je njen rahli, tiho	A
Slavo boste dosegli in zveličanje!“ je rekla	Olga	in se je ozrla na fanta; fant pa je prebledel	A
vdrugič -- obstrmeli so, zasmejali so se naglas.	Olga	je sedla na zofo, stisnila je lica v dlani,	A
poznala zabrekla žila na čelu. ”To je naša	Olga!	“ se je ozrla gospodinja na Petra z neprijaznim	A
že prijatelja, ampak ne reci mi gospodična,	Olga	mi reci!“ ”Saj nisi krav pasla z njim!	A
bil vesel, da je bilo tako. Po kosilu se je	Olga	poslovila in ni je bilo domu do večera; hodila	A
vzduh ... Sedel je za mizo in zraven je sedela	Olga,	nekoliko sklonjena, tako, da je svetila luč	A
čisto tiha in prazna in tedaj sta sedla k peči,	Olga	na posteljo, Peter na nizek stolec pred njenimi	A
”Kje si pa videl njó?“ ”Nekoč,	Olga,	smo se peljali po tako žalostni cesti in hipoma	A
sanjalo ... in vam je bila čisto podobna ... vsa ...“	Olga	se je zasmejala. ”Ali je imela tudi take	A
je s tako globokim, resnim glasom, da se je	Olga	začudila.Tudi obraz njegov je bil resen, malo	A
velik človek, o kaj bi Vam vse prinesel,	Olga!	Spomladi rdečih pomaranč in vijolic	A
nazadnje Vam še prinesel? Vse svoje vdane želje,	Olga,	... ... ... ... ... ... Zadnja vrstica pa je bila	A
... Zadnja vrstica pa je bila prečrtana.	Olga	se je sklonila še niže, tako da so se ji usuli	A
nazadnje Vam še prinesel? Vse svoje vdane želje,	Olga,	in svojo ljubezen. Vzdignila je glavo	A
in mrzlo. Tresel se je, roke so mu omahnile,	Olga	mu je položila roke na rame. ”Bodi priden	A
sklonil v polumraku ter poljubil Olgi bele prste;	Olga	pa mu je odtegnila roko. Bled je bil Pavlov	A
pozdrav in za drugega nič, za nič drugega,	Olga,	ne prosim te zdaj. Zdaj ko grem po	A
stolov, nič posteljce. En lep pozdrav,	Olga,	en prijazen adijo, tako sem že truden	A
cesti? Zaljubil sem se v Olgo, zato ker je	Olga	življenje in nikoli ne bom pozabil nanjo.Poznal	A
monstrum, ki je uzurpiral zlati tron življenja ...	Olga,	z njim nikoli!“ Udaril je po mizi, na obrazu	A
temnih globinah lobanje. In prišla je tudi	Olga,	vzela je Petra v naročje in ga je nesla po stopnicah	A
nazadnje Vam še prinesel? Vse svoje vdane želje,	Olga,	in svojo ljubezen ...“ Odprl je oči in je	A
zamahnil z roko. . / . / stran 250 . / ”Kje je	Olga?	“ ”Le miren bodi, Peter, kmalu pride, zdaj	A
repalnicami in spoznal je precej tisti beli obraz. ”	Olga,	dekle moje, čas je, da prideš odtod, zadušila	A
Lepo gnezdo si napraviva, lepo boš spančkala,	Olga,	lepo živela ...“ ”Rada te imam, Franc!“	A
in je zastokal. Narahlo se mu je odtegnila	Olga	in si popravila lase. ”Otrok ne spi.“	A
Ostani tukaj; vsi so pijani tam!“	Olga	je stopila proti durim. ”Ne, Franc, ne tukaj	A
. Prišla je	Olga	in je stopila k postelji. ”Ali je že bil	A
stopila k postelji. ”Ali je že bil Sveti večer,	Olga?	“ ”Bil je že!	A
ni stopila bliže, tudi smehljala se ni. ”	Olga,	kdo je bil v tej izbi na Sveti večer?“ ”Jaz	A
moral hitro vstati, brž oditi! Jezna je name	Olga.	“ Tako je mislil in je bil zelo žalosten ob	A
bi se odprle tam duri in da bi prišla k njemu	Olga	sama, v roki krožnik in kozarec. ”Na, Peter	A
bilo sram te misli - ne maral bi, da bi prišla	Olga	s krožnikom in kozarcem in da bi ga pomilovala	A
bilo vpreženih vanjo, v kočiji pa je sedela	Olga,	vsa belo oblečena, bele cvetice v laseh, bele	A
da te ne sreča lepa ženska, usmiljena gospa	Olga	... in če te sreča, ne poslušaj njenih besed,	A
drevoredih. ”Bilo bi vse drugače, ko bi bila	Olga	doma!“ si je mislil, kadar je ležal na postelji	A
sklanjal tam. ”Samo zato sem prišel, gospa	Olga,	da bi se ozrli name, ubogega popotnika!“	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani