nekdo (1.001-1.100)

tega življenja bridkosti; nenadoma me potreplje	nekdo	po rami in pozdravi me prijazen glas; pred mano	A
ki je bil umetnik, naročilo pa da je prejel	nekdo,	ki je bil tudi kipar, pa ne umetnik.Vso krivdo	A
in zlite v pravo posodo, so čista resnica.	Nekdo	je dejal, da sem hodil za Julijo, ker je bila	A
da sem hodil za Julijo, ker je bila bogata.	Nekdo	drugi je prisegal, da je bila grda in da so	A
prešibka, bahata in da je govorila nemško.	Nekdo	je celo zvedel, da je nikoli nisem videl ter	A
sladkem prijateljstvu z neko zelo ”visoko“ damo;	nekdo	ga je celo videl z njo na izprehodu, ”če se	A
videl z njo na izprehodu, ”če se ni zelo motil“;	nekdo	drugi je pripovedoval nekoč po večerji, da se	A
po stopnicah; čuden, zelo enakomeren krik --	nekdo	je pač klical neprestano, kakor v taktu, isto	A
pred njo so stali, gledali so ji tik v obraz;	nekdo	se je zadel obnjo, ali iz hudomušnosti, ali	A
... Powidlkrowotin!“	Nekdo	je potegnil zadaj za ruto, za svetli, trioglati	A
hvaležnosti, objavil pa ni nikoli niti besede.	Nekdo	drugi -- če niste bili vi sami, gospod Poljanec	A
gospod Poljanec, Bog vam grehe odpusti! --	nekdo	drugi mi je svetoval, da naj jih izdam v lepo	A
Seveda ne, gosenica je gosenica.	Nekdo	drugi je bil lani še tako ”moderen“, da me je	A
in so kašljali. Deževalo je zmerom močneje,	nekdo	je razprl med gnečo velik rdeč dežnik, množica	A
Tako ali drugače, fantom ostane fantom.	Nekdo	mi je očital nekoč, da junaki mojih sentimentalnih	A
so se počasi odpirala; zdelo se je, da jih je	nekdo	tiščal od znotraj.Milan je za hip onemel od	A
Čemu zdaj misliti?	Nekdo	je tam govoril ... Hanca je postala, toda bile	A
cerkvi; tudi pri cerkovniku je bilo še svetlo in	nekdo	je govoril v izbi. ”Zdaj pa lahko noč, Hanca	A
svetilke je bil njegov obraz resen in starikav.	Nekdo	je stopil iz krčme ter je prepeval po klancu	A
snoči pobeljena. Kaj ne vidiš -- ali ne stoji	nekdo	na pragu?“ ”Nikogar ni.“	A
veselja, pa niti kosca več. Kakor da je prišel	nekdo	ponoči ter me oropal, ko sem spal ...Ne, Hanca	A
in je hitela mimo. Tudi iz gruče je zaklical	nekdo:	”Ta je iz Globeli!“	A
polju, na klancu nad faro, na veliki cesti.	Nekdo	je zapel na polju, šel je počasi po razoru in	A
zdela celo žalost, ki je je bilo srce polno ...	Nekdo	je zaklical na klancu. ”Mate! Mate!“	A
Kmetje so se hrupno odpravljali.	Nekdo	se je opotekel in je sunil Mateja ob ramo.	A
Mate, in že sem mislila, da si šel in da se je	nekdo	drugi povrnil namesto tebe, tuj in gosposki	A
za njim. Voznik je pokal z bičem, na vozu je	nekdo	prepeval.V strmi klanec se je pomikal voz bolj	A
Vstal je bil tudi učitelj. ”Vraga, če se ni	nekdo	peljal tod mimo!“ Spoznale so ga njene oči	A
ozadju so se razgovarjali naglas, spredaj se je	nekdo	okrenil in je siknil: ”Pst!“ ”Glej, oglasila	A
je zaklical polglasno, zastor se je zganil,	nekdo	je pogledal v dvorano in škripajoči koraki so	A
roki, prijel je kozarec z levico in je pil.	Nekdo	se je zasmejal za mizo, izpregovoril je besedo	A
hlad prijeten, odpela si je bluzo pod vratom.	Nekdo	se je opotekal mimo, postal je pred Hanco, zibal	A
doma. Oče je sedel za mizo, ko je pripovedoval	nekdo	na pragu; komaj da je trenil z očesom. ”Slabo	A
je ob bregu; na oni strani se je izprehajal	nekdo	in njegovi težki koraki so odmevali samotno	A
telovnikih . / . / stran 56 . / s tisočerimi gumbi;	nekdo	je imel lase povezane v čop, gosposka pentlja	A
”Nocoj praznujemo sami svojo radost!	Nekdo;	kaj vem kdo - tu ali tam stoji njegov kamen	A
orumeneli in listje pada trepetaje. Šel je	nekdo	zunaj, pod kostanji, in ko je šel mimo, mu je	A
ogledalu nasproti. Zdelo se ji je, da sedi tam vse	nekdo	drugi, ne tisti človek, ki misli in čuti kakor	A
durih pogovarja s svojim srcem, stojí v izbi	nekdo	drugi, sloní za hrbtom ter šepeče besede, ki	A
njim; kamenite stopnice so bile že pri kraju,	nekdo	je stopil prvi na lesene stopnice v zvoniku	A
cerkvijo so stali kmetje in so se razgovarjali;	nekdo	si je prižigal pipo in iskrilo se je, kakor	A
nikar preveč ne hodi okoli deklet!“ je zaklical	nekdo	za njim. ”To je tisti učitelj, ki ne hodi	A
”Torej se je vendar opekel!“ je vzkliknil	nekdo	čisto blizu voza in zasmejali so se naglas.	A
vama rečem, vidva -“ Cerkev je bila polna in	nekdo	se je zasmejal za durmi. Župnik je zamahnil	A
prestopil se je široko in se je zvrnil v blato.	Nekdo	je pogledal skozi okno, smejal se je in je gledal	A
- Tod pojdiva rajša, tod, v senci! Tam je	nekdo	ob oknu!- Razumel?	A
stisnjenih zob. ”Že spet plešeta!“ se je zasmejal	nekdo	pod oknom. Kačur je stopil v drugo izbo,	A
zalučil Ferjanu v obraz. Roke so se ga oklenile,	nekdo	mu je ogrnil suknjo, nekdo drugi mu je posadil	A
so se ga oklenile, nekdo mu je ogrnil suknjo,	nekdo	drugi mu je posadil klobuk na glavo in stal	A
slišal, da so se bile odprle duri in da je stopil	nekdo	v izbo in da si govorila z njim in da je šel	A
listja preko debla. V tistem trenotku me je	nekdo	z vso močjo zgrabil pod pazduho. ”Ali si	A
polne ustnice, nekoliko odprte in trepetajoče.	Nekdo	se je naslonil težko na mojo ramo in v trenutku	A
slovenskem časopisju polemika o nalogah gledališča.	Nekdo	je zahteval na podlagi starih teorij, da naj	A
konjskih kopit ob kamenju. Za hip je zakričal	nekdo	v daljavi, bolestno in zategnjeno, da se je	A
me je potolažil, ko sem hotel izpregovoriti;	nekdo	me je zgrabil zadaj za rame, obrnil me je spretno	A
omedlela, politični boji so se pričeli znova in	nekdo	je pisal v uvodnem članku, kako da je treba	A
trenotku sem stal mrzel in trepetajoč sredi izbe.	Nekdo	je hodil s težkimi koraki po veži, nazadnje	A
se mi je zdelo, da je govoril za mojim hrbtom	nekdo	drugi, s čisto tujim, globokim in grdim glasom	A
muhe so mu sédale na oči, na splahnele ustnice.	Nekdo	je zaklical s čudnim glasom, v drugi izbi se	A
”Tega pa dajmo v Ljubljano!“	Nekdo	me je prijel od zadaj krog pasu ter me je postavil	A
Le nekaj mi je še na srcu.	Nekdo	je rekel, da si pišem nekrolog, nekdo drugi	A
srcu. Nekdo je rekel, da si pišem nekrolog,	nekdo	drugi pa mi je kar očital, da si pojem slavo	A
tega življenja bridkosti; nenadoma me potreplje	nekdo	po rami in pozdravi me prijazen glas: pred mano	A
pesku pred vrtom je zahreščal pesek pod kolesi,	nekdo	je zaklical in voz je prišel mimo. Travnovi	A
znotraj močan, tresoč, nekoliko ubit sopran;	nekdo	je pel lep, nemški napev.Gospod načelnik postoji	A
Ali čujete? Zdi se mi, da stopa	nekdo	po stopnicah ...Ne vznemirjajte se, striček, in	A
ugovarjal. Par trenotkov pozneje je potrkal	nekdo	na duri in v sobo je stopil precej elegantno	A
pri mizi; Ana je igrala in pela ... Kar odpre	nekdo	vrata - morda je trkal, pa ga nismo slišali	A
mi je spodrsnilo, da bi bil padel na kolena;	nekdo	me je zadaj prijel pod pazduho.Nato so si pogrebci	A
Svatje gredó iz cerkve. V tistem hipu zakričí	nekdo	za njimi ...Strašen krik ... takó zavpije človek	A
-- Šel je	nekdo	mimo krčme, mimo okna in je zakličal: Čas je	A
sivo, strehe pa so se žarko svetile. Stopil je	nekdo	v izbo, z opreznimi koraki je stopil k postelji	A
in ljubezni. Voz se je pomikal počasi mimo,	nekdo	je zaklical: ”No, vozi!“ in zdrdral je po klancu	A
in skoro mirno, kakor da bi tekel zraven nje	nekdo	drugi in bi zamolklo in pritajeno jokal, ona	A
težke in nerodne. Časih se ji je zdelo, da se je	nekdo	ozrl in pred motnimi očmi je nekdo pokimal in	A
da se je nekdo ozrl in pred motnimi očmi je	nekdo	pokimal in je zamahnilz roko in voz se je ustavil	A
glas je bil tako tenak in slab - kakor da bi jo	nekdo	v svojo zabavo stiskal za prsi in bi cvilila	A
drevje, debele kaplje so padale dol. Zaukal je	nekdo	na klancu s hripavim in surovim glasom, Francko	A
zaprla. ”Francka!“ je zaklicalo glasneje;	nekdo	je stal ob plotu, v senci in gledal proti oknu	A
poslušala. Toda oglasil se je poleg njega	nekdo	drugi, govoril je glasneje, lepše, zvočneje	A
lepe cerkve vsenaokoli - in tedaj mu položi	nekdo	roko na ramo: ”Lojze, kaj pa ti tukaj delaš	A
Kaj sem ti storila, da odlašaš?“ -	Nekdo	se je zasmejal od daleč, prihajalo je bliže	A
moja pamet in moč moje volje. Pred vratmi si je	nekdo	brisal nogé in takoj nato je stopil v sobo Jeraj	A
vprihodnje ne boš!“ Oglasili so se tihi koraki,	nekdo	je stopil k durim in zahreščal je ključ v ključavnici	A
tiho, ali kmalu so se spet oglasili koraki in	nekdo	je prižigal vžigalico. ”Zakaj ne spiš?“	A
Bog vedi, če se še ti nisi ukvarjal ž njo!“	Nekdo	je pljunil naglas. ”Ne vstani mi več; slišim	A
Narahlo je zahreščalo v ključavnici, odklepal je	nekdo	oprezno in zelo počasi.Nato je zaškripala tudi	A
Hej, hej, čigava si?“ Izpregledale so oči,	nekdo	jo je bil prijel za roko in nasmehnil se je	A
se premikale, Mati božja ni slišala ničesar.	Nekdo	ji je dihnil v tilnik, potrkal jo je na ramo	A
”Bolno je dekle!“ Glej, še	nekdo	drugi je stal zadaj, prav tako dolgočasen in	A
napotila se je s trudnimi koraki proti durim.	Nekdo	je stopal za njo in neprijetno ji je bilo.	A
zakaj na ulici ni bila sama; neprestano je hodil	nekdo	za njo, kamor se je okrenila, in zdelo se ji	A
vedel, da je bolna!“ Čutila je, da jo je prijel	nekdo	okoli vratu in pod koleni ter jo vzdignil v	A
obljudena, in sonce je sijalo. Tedaj pa jo je	nekdo	poklical od daleč, postala je in se je ozrla	A
Niso bile sanje.	Nekdo	je odprl duri, pogledal je v izbo neprijazen	A
pridem pote in pojdeva skupaj v mesto. In še	nekdo	pride!“ -- Kaj namerava z mano?	A
”Kdo govori v sobi?“ ”Prišel je	nekdo,	kakšen znanec morda; čemu te je strah?“ ”Poglej	A
Pridržala je sapo, zastalo je tudi srce.	Nekdo	je odgrnil siloma odejo, začutila je na rokah	A
sčasoma bo vrgel v kot vse te smešne fosilije ...“	Nekdo	je potrkal, in v sabo je stopil filolog Mavricij	A
bedaste predsodke, petkrajcarska javna mnenja itd.	Nekdo	mu je poslal celo zvezek rdeče vezanega Bädeckerja	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani