Pa ne samo oni očetje, katerih potomci dandanes kljukastih nosov prepotujejo ves svet, tudi oni slavni očaki, nad katerimi se je širilo jasno nebo helensko, obrajtali so to mokro poezijo in v trojanski vojski darovali obilo mokrote svojim bogovom in grlom. In tudi narod, ki nam je v svojem pravu zapustil najlepšo in najboljšo oporoko, tudi ta je navzlic vsej suhi praktični juristariji vrlo čislal mokro poezijo ‒ in pil je tisti, ki ga je trl mraz v Pontu, in pil je oni, ki je »dulce et utile« veleval. Mokre poezije mož je bil sigurno i največji srbski car Dušan v onem od mokrega vina navdušenem trenutku, ko je, kakor se v srbski narodni pesmi po Vuku pravi neizmerno modro: Čujete li, sva srpska gospodo!