mokro (101-200)

bila razpela vrv od zida do zida ter je obešala	mokro	perilo.Izpodrecana je bila visoko, da je kazala	A
je vztrepetala; vedela je, da je zunaj grdo	mokro	nebo. Njene velike slepe oči so se ozrle	A
ležali tam, tiščali so sapo, grebli z rokami v	mokro	prst.- Reci besedo, spovednik, hitro jo reci	A
zatrepetale ter se dvignile, zasmejalo se je v sobo	mokro	jutranje sonce. Odprl sem oči ter vrgel odejo	A
po težkih sanjah prebudil, je bilo vzglavje	mokro	od solza in oči so mi bile kalne in trudne.	A
previdnosti. Nagnil sem glavo, upiral se z roko ob	mokro	steno ter se plazil po prstih in polagoma bliže	A
ko je rumena luč, tiha in nemirna, obžarila	mokro,	prazno steno. ”Poklekni!“ je rekla Meta.	A
besed, ni čutil več roké, ki mu je otirala z	mokro	cunjo čelo in obraz.Sopel je hitro in glasno	A
Ali še ne pojdeš?“ ga je vprašal in je legel v	mokro	travo. ”Jutri rano se napotim!“ je odgovoril	A
klanjale globoko, da se je dotikalo njunih obrazov	mokro	listje.Kaplje so padale bolj poredkoma; zdelo	A
prešerna misel tako omamila, da je položil lice na	mokro	mizo ter neutegoma zadremal.To početje so ugledali	A
zalila je vso dolino pod grebenom, hladno in	mokro,	kakor roka bolnikova, mi je dihnila v lica in	A
jarka ob cesti in si je obrisala umazano krilo z	mokro	travo. ”Če bi bilo to znamenje,“ je pomislila	A
se je še kadilo, blato na kolesih je bilo še	mokro.	Stala je in se je čudila, ko so se nenadoma	A
Marta je šla. Na ulici je bilo še svetlo, toda	mokro	in hladno je bilo, nebo je viselo nad mestom	A
ponevedoma, je vzdignil pest in je udaril, da se je	mokro	ilo ropotoma prevalilo na tla. ”Saj ne tebe	A
41 . / belega mramorja mojo podobo, pa to je	mokro	ilo zasmehovalo v lice ... Ne jokaj, potolaži	A
ogromni, črni stvor. V roki je držala veliko	mokro	cunjo, sama ni vedela čemú in je bila tudi najbrž	A
mlad ...“ Gledala je zlovoljno na tisto črno,	mokro	stvarco, ki jo je držal tako nežno v svoji beli	A
obadva sta si umazala lica, roke in obleko z	mokro	prstjó in obadva sta bila tiha in mirna ...	A
kuhat kosilo, Lojze se je sezul, ker mu je bilo	mokro	v čevljih in je šel k peči.Ko je začutil gorkoto	A
zjasnilo niti za trenotek; ležalo je sivo in	mokro	nizko nad mestnimi strehami.Noč je prišla nenavadno	A
smrečevjem poraščenega Grebena je prisijalo	mokro,	v penečem se zlatu trepetajoče jutro in na bele	A
bil nekoč strahovito upijanil. Bled je bil,	mokro	je gledal, momljal je nerazumljivo; in naposled	A
kakor bi gledal v zrak jesenskega jutra: nebo je	mokro	in bledomodre, skoro sive boje, po zemlji pa	A
gledaš nepremično, in četudi je vse brezbarvno,	mokro	in mirno, zdi se ti, da vidiš nekje pred sabo	A
zemlja pod njim. Tja smo šli in smo sedli v	mokro	travo. Globoka, trudna malodušnost je	A
razlivali po nebu sončni žarki, tembolj je bledelo	mokro	zlató ter prehajalo polagoma v sanjavo lilasto	A
človek nikamor ne zaide slučajno. Košato,	mokro	drevje je stalo tam še v polumraku, kaplje so	A
rdeča svetloba in na zvonikih se je zalesketalo	mokro	zlató.Ali ta svetloba je trepetala kakor umirajoča	A
tistem poznem času, ko je bilo drevje že golo in	mokro,	zakaj izza listja se odtod ne vidi v dolino	A
raztezali od izhoda do zahoda, le časih se je	mokro	zagrinjalo pretrgalo in pokazal se je košček	A
sanj. Drevje je bilo še vse zimsko, črno in	mokro;	v zatišjih za grmovjem je ležal sneg; pesek	A
hiše svetile v soncu in je po vrtovih poganjalo	mokro	zelenje. * Zvečer sem šel v kavarno	A
namazana mesta s salmiakom, pogrnil čez frak	mokro	cunjo in gladil z vročim železom, da je šumelo	A
sem videl nekako motno in zamazano kakor skozi	mokro	steklo. Žena je bila neprestano poleg mene	A
zato je tipal z roko; kamenje je bilo mrzlo in	mokro.	Izbral je naposled okrogel, precej težek kamen	A
komaj bi se ustavila, komaj bi to položila na to	mokro	zemljo, bi odprl oči in bi zajokal, zato da	A
suhe veje in bi našlo sveženj pod grmom, pod	mokro	steljo: Čegav je otrok?Kdo ga je skril in zakopal	A
Na mizi je ležalo drobno popisano pismo, še	mokro	je bilo.Ksenofon ga je raztrgal ter vrgel kosce	A
je tajal sneg. Drevje ob poti je bilo črno in	mokro,	časih se je zazibalo, streslo, življenje se	A
vreme dolgočasno in je bilo nebo nizko, sivo in	mokro.	Viselo je tam nad strehami kot beraška suknja	A
njeno glavo z obema rokama in jo je poljubil na	mokro	lice.Odgovoriti ni mogel, ker je slišal odgovor	A
zofi v Lojzetovi izbi, čelo je imel obvezano z	mokro	cunjo. Tista ženska, ki je stregla nekoč njemu	A
pričelo polagoma pršiti; morda je samo rezal	mokro	nebo z obrazom, z životom, zakaj leglo je bilo	A
Ni dihal, ni jokal. Lice mu je bilo še	mokro	od mleka.Solza v desnem očesu se še ni bila	A
zagledal nad seboj rejeno žensko, ki mu je ovijala	mokro	cunjo okoli glave.Mohor je zijal, ne vede, ali	A
bolj pritisnila, prav se je še laže nabiral na	mokro	kožo. Ko sem porinil zadnji snop skozi	A
je rekla tovarišica za gospodinjstvo in mi z	mokro	gobo omočila čelo. »Danes pojdi raje	A
od mene, da bi ne opazil, kako si je obrisala	mokro	lice.Pa sem vendar opazil.	A
je ohladil pekoča usta. Ovila mu je glavo z	mokro	prtenino, in nje solze so se spojile z njegovo	A
stanovom v pest, in ti so ga poslali v tesno in	mokro	ječo na ljubljanski Grad, kjer se je Janez Plavec	A
življenje in prebudiš se v grobu, kjer je hladno,	mokro	in temno.Kako vse drugače je, če te umori rdeče	A
govoril, Aricaga, trdeč, da je v grobu hladno,	mokro	in temno.Ali zemlja naša bila bi dolgočasen	A
nemirom hotela pokazati, da tudi njej ni po volji	mokro	stanišče v temnih valovih. Tu pa tam	A
most je hitela proti Strugi ter vlekla za seboj	mokro	svojo obleko.Čutila ni niti mraza niti ostrega	A
ko je stopal nazaj proti katedru in si brisal	mokro	čelo.»Potem moramo pa zaradi takih prismod vsi	A
Izžet od trdih pogajanj sem se zgrudil na	mokro	zemljo in s hripavim glasom klical spečega Togoto	A
le nebogljeno odkimavala stara mama, ožemala	mokro	cunjo in drgnila roke ob preveliki firtah.	A
Pokora se je pobalinsko zarežal in brisal	mokro	glavo. »Pa si res pojava, volkec!	A
znal. Pokleknil je k njima, v očeh mu je bilo	mokro.	Tudi podjetnik je slišal o vrlem Brnadu in je	A
Prav, prav, fant moj, le pojdi!« ga je Štepič	mokro	pogledal. Iz sobice se je zaslišalo hripavo	A
tebe, ki si naš človek, tale Agata gleda čisto	mokro,	tako si ji všeč!« Možaki so se zasmejali bodici	A
tvoja dleta pela, pili smo ga, da je bilo vse	mokro.	Zdaj ti pa včasi že bolj grčavo hodi, slišim	A
ga tu. A bil je; pisanje na mizi je skoro še	mokro.	Poslušal je,« reče gospod maire.	A
staro deblo, s silnim pokom in lomom trešči na	mokro,	mahovito zemljo in tu gnije in strohni do celega	A
v strop; na rano na nogi položil mu je vojak	mokro	cunjo. Ko se je storil jutranji mrak, stali	A
morem, ljubljena deklica,« vzklikne on. Njeno	mokro	oko mu je zapričalo vprvič gotovost o njeni	A
dolgin splaval na suho, otresel in ovil svojo	mokro	obleko, zleknil se v svoji dolgosti pokonci	A
pozdravil, v sobico s klobukom na glavi in z	mokro	ugaslo smotko v ustih. »Vse gre križem, vse	A
Vtem je poskušal govornik zapaliti si svojo	mokro	smotko, a brezuspešno.Ugasle žveplenke metal	A
širilo jasno nebo helensko, obrajtali so to	mokro	poezijo in v trojanski vojski darovali obilo	A
/ . / stran 50 . / juristariji vrlo čislal	mokro	poezijo ‒ in pil je tisti, ki ga je trl mraz	A
piti vino ali pa »vodko« ali rakijo ‒ kar je	mokro.	In čemu bi hodil po daljnem svetu ter iskal	A
gospod. Nenasitni izdajalec se lizal sedaj	mokro	kamenje in jedel prst, da si gasi žejo in polni	A
Nato se je vrnil k sestrici. Previdno je ovil	mokro	platno okrog Tinkine noge in ji govoril: »Kajne	A
bodo zgoreli konji, si je nataknil na glavo	mokro	vrečo in skočil v hlev.»Ali je norec ali kaj	A
pokadila s smrdljivo cunjo.« Hotela je brisati z	mokro	krpo stol, češ Boltežar je morda pustil kakšno	A
veje in iztegne od časa do časa vrat. Perje ima	mokro,	toda lep je vseeno.Ves črn, svetel in zdrav	A
pripovedovanjem, palili so trske, sedeli, če ni bilo	mokro	in premrzlo; na golih tleh in čakali in čakali	A
jih, tako da sem čutil toploto njenih črnih in	mokro	se svetlikajočih punčic. Toda priznam odkrito	A
mojih, tako da sem čutil toploto njenih črnih in	mokro	se svetlikajočih punčic. Toda priznam odkrito	A
pripovedovanjem, palili so trske, sedeli, če ni bilo	mokro	in premrzlo; na golih tleh in čakali in čakali	A
vlažni sapi, ki veje skozi predor. Spotika se ob	mokro,	gladko kamenje in zaman gleda naprej, kdaj se	A
se je spustila z nogami na tla in me vroče,	mokro	poljubila na usta, potem pa za trenutek obsedela	A
potegnila višje k meni, da me je lahko nekajkrat	mokro	poljubila na čelo.»Strel in konec.	A
sem videl Mano, kako je po tistem zrla skozi	mokro	šipo in mi pomahala s čudnim premikanjem dlani	A
otiračo, razprostrto na robu, in prepustila	mokro	telo sončnim žarkom. S priprtimi vekami je leže	A
Hčeri sta molčali in tudi sam ni spregovoril. Z	mokro	otiračo si je obrisal prah z obraza.Najraje	A
morejo s tem nič doseči. Birič je prinesel veliko	mokro	plahto, v katero je zavil Metine razbite ude	A
sedaj opoldne, ob najlepšem vremenu mračno,	mokro	in blatno. Navzlic tesnemu prostoru je bil tu	A
odprta, butne noter zvonki, neučakani smeh, ki se	mokro	trga od ust.Prva, ki ima še zmeraj zelo oranžno	A
ustavi, odejo spusti na tla in spusti tudi njeno	mokro	roko.Potem je nekaj časa obrnjen z obrazom v	A
spet nekaj težkih kapelj iz pritličja, kako	mokro	padajo v korito.Luna se pomika više in više	A
TO JE ZAČETEK KONCA.« Ferenčevo čelo je bilo	mokro	kot bi ga polil z vodo, slabilo mu je in že	A
krivici. ◆ Bolje je nositi suh dežnik, kakor	mokro	obleko. ◆ Bolje je s pametnim jokati, kakor	A
Pogledal je pelargonijo in jo z okna prenesel vso	mokro	na nezakurjeno peč. »Ne, saj ni res tako, kaj	A
smilil fant, ki je imel že ves zatekel obraz in	mokro,	zamazano obleko.Nekaj rdečega mi je zamigljalo	A
krasnih, dolgih trepalnicah, rožasto lice je še	mokro,	a male, sladke ustnice so rdeče, stisnjene v	A
maščevalna misel. Vsak večer sem jo obrisala celo z	mokro	gobo, preden sem ji oblekla nočno srajčico in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani