nevesta (301-400)

vreden lepe ljubezni, ki mu jo zvrhoma daje	nevesta	Jelena ...? Ampak potrudil se bo, da je bo vreden	A
spoznal ga ne bi več! In glej, najbrž je tista	nevesta	lepa kakor zarja, dobra kakor kruh in modra	A
»kaj pa ti motoviliš? Ali se ti	nevesta	kuja, da še ne skočiš v ozke ojnice svetega	A
ona. Sicer pa vendar mora snubiti ženin, ne pa	nevesta.	« »Zakaj ne mečite tudi nje, pater opat	A
in izpodreca vse zlobne jezike. ‒ Ženin in	nevesta	pa sta bila previsoko v svojem raju, da bi se	A
odmahnil z roko. »Vidiš, zdaj snubi, dokler je	nevesta	še doma,« se je veseli vikar smehljal. »Kam	A
»Kaj vas žene? Saj ste	nevesta.	« »Sem, pa brez lastne volje,« je šepetala.	A
»Naj jo spoznam.« »Grofična Adela je	nevesta.	« »Da, cesarskemu glavarju Viljemu Turjaškemu	A
opat res ne privoli rad zakona, če se ženin in	nevesta	ne skladata lepo tudi po letih.« »I, kaj to	A
opat nasmehnil. »S katerega gradu je plemenita	nevesta?	« »S svobodne domačije Štepičeve!« je Trlep,	A
češ, prebiti dedec ve tudi o Ančki. »O, pa	nevesta	bi bila potrebna tudi meni, vdovec sem,« je	A
Saj je morda prav. Star ženin in mlada	nevesta	nimata dobre letine.« »I, saj ste trdni, še	A
‒ iz njegovih rok?« . / . / stran 248 . / »	Nevesta	res pride vèn.Le-oni ji ni storil še nič, samo	A
. / stran 257 . / »O, taka torej mi je ‒	nevesta?	« jo je gospod Boštjan držal z vsemi očmi.»Pa	A
nevesto Ančko. »Hoj, ta je prava, ta je lepa	nevesta	za našega ženina, brž brž mu jo dajte!« svatje	A
brž stopimo v cerkev, da se ženin ne skuja in	nevesta	ne uide na hruško!« se starešina poredno smeje	A
Groza. Mala Polonica rokovnjačeva	nevesta!	Kako bode debelo pogledala, kadar to zve!	A
Radosten izraz kazal se mu je na licu.	Nevesta	gledala ga je pazno. Ko bere zadnjo stran, stemni	A
zagledal, šinila mu je misel v glavo: Aha, ona je	nevesta	tega mladeniča z Zabrezja, pa me hoče pridobiti	A
vas izdajal. Vem sicer vse natanko, da ste	nevesta	in čigava in kako, a ne bojte se, da bi mu pravil	A
ju ne more vselej naravnost ločiti. Ženin in	nevesta,	vsa v veselju, sta sedela za mizo upehana od	A
poklican v gosposko sobo, kjer sta ženin in	nevesta,	dr. Kvas Poleščan in Manica s Slemenic,	A
je, in zakaj ga je vprašala, ali je njegova	nevesta	bogata.Isto tako mu je bilo bolj jasno, kako	A
spomlad se vrnem sem. Tačas poskusim, če se Vaša	nevesta	pred pustom ne vda kakemu Vašemu sovražniku	A
svatovščino so se bile na Rojinju že pričele.	Nevesta	Anica je bila nenavadno tiha, pa videlo se ji	A
imel. Hotel se je ženiti, ali spodletelo mu je:	nevesta,	ki si jo je izbral, ni ga marala.Peter pa ni	A
da bi brez pastirja kraljična ne bila njegova	nevesta	in bi jo bili že davno krokarji in kavke obrali	A
Objela sta se oblak in skala kakor ženin in	nevesta.	« Zarenčal je Volkun, zašumelo je listje, zahrstela	A
hišo, potrkal na kamrina vrata in poklical: »	Nevesta!	Ančka!Čas je, da gremo.«	A
Čas je, da gremo.« Iz kamre je stopila Ančka,	nevesta,	postavna in lepa, v odpetem židano belem kožuhu	A
obmolknili. Za Ančko so prišle težke minute, ko se	nevesta	poslavlja od doma.Stopila je pred svoje: »Ata	A
druga od neveste, kakor bi hotela ženin in	nevesta	še mrtve opozoriti, da si bodo od danes naprej	A
svatje. Pred oltarjem pa sta stala ženin in	nevesta,	Marko in Ančka; že dolgo ni videl sveti Klemen	A
osedlane v dvoru, stara dva si sežeta v roke,	nevesta	se jokaje od mladeniča poslovi in koj potem	A
in venomer gledal v ono klop, kjer je sedela	nevesta	zraven ženina, njegovega in svojega očeta.Očitno	A
posebno okinčani sobi okrog dolge mize. Ženin in	nevesta,	ki sta na prvem mestu skupaj sedela, čutila	A
pravi stari baron Jošt Turen. Nekako boječe se	nevesta	od ciganke k svojemu mlademu možu obrne in pravi	A
»Bom..« »Ali veš, v kateri sobi je	nevesta?	« »Mlada gospa?« vpraša Peter čudé se.	A
brez vodé, ni poroke brez žené; a kaj naša lepa	nevesta	poreče?Ali prikima?«	A
možje ugibali, koliko in kako bi si ženin in	nevesta	imovino zaženila, kako bi otroci iz tega zakona	A
pridružila še umazana misel, da bode Milica bogata	nevesta.	Nežnost ljubeznive deklice pa mu je vzbujala	A
kakor trdijo zlobni jeziki v trgu ‒ Rudova	nevesta!	Oh, kaj še!	A
zakrivamo?« vpraša oni čudeč se. »Da je Milica	nevesta,	ves trg to govori!« »Milica ‒ nevesta?	A
Milica nevesta, ves trg to govori!« »Milica ‒	nevesta?	Jaz ne vem ničesar o tem.«	A
mladenič! Pa kje je tvoja izvoljena, srečna	nevesta?	« »Nimam je še; zato sem prišel k tebi.«	A
kajti ona je imela tibetno krilo brez vlečke.	Nevesta	je bila belo opravljena in, kakor je to tudi	A
sedaj za njimi poslušat, kako bosta ženin in	nevesta	svoj usodepolni »da« izpregovorila. Cerkveno	A
mnogo, kateri so nocoj vprvič šampanjca pili.	Nevesta	se je bila preoblekla v navadno popotno opravo	A
vedel, kako malo me je zanimala ta današnja	nevesta	‒« »Ah ‒ qui s′excuse-« »Pustiva to!Jaz ti rajši	A
poljublja jo kakor pred leti, ko je bila še	nevesta	njegova, ko je daleč, daleč tam slovo jemal	A
Jurca res oženil; on je imel štirideset let,	nevesta	pa trideset in štiri sto goldinarjev dote.Stara	A
vsak, kolikor je ukazal natančni račun. Da je	nevesta	bleda in tiha sedela za mizo in da se je šele	A
Drugega dopoldne so stali vsi štirje, ženin in	nevesta,	Molek in Pečan pred mladim, bledoličnim sodnikom	A
razumeje samo ob sebi. Temu sinu torej se izbere	nevesta,	žena, stari pa leže k počitku; najprej v kot	A
oni!« nasmehne se sam pri sebi; »kakšna je pač	nevesta	‒ ha!« Ob stezi je rastel gost drenov grm in	A
jeziku. »Ženin, ženin!« mrmral je predse; »in	nevesta?	Morda je še katera druga v gradu?	A
drugem važnem podjetju; o tem pa, kaj pravi	nevesta,	je li zadovoljna ali ne, ni bilo besede.Tako	A
povprašuje po neki Metki ‒ morda je to vaša	nevesta	in morda so tam našli pravi testament?« »In	A
obotavljanja. »To je Gotard, Gotard!« vzkliknila je	nevesta	in bila je v trenutku že z voza na cesti ter	A
sta se poročila Gotard in Metka ‒ sedaj bogata	nevesta.	Omahnetov Tomaž je počasi okreval, a potem še	A
»Vse je bilo v najlepšem redu, gospod.	Nevesta	se je nekoliko solzila, če dovolite.Pravijo	A
družbe pobeljenih grobov. Z njim je odšla tudi	nevesta	v stransko sobo. V boj so se glasno vikaje in	A
čašo kave, katero mu je bila prej pripravila	nevesta	sama, in potlej, ko mu vest le ne da miru, skrinjico	A
svoj gospod, Cvetana je prosta in zopet moja	nevesta;	oba sva mlada in zdrava ter imava dosti bogastva	A
pove zlasti tedaj, kadar se zvežeta ženin in	nevesta	pred oltarjem, lahko dokaj gotovo, ali bo ‚srečna	A
vprašam, zakaj se je ustrašila. Ona odgovori: ‚	Nevesta	se vam je izneverila.Nje bodoči mož bo takoj	A
solze ji silijo v oči. V skrbeh sedem k nji,	nevesta	se glasno razjoče in se zgrudi na moje rame	A
kakor ne more pozabiti sestra edinega brata.’	Nevesta	je brezupno zrla k tlom, jaz pa sem trdil, da	A
tem hipu, kako se mi je rogal pred eno uro!	Nevesta	mi je dejala: 𠆭ojilja je govorila vpričo več	A
to mladenko, povem takoj zdaj, da je bila že	nevesta	in da se je imela omožiti v pustu leta 1861	A
dedca na neumita in neobrita lica. Ženin in	nevesta	sta se poljubila bolj umirjeno in bolj dostojno	A
bojazljivo, trdo srce omikane gospe. Gospodična	nevesta	je skoro opozorila svojo mater na pozno uro	A
podedovali nravstvene hibe. Navadno ženin in	nevesta	stopita pod zakonski jarem, ne da bi se bila	A
ji je, kakor da je zanjo vse umrlo. »Vsaka	nevesta	je taka!« je zamrmral Bogataj in si kar sam	A
»Zbogom in brez zamere!« »Na svidenje,	nevesta!	« je odgovoril Bogataj, ji stisnil roko in jo	A
začelo ju je skrbeti za Agato. »Kako je kaj,	nevesta!	« jo je podražil Kozomolec, ki ga je nekoč srečala	A
srcu, da je kar prebledela. »Slišal sem, da si	nevesta,	« je tiho rekel Tine.Oči so mu bile skoraj mokre	A
zgrešili. Natančno so vedeli, kako se je držala	nevesta,	kakšne čevlje je imela, kakšen venec na glavi	A
poslovili od Serajnikovih. Veselega srca je želela	nevesta	tastu in tašči:Lahko noč!	A
poštene deklice. Vedi, da je od danes Zalika moja	nevesta	in da postane moja žena.Tako mi je velelo srce	A
nebom. Pa ne Mirko, ta ne, ampak ona, njegova	nevesta,	mora s pota in napraviti meni prostor.Strašen	A
spozna. A hipoma ga potegne nase lepo okrašena	nevesta...	! V tem trenutku pa so zadeli zlati sončni	A
nocojšnjim sanjam le ne verjamem,« odgovori plaho	nevesta	svojemu ženinu. Na licu se ji bere nekak	A
to je znal le Mirko in slutila tudi njegova	nevesta.	Ves dan ni bilo deklice na izpregled	A
Serajniku obhajali gostijo in se radovali ženin in	nevesta,	svatje in družice, se je utaboril na ravnem	A
mizo pri Serajniku, med njimi tudi ženin in	nevesta.	Radovedni so obstopili nočnega prišleca, Žalnikovega	A
sivolasi oče izgovoril, se je zavedela uboga	nevesta.	Mirko je milo pogledal svoji ženi v	A
življenje je v božjih rokah. V jutru sem bila srečna	nevesta,	a zvečer sem postala najnesrečnejša žena.«	A
sebi moč, da utegne predrugačiti vašo usodo. Le	nevesta	in žena tvoja, Mirko, ki jo varuješ v taboru	A
Gradišče je v turških rokah. Kje je Zalika, Mirkova	nevesta	in žena? Pokličite jo!«	A
sem ljubila Mirka in ga še ljubim bolj kakor	nevesta	njegova. Živa duša me ne more zadržati v mojem	A
Najblažji njen čut je bil razžaljen. Ona,	nevesta	in žena, bi naj manj ljubila svojega moža, kakor	A
Toda temu ni bilo tako; zakaj Mirkova žena in	nevesta,	Miklova Zala, je še živela.Ali živela je nesrečno	A
na poroke dan vse veselo in radostno. Ženin,	nevesta	in svatje so sedeli za bogato obloženo mizo	A
Mirku nekdanja misel v glavi: Almira, njegova	nevesta,	je izdala njega in rajnko njegovo Zaliko...	A
starešina svoj govor v slovo in sta vstala ženin in	nevesta,	da gresta v cerkev k poroki, tedaj se zravna	A
dan njene poroke je prihrul divji Turek, in	nevesta	se je morala še isti dan ločiti od svojega ženina	A
tam onega pisanega gada; tebe zalezuje, sladka	nevesta	moja!Beživa, beživa, Zora moja, zapustiva ta	A
jadra so razpeta; urno v ladjo! Nič se ne boj,	nevesta	moja, pokojno je morje, prijazna sapica diše	A
hočeš biti na njenem mestu, ti hočeš biti moja	nevesta?	Nikdar!«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani