nekdo (1.101-1.200)

in kakor da bi jo bil . / . / stran 223 . /	nekdo	prijel za rameni ter jo polagoma okrenil, je	A
se obrnila. Tako je bilo, kakor da bi stopal	nekdo	vštric nje in bi ji kazal pot.Nalahko jo je	A
in ne razumejo teh glasov. Čez most stopa	nekdo	s trdimi koraki, a vidi se samo črna senca.	A
vstane in posluša. Zdelo se mu je, da odpira	nekdo	hišna vrata na lahko, prav na lahko. Plazi	A
razbil ogledalo. Dobro vem, da je stal tisti čas	nekdo	za menoj; razločil sem ga, ko je bilo steklo	A
pehanje, ko naposled tako vse razpade, umrje?‘ ...	Nekdo	ti je opomnil Pavlo, ti pa si samo zamahnil	A
vzdihovale in tožile in dajale dobre svete.	Nekdo	je privezal mrliču bel robec krog obraza in	A
vztrepetal in prebledel; zdelo se mu je, da stoji tam	nekdo	z listkomv roki in ga čaka.Toda zgenila se je	A
potrkaval dež; včasi se je zazdelo materi, da trka	nekdo	na duri, neprijazen tujec, in vztrepetala je	A
Izba je bila podobna vlažnemu brlogu.	Nekdo	jo je bil za silo in le površno pobelil; stene	A
daleč se je oglasilo drdranje voz. Nenadno je	nekdo	v bližini zaklical neko ime.Ta kričeči, surovi	A
stran, ona se je ozrla nanj s hladnim pogledom.	Nekdo	se je zasmejal v bližini. - - - - - - - - -	A
se vzbudiš nenadoma, ker te je bil poklical	nekdo	iz groba?« In ko mi je odgovorila, je	A
tam kje za goro prepeva z zamolklim glasom vse	nekdo	drugi, neznan človek, ki je morda že zdavnaj	A
čeznaturni radosti - in pred teboj stoji vse	nekdo	drugi, tujec, ki ga nisi še nikoli srečal, človek	A
pripetilo v tistem trenotku, ko bi nenadoma ne bil	nekdo	zavriskal v dolini, tako zvonko in prešerno	A
glasnejši in veselejši je bil moj smeh: glej, še je	nekdo	na svetu, ki je prišel in se ponižuje pred teboj	A
Kaj sem videla tedaj, o ljudje krščanski?	Nekdo	hodi po pokopališču, postane pred velikim križem	A
misli močno omeglile, se mu je zazdelo, da ga je	nekdo	narahlo potrkal po rami. »Posebno pa	A
utrudili so se, nekaterim so klonile glave in	nekdo	je v kotu glasno zasmrčal. »Kaj?« je	A
sladke solze. Popotniku se je zdelo, da ga	nekdo	kliče in da ga tolaži. - Nič se ne boj	A
sladkimi, smehljajočimi obrazi. Kar se obrne	nekdo	naravnost k njima: ”Kaj bota res napravila	A
svojih korakov in obstane; zdi se mu, da hodi	nekdo	za njim.Ozre se in naokoli stoji molčeče tiho	A
soba?“ Znotraj je odgovoril tenák glas, in	nekdo	je hitel z urnimi koraki po stopnicah navzgor	A
se je bil ponoči nenadno prebudil: zunaj je	nekdo	kričal s hripavim glasom, a drugi so ga mirili	A
so ga mirili; ženski glas je zajokal, nato je	nekdo	odurno zaklel; vrata so se hrupoma zaprla, spodaj	A
čisto tujo sobo, v kateri nima nikakega opravka...	Nekdo	se mu je zadel ob komolec, in prišla je v sobo	A
sem se bil tisti večer naravnost iz Ljubljane.	Nekdo	je bil tam v svoji neumnosti razustil, da se	A
”Pa si jo imel zelo rad!“ -- ”To je bil	nekdo	drugi, zelo otročji in zelo neumen fant ... Pij	A
krvjó: plevel jo krije, osat in kopriva;	nekdo	je kriv te nesreče: kdo, ali jaz ali njiva	A
Tako sva se seznanila.	Nekdo	mi je povedal, da je dekla pri nekem kmetu in	A
Ona sama je razumevala, ali kakor da bi hotel	nekdo	stopiti med naju, tako se je približevala k	A
udaril s komolcem ob steno: tudi zdaj me je	nekdo	prijel za prsa in me je pahnil nazaj. Vračala	A
bo ... ne, ne bo ga nikoli; o jaz nesrečnež!“	Nekdo	je potrkal in v polovici sekunde sem stal pri	A
odpirajo nenavadno široko. V ozadju je zaklical	nekdo	s hripavim glasom: - ”Živio!“ - in kakor na	A
razgovarjali smo se o ženskah in o umetnosti.	Nekdo	je trdil z vso resnobo, da je v teh dveh besedah	A
soboto nikar ne pridite, ob sobotah prihaja	nekdo	drugi ...Glejte, zdaj grem po tej stezi, na levo	A
Ali tudi tam je bilo mnogo veselih ljudi;	nekdo,	ki ga nisem spoznal, se mi je celo nasmehnil	A
planil nemir. Zdelo se jim je, da je hodil	nekdo	ob gluhi polnoči od hiše do hiše in da je odklepal	A
nalahko odstranil tisto mrzlo roko, ki jo je bil	nekdo	iztegnil med mano in med njo ... Ali ona je vstala	A
nenadoma ustavila. Zazdelo se mu je, da sedi	nekdo	na pragu, drobna ženska, tesno in trepetajevase	A
Francka? Vselej, kadar sem potrt in ubog, stoji	nekdo	tik za menoj, ne poznam ga, nikoli ga še nisem	A
nanašal na beležko v nekem dnevniku. Poročal je	nekdo	s suhimi besedami, kako je neki kmet ubil s	A
se je čul še nekaj časa glasen vik in prepir;	nekdo	je izkušal zapeti z visokim hripavim glasom	A
položila roko na ramo. Nekega večera potrka	nekdo	na duri, odpró se na stežaj in starec stoji	A
nehalo. Šest tednov pozneje, že na zimo potrka	nekdo	na moje duri in prikaže se stari, njen oče.	A
zapazil, da pisava na teh papirjih ni bila moja ...	Nekdo	je sedel v tem času v moji sobi na mojem stolu	A
tisti trenotek trepetalo od smrtnega straha ...	Nekdo	blizu mene je govoril prav tedaj z visokim,	A
nepričakovano. Nekateri so se ozrli začudeni nanj, a	nekdo	je vzkliknil na koncu mize s pol osornim, pol	A
Vrata so se zaprla. Nato je hodil	nekdo	nekaj časa po sobi in žvenketale so žličice	A
žene ... A nenadoma so se vrata zopet odprla,	nekdo	je vstopil in potem je bilo vse tiho.Ta tišina	A
šepetajočega govorjenja. Premaknil se je stol in	nekdo	je stopal po prstih in jako oprezno proti mojim	A
prazno in lahko pri duši ... Takrat pa se je	nekdo	dotaknil moje leve rame, nekdo drugi desne,	A
Takrat pa se je nekdo dotaknil moje leve rame,	nekdo	drugi desne, nekdo je stal pred menoj, nekdo	A
dotaknil moje leve rame, nekdo drugi desne,	nekdo	je stal pred menoj, nekdo ob moji strani, nekdo	A
nekdo drugi desne, nekdo je stal pred menoj,	nekdo	ob moji strani, nekdo mi je dihal gorko sapo	A
nekdo je stal pred menoj, nekdo ob moji strani,	nekdo	mi je dihal gorko sapo na vrat.Zdrznil sem se	A
papirje na mizo, sem začutil, da je stal ves čas	nekdo	za menoj ter mi gledal preko rame; ko sem se	A
ves drugi, čisto tuj, kakor da bi bil zaklical	nekdo	iz daljave, iz noči.”Tudi tiste besede je izpregovor	A
vedeli niso natanko, kaj se je hudega pripetilo;	nekdo	je mislil, da gori v Mali Ligojni, in dasi je	A
oštevilnih težkih korakov, ki so se oglasili v veži.	Nekdo	se je opotekel v temi in je zaklel: ”Luč	A
krščanski človek. ”Ni ga!“ je izpregovoril	nekdo	šepetaje v veži. Žandarm je stopil korak	A
Vode prinesite!“ Ljudje so se vsuli v izbo;	nekdo	je prinesel v loncu vode. Gorjanec je položil	A
ga bo sodil!“ Začudeni so se ozrli nanjo in	nekdo	jo je sunil v stran. Luka pa je slišal njene	A
poglej, ki imaš na duši njegovo kri!“ je zaklical	nekdo	iz gneče. Andrejec je ležal zleknjen na klopi	A
Zakaj v obraz?“ je izpregovoril z osornim glasom	nekdo	zadaj, v temi; nihče mu ni ugovarjal, vsi so	A
na čelo. Že na poti s klanca ga je bil ranil	nekdo	nizko na čelu, nad obrvjo, zdaj se je ulila	A
izginil. ”Tudi on sam je razbojnik!“ je zaklical	nekdo	za njim. Krčmar je bil napregel voz.	A
sodnikovih besed, toda čutil je, da mu je bil rekel	nekdo	nekaj prav prijaznega in tolažilnega, toplo	A
Ozrli smo se vsi in gledali. ”Gorí!“ opomnil je	nekdo	bolj potihoma in obšel nas je neki čuden strah	A
kaj še ne pridete kmalu z njim?“ je zaklical	nekdo	pred brlogom. Žabar je sedel na kameniti	A
teme. Ali tam se je svetilo, tam je bil šel	nekdo	po sobi mimo svetlega okna, vrnil se je in je	A
mogočnih orlovih krilih!... Odprlo se je okno,	nekdo	se je bil oprl s komolci nanj in je sklonil	A
izpreobrnilo moje srce. Prašal me je zadnjič	nekdo,	počemu sem se bil napotil z doma.Nisem mu vedel	A
bolezen po licih nizdol. Videl je, da je držal	nekdo	v roki njegovo srce; čisto črno je bilo, iz	A
roka je plaha in nesamostojna: kot da bi stal	nekdo	neprestano za njim; pogleda dovršeno delo in	A
prestrašil svojega glasu: zazdelo se mu je, da govori	nekdo	tam doli na vrtu. Domislil se je tistega	A
akademiji, in njegovo ime je bilo po časopisih;	nekdo	je pisal celo jako laskav podlistek o ”nadebudnem	A
Torej prav za prav nismo narod,“ je opomnil	nekdo	pol šaljivo, pol resno. ”Ni moja stvar,“	A
so se mu zdeli zdaj, kot da bi jih preživel	nekdo	drugi, ki je bil njemu samo od daleč podoben	A
ter skočil s postelje: zdelo se mu je, da sedi	nekdo	na zofi, čisto bel in miren.Bila je mesečina	A
cvetele z rosnim, rdečim cvetom. Prišel je bil	nekdo	ter je odgrnil sivi pajčolan, ki je bil zakrit	A
stražnik se je predramil, kakor da bi mu bil	nekdo	zaklical na uho, in ozrl se je prestrašen naokoli	A
babico, zakliče prestrašen in osupel. ”Žena, tu	nekdo	leži.“ ”Prižgi luč, Jože!“ odgovori Makovka	A
”Ne domov?“	Nekdo	ga je prijel trdo za roko, Mate pa se ga je	A
Grda baba, ta grofica Landsberg!“ se je oglasil	nekdo	v ozadju. Ogorčeni, zardeli, sovražni so	A
Ugledala je veliko rožo, ki jo je bil zalučal	nekdo	od one strani aleje preko voz prav na rob jarka	A
celó kletev sva slišala; daleč zadaj v veži je	nekdo	kričal za njimi, da so oderuhi in razbojniki	A
trakom prevezano; ta cunja je bila punčka. Pa je	nekdo	prišel in je rekel, da je cunja zastrupljena	A
suknjo, da mi bodi pusta družba v pusti samoti!“	Nekdo	se je bil zadaj naslonil name; okrenil sem se	A
rumen kakor od voska. ”Zdi se mi, da me je	nekdo	poklical -- od hriba dol, od gozda sem.Kaj si	A
časih vrhovi v rahlem vetru. ”Ali ni zavzdihnil	nekdo	pod nama, zajokal od bolečine?“ ”Natanko	A
”da se gode za tem oknom nekrščanske reči.	Nekdo	je slonel ob oknu, nenadoma je vstal, kakor	A
94 . / Ker občutil sem, da je v kamrici še	nekdo	tretji, ki se sklanja nad naju bled in visok	A
»Jaz sem ob oknu,« je zaklical Tine. »	Nekdo	je bil zraven mene in se me je dotaknil z mrzlo	A
zazdelo Ani, kakor da ji je bil stopil iz temè	nekdo	naproti. Umaknila se je strahoma in se je vrnila	A
videle niso ničesar. Čisto razločno jo je bil	nekdo	ogovoril, materin glas je bil. »Mati	A
razločile, je bilo strašno. Tam je bila zofa in	nekdo	je sedel na nji, čisto razločno se je vzdigala	A
težki in hitri koraki so se bližali po tlaku;	nekdo	je preklinjal s hripavim glasom, nekdo drug	A
tlaku; nekdo je preklinjal s hripavim glasom,	nekdo	drug je pel razposajeno pesem; pijanci so se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani