odkod (401-500)

molčé so šli s procesijo in nihčè ni vedel,	odkod	so bili, kedaj so prišli, iz katere veže so	A
”Micó - o!“ ”	Odkod	prihajaš, Janez?“ ”Od Marjute ...	A
človek bi ustavil sapo, zamižal ter čakal, da bi	odkod	udaril glas, odklenil vrata.Marko je skočil	A
razločevalo ljudi komaj na deset korakov. ”	Odkod	je prišla prezgodnja megla?Bog sam ve!	A
Bog sam ve!	Odkod	in kdaj prezgodnja starost?Bog sam ve!	A
Severin prijatelja, ki mu je bilo ime Ksenofon;	odkod	mu tako ime, ni povedal nikomur. Ksenofon	A
tvojim in mojim srcem? Kdaj se je vzdignila,	odkod	je prišla?... Zdaj sva se pogovorila -- jaz z	A
doteknila tiste knjige, sem občutila ... zdaj vem,	odkod	tvoje modre besede in tvoj starobni smeh.Tuja	A
je začutil Slivar umetnika v sebi. Ni vedel,	odkod	in kako so prišle jasne, neizrekljivo sladke	A
drugega: ko bi bil resnično slab in nezmožen,	odkod	potem lepota tistih del, ki jih je bil ustvaril	A
po mestu veselo izgubljen? - Čutil je dobro,	odkod	ta plahost in globoko je bil žalosten vsled	A
- ”Ali	odkod	- kako pa ste opazili, da sem sanjač?To je neumnost	A
Slivar ga je poslušal in žal mu je bilo zanj.	Odkod	so prihajale te prešerne besede?Iz oblatenega	A
ni popačil veselega obraza. Spoznal je tudi,	odkod	tista duhovita zlobnost, ki so je bili polni	A
zlobnost, ki so je bili polni njih razgovori in	odkod	tisto sentimentalno reformatorstvo, ki se je	A
”Prah v vetru, cunja na cesti. Nihče ne ve,	odkod	je bila prišla ta bleda, zaspana ženska, kam	A
se začne tresti od vznemirjenja, od slasti.	Odkod	prihajajo ti glasovi?... Počasi dene nogé izpod	A
severne sape! ... Pojdi in vprašaj, kdo da je in	odkod!	“ Tako sva začela z novim zapisnikom.	A
prikazala rdečica na njenih licih, Bog sam vedi	odkod.	”Saj je neumno in otročje ... ampak tako lepo	A
se je zgodilo, da je prišel nekega dne bogve	odkod	mlad eleganten gospod, kakršnega v teh krajih	A
karose z okroglo streho od zelenega platna; bogve	odkod	se je vzelo vse to.Zdravniki in sodni adjunkti	A
se tudi tovariši, ki so pili in kartali. »	Odkod	pa ti?« je vprašal debeli Pasar in dolgi, jetični	A
šaljivim, malo zlobnim nasmehom na ustnicah. »	Odkod	ti je ta prizor?Zakaj ima tista ženska zelenosinje	A
vidne gube so se nabirale krog ustnic in oči. ”	Odkod	ti ... v te kraje?“ sem vprašal. ”Zdi se mi	A
”Zdaj bi le rad vedel,“ je premišljeval, ”	odkod	toliko trpljenje.“ In takoj mu je odgovoril	A
Mlinarica se je zvonko zasmejala. ”	Odkod	prihajate, gospod?Tema je in ne vem, če sem	A
še bolj neprijetno mu je bilo, da ni vedel,	odkod	in čemu ta pljunek.Vse, kar se je bilo zgodilo	A
Kaj mežikaš, tovariš, tako plah in osupel?	Odkod	se ti je bilo zableščalo?-	A
mračni pokrajini. Kdaj so bile prišle sence in	odkod,	kdaj je bil ugasnil dan?Tiho in nevidno je bila	A
bila vsa bela, s košatim cvetjem vsa posuta. ”	Odkod	ta čudež?Zahvaljen Bog in tudi ti zahvaljena	A
enako nošnjo. Iz vseh krajev dežele, Bog vedi	odkod,	jih je biloprignalo v to nepriljudno izbo, ki	A
je rekel tisti in Pavle je bil ves vesel. ”	Odkod	si?“ ga je vprašal. ”Iz Trsta,“ je rekel	A
takoj položil karte na mizo; Pavle še videl ni,	odkod	jih je bil vzel. ”Pa začnimo,“ je rekel Talijan	A
je šel, pa ni pisal, ne sporočil.“ ”Kdo je,	odkod	in kaj?“ je vprašal Lojze in je namršil obrvi	A
tako da komaj opazi mojo nakano in da komaj ve,	odkod	bolečina - o, jaz sem prebrisan, lepo število	A
dom. Čegava je bila blagoslovljena bela roka,	odkod?	Trenotek je bil, ki se je povrnil; spal je na	A
njih nog je umerjena in ravna, ker noga vé,	odkod	in kam. Vsak človek ima v hiši svojega življenja	A
trudni; sila jih je bilo, počrnela je dolina. ”	Odkod,	ljudjé božji?“ je vprašal tujec. ”Izpod zemlje	A
jokal ... Tudi vzdihovanje je bilo potrebno --	odkod	drugače zasluženje?Da je bilo srce polno prej	A
pripoveduje nadvse prijetno istorijo: ”Vprašal si,	odkod	da so mi te brazgotine ob zapestjih.Pod zimo	A
proti njemu. Tedaj pa se je nenadoma, Bog vedi	odkod,	prikazal debel stražnik s svetlim mesecem pod	A
je gledala v obraz s črnimi veselimi očmi. ”	Odkod	pa si prišel, ti lepi fant?Daj mi ta prstan	A
svetijo lepe bele hiše. . / . / stran 212 . / ”	Odkod	pa ti, romar, ti stari Ahasver s potuhnjeno	A
gloriole. Bilo je svetlejše, Peter pa ni vedel,	odkod	je prihajala tista bleda, jetična svetloba.	A
pravili čudne reči, da se je bil pritepel Bog vedi	odkod	in da je razcapanec in vagabund.Peter pa ga	A
Ampak roke nočejo, ne vzdignejo več kladiva!“	Odkod	da je doma, ga je vprašal sodnik. Ob tej besedi	A
emišljeval, pri srcu pa mu je bilo nadvse grenko. ”	Odkod	da si!“ je vprašal sodnik. ”Daleč je, daleč	A
Na odgovor te kličem, ne k molitvi! Povej,	odkod	da si, zato da te poženemo tja, ker se brez	A
odprl eno oko, da bi videl, čemu toliko jeze in	odkod;	tudi izpregovoriti je nameraval, jezik pa je	A
dobršen kos kruha in bo dejal: Ne vprašam te,	odkod	da si, kje da je tvoja pravica in kakšna da	A
kristjanom spodobi. Pritepel si se bil, Bog vedi	odkod,	dvema farama za nadlego in šibo božjo.Tu ležiš	A
je pestila tuja oblast, tudi ni izpraševal,	odkod	da je ta oblast in kdo da jo je ustanovil; in	A
Ne smem ne piti, ne jesti, dokler ne zapiše,	odkod	bodi pijača in jed in v koliki meri.Prej ni	A
konjiki zahrume skozi portal v širni dvor. »Hej,	odkod	vam oni momci?« poskoči Herbart s sedla in pokaže	A
vzradoščen, stopi bliže, ogleduje si momce. »	Odkod	si ti?« se ustavi pred Juranom. »S Pobrežja	A
v mojo četo,« reče Herbart in stopi dalje: »	Odkod	si ti?« »Iz Ribnika,« se strumno postavi fant	A
Eno četo pešakov dodeli Herbartovi konjici. »	Odkod	si ti?« vpraša Herbart prvega hlapca. »Juran	A
Enega na meji, enega je vzel Turčin.« »	Odkod	si ti?« vpraša drugega. »Špehar s Pobrežja,	A
izda Špehar glasno. . / . / stran 65 . / »Kje,	odkod?	« hlastne Herbart. »O, tam imajo taborišče,«	A
Turjaški si jih ogleduje. . / . / stran 128 . / »	Odkod	si ti?« se ustavi pred plašnim momcem. »S Turjaka	A
dalje, oči mu obvise na brhkem fantu: »In ti,	odkod	si ti?« »S Pobrežja.«	A
strah, nevera v zvestobo zvestih, ne ve čemu.	Odkod	nevera v zveste leve, čemu bojazen, malodušje	A
Kako mi pade ta na pot?	Odkod	se je vzel zajedavec?‒ Čakaj, zdi se mi, da	A
Trd in osoren je bil njen glas: »	Odkod	pa si, potep?« »Od Sv. Jakoba, žlahtna	A
toda ker Anica niti najmanj ni bila radovedna,	odkod	mu je denar, ni rekel nobene.Čez nekaj časa	A
Tu pa je prenehal in se z novim začudenjem,	odkod	Jerici ta knjiga, ozrl na njo.Videl jo je, kako	A
Marjanica je začudena pogledala Anico.	Odkod	sedaj salato, ko je še sneg in slana.V istem	A
Ali je vedno taka?	Odkod	te oči?Anica čuti, da je je skoro strah.	A
nekam dolgo sva na Peči in znana, pa nič ne vem,	odkod	si.« Deklica je čudeča se pogledala	A
senožeti ob potu sredi rdečih lilij. Bog vedi,	odkod	toliko rdečih lilij.Jerica ljubi rdeče lilije	A
Ali se ji samo zdi?	Odkod	te rdeče pege v dekličinem licu? »Koze	A
»Kaj je?« je vprašal. »	Odkod	ste?« »S Peči!« je odvrnil Luka strahoma	A
tako o Tomažu, da se Lipe ni mogel načuditi,	odkod	tolika jeza v njej. »Pridi na Peč!«	A
plahosti je prevrgla uro in planila kvišku, videla,	odkod	ti enakomerni glasovi.Prižgala je luč in z nekako	A
dasi je nekdaj oko moje že gledalo to ravan.« »	Odkod	prihajaš, brate in prijatelj?« vpraša me. »Visoko	A
To patra poročnika nekoliko potolaži. »	Odkod	prihajaš?« vpraša me osorno. »Iz krajev sibirske	A
Prehvaliti ni mogel kuharja in me izpraševal,	odkod	sem pa dobil ta biser kuhinji svoji.Vse je hvalil	A
»Vprašaj?« »	Odkod	prihajaš?« »Iz visokega severa, kjer kali le	A
torej, če izhaja vse od Boga, tedaj te vprašam,	odkod	izhajajo bolezni naše?Od Boga!	A
ljubi ravno tebe čakati, dokler ne prilezeš	odkod	kakor polž!« Pisarček se je tako resnega ogovora	A
Gotovo ni iz železa, oj preljubi moj Jezus!« »	Odkod	pa si?« vprašal je Janez Sonce. »Ne	A
kakor zajec, ki sredi polja po sapi razmotruje,	odkod	mu preti nevarnost. »Kaj so storili	A
krajev nisi.« Budislav je naglo povedal, kdo in	odkod	je, zakaj je tu in kaj bi rad. »Najprej te bo	A
Do zadnjega je upala, da bo vendarle pritekel	odkod.	Prav potrta je z drugimi šla domov.	A
piskra, a Rodana se je seznanjala z Mihaelom. »	Odkod	pa si prav za prav?« ga je vprašala. In ko ji	A
tovorniki?« Majnhalm in Ditrik sta se začudila,	odkod	ve to. »Vem in sram me je, da vem!«	A
je velel hlapcu, naj skoči in pozve, kdo so,	odkod	in kam gredo, kaj tovorijo in pokaj se ne oglasijo	A
pevcu. Vsi so ga občudovali in izpraševali,	odkod	so mu take lepe pesmi. »Iz srca in duha, saj	A
Ali bo moj gospod gledal debelo, ko bo zvedel,	odkod	mu krepelca letijo pod noge!« se je pisar Tomaž	A
»Prilike pač ni imel.	Odkod	bi bil jemal, če pa je človeška slepota zatrla	A
In še dosti drugih lepih in učenih stvari.« »	Odkod	veste vse to?« »Zanima me, kaj počenja	A
pokesa in si zanjo pokoro da ...« »Pa vendar:	odkod	Trlepu tiste čisto posebno misli o grehu z deklo	A
posebnih pravic za ta in za drugi svet.« »I,	odkod	pa potlej kruh čolnarjem?« se je Matevžek spomnil	A
se jim ne more dolgo upirati. Ko bi cesarski	odkod	dobili še katero tako pisanje, pa bi lepo počenili	A
nekoliko izpeljevala o Trlepovem Francetu. »	Odkod	pa te je prineslo?« ga je nedolžno vprašala	A
nisva potepuha ne razbojnika.« »Kdo sta in	odkod,	vprašam še enkrat.« »Če bi vprašal drugače	A
ko se nikomur več ne bomo dajali pod noče!« »	Odkod	ti take misli, Trlep?« ga je oprat začuden gledal	A
sta se čudila in vprašala. »Kdo pa sta in	odkod	je vaju prinesla pot?« so hoteli prej vedeti	A
jarem. ‒ Na Trlepovino je sedel tuj rod, bogve	odkod.	In nesrečni starec je žalostno gledal s svoje	A
prosilo iz velikih, otožnih oči: Nikar! Ko je	odkod	prišel, so se spenjali po njem otroci in se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani