mož (2.601-2.700)

krivična je zmerom.« Po stranski stezi ju je došel	mož	domačin.Pod Kozjek da se je namenil do brata	A
človek vsaj vede, koliko mu je dajati v grad!« je	mož	godrnjal. »Nikoli mu ni zadostim, zmerom hoče	A
»Bog, te usliši!« »Aha,« je	mož	pokimal in se z bližnjico spustil pod Kozjek	A
tintomazec revsknil čez ramo. »Ali vam ni povedal	mož,	ki že v veži vsakogar oblaja?« »Aha	A
vstopil pisar in ponižno povedal, da je zunaj neki	mož,	ki se hoče pritožiti zoper Sotečana.	A
svojim pisarniškim hlapcem. Ali ni mogoče, da je	mož	v prednji izbi ? preoblečen mogočnik, ki takole	A
postavljal hude besede? Nak, navaden kmet že ni	mož,	ki se nič ne boji pisarniških ljudi ... »Naj pride	A
sicer pa se ji nikoli nič ne mudi. »Vojsko	mož	in fantov zberimo in p o brata pojdimo!« je	A
vrana je opat, Sotečan je kragulj,« je star	mož	vedel; »težko se je vrani kljuvati s kraguljem	A
Korak mu je bil težak.	Mož	se je le predobro spominjal, kako je trmoglavil	A
vozovi so obstali. »Slabè, zdaj pomagaj!« je	mož	zavpil in skočil naprej, pa Slabè je bil že	A
je bilo vse živo kakor na mravljišču. Krdelce	mož	tu, krdelce mož tam je postavalo in vrelo med	A
kakor na mravljišču. Krdelce mož tu, krdelce	mož	tam je postavalo in vrelo med seboj.	A
izmotal Bog sam.« »E, Vrbičevi,« je zmajeval	mož,	ki je tudi bil lačen zemlje, »siromaki smo bili	A
zamudite, lepo do patra opata stopite, dober	mož	je, še vam lehko ustreže, če vas tišči kaj posebnega	A
Prinesel mu je vina in se menil z njim, da bi	mož	zaspal. »Še to bi rad učakal, kaj napravij	A
ne ločiva se v žal misli.« »O Trlep, dobri	mož,	« mu je opat ganjen segel v roko, »kakor ti je	A
obrnil proti domu. »Saj sem rekel,« se je neki	mož	odhrkal, »hudo je udarilo Trlepa: ne more več	A
žareče oči so se mrzličavo uprle vanj. Star	mož	na bližnji postelji je vzdihnil in polglasno	A
kavne žličke.« »Tisto že, ampak najmodrejši	mož	ti kar strepeče, če ga pobožajo krotke oči prijazne	A
prav rad dal iz rok.« »E, Bog večni vedi, kaj	mož	vse premišlja.Čeprav bo dal iz rok, umeknil	A
Marički se je zdelo, da se kali očetu oko. Ali	mož	je pograbil pismo in ga je srdito zmečkal in	A
Kaj bi s takim zakonom!« »	Mož	ne sme žene zmerom samo božati!« »Kaj lesenega	A
divji bršlin, mlado hosto je davil srebot. ‒	Mož	se je prijemal za glavo in si pulil lase. Nobena	A
»Kaj je še ni? No, ta pa zna!« se je smejal	mož.	»O, seveda zna!	A
»Vidiš, take ste babnice!« se je nasmehnil	mož,	ki se je spomnil, kako vročekrvno je dekličila	A
je začela po moških gledati precej, ko ji je	mož	odšel v Ameriko.V moškega, ki se ji je zdel	A
mladim in neizkušenim fantom, ki mu je bil njen	mož	celo birmanski boter, se je prese nečeno ustavila	A
Mana je kar odrevenela. In to je bil	mož,	ki se ji je bil posebno dobrikal, in ki mu je	A
ob gospodarju in ga je kihajoče pogledaval.	Mož	je postavil kovčeg na tla in je pobožal psa	A
ogledovala ginjenega pijanca, ki je menda njen oče.	Mož	se je nekoliko pomiril.V tla je gledal in je	A
živega in skoraj nepoškodovanega je odkopal silni	mož	ponesrečenega siromaka.Vzel ga je v naročje	A
Brnadu in je prišel k delavcem. »Brnad, vrl	mož	ste, dajte mi roko,« je dejal gospod in je objel	A
Delavci,« se je obrnil podjetnik do množice, »ta	mož	je rešil človeka, majhnim otrokom očeta.Klobuk	A
stran 115 . / »Ali bova kaj počivala?« je rekel	mož	in se komaj vidno namuznil deklini, ki si je	A
smejala. Kaj ni to neznansko čudno: ‒ tale	mož,	ki ni z nikomer prijazen, pa ...? Z eno roko ji	A
trdne vezi jo vežejo, šele oni dan, ko je silni	mož	zaječal v nenadni ljubosumnosti. »Kaj postajaš	A
pa ji je bilo skoraj še žal, tako se je bil	mož	ustrašil. »Ne, Francka,« je dejal, »jaz te ne	A
vedela, da vidi in sliši gospodar. Ampak silni	mož	je stopil nekoč v hlev, ko je ravno molzla.	A
in ga nazadnje še tožila pri sodišču, se je	mož	vdal. To je bila prva velika Franckina zmaga	A
lepotičje, je nesreča zase in za druge,« je godrnjal	mož.	»Mlada je, ničesar nima od življenja, ‒ ti ji	A
miru ...,« je ihtela in počepala pred posteljo.	Mož	se je zmedel.Premagan je bil.	A
je bil njegov skrbni pogled. Nazadnje pa je	mož	vzdihnil in se je trudno okrenil. Njej se je	A
Službe so tudi tam, lepše in pametnejše!« je učil	mož.	Vrtačnica je krčevito zajokala.	A
pomagala oslabelemu očetu. Predobri in bolehni	mož	je, kakor je videla, na ljubo ženi opustil vsako	A
da bi imela kaj skupnega: Kar je žena, to je	mož,	pravi sveti Ambrož!« se je smejal. »Sveti Blaž	A
Prav.	Mož	je bil zadovoljen, le Marije mu je bilo žal	A
pa že premislil in se boš vrnil.« Tako se je	mož	moral spet tiho vdati in je odpotoval v domače	A
Gospodar Trlep, velik, lepo rasel tridesetleten	mož	s širokimi pleči in z ozkimi kolki, je dvignil	A
stran 10 . / z roko hotela povedati: »Ljubim te,	mož	in prijatelj moj!« »Že vse dopoldne oprezujem	A
neumni ljubosumnosti. »Saj je zdravnik in svet	mož,	« se je bolno smehljala in mu z drobnimi, belimi	A
dolgo je in bilo, nič ne vem, kaj se godi.«	Mož	je od togote komaj dihal, pa se je premagoval	A
vsa odrevenela od strahu in skrivnostnosti;	mož	ji je stal ob zglavju in jo božal po znojnem	A
preklanim in drhtečim glasom moledoval ponosni	mož,	ki sicer nikoli ni brusil nobenega praga, da	A
. / božjo; za njo ob berglah zuza izkolčeni	mož	in se bliža bolj in bolj ...Pogled njunih oči	A
Trlep ustavil nekoliko nejevoljen; zgovorni	mož	se mu je zdel prevsiljiv. »Gospod Ambrož ‒«	A
stran 30 . / Tísti ded je bil čuden, svojeglav	mož,	vé stara pravljica. V jezi je ubil tlačana,	A
je gospod Ambrož, svoboden, nikomur pokoren	mož,	popravljal, »vam so res prijatelji in dobrotniki	A
V. Stiški opat Urh, star, bolehen	mož,	je tisto jutro v svoji sobici stal pred bralnim	A
nas varuj!« se je pater Lavrencij, že prileten	mož,	naglo prekrižal.»Pa ne, da se je kuga spet usejala	A
/ . / stran 43 . / Bolnik, star, slaboten	mož,	je nemirno tipal po odeji, ječal in gledal v	A
od Brezovška so mu misli begale h Katarini. »	Mož	je slab, hčere ne bo videl več,« ga je ščemelo	A
kam, kako s tako bolno ženo?« »Kje je tisti	mož?	« je opat hotel vedeti. »V gostinjski sobi.«	A
Ali vino se ga je prijemalo bolj in bolj,	mož	je postajal oblasten in glasan. »Ne bodite cunje	A
odvedel h Katarini. »Pomagajte,« je obupani	mož	prosil, »pomagajte!« Ko je pater videl slabično	A
volja, da bo Katarina še prav zdrava.« Nesrečni	mož	ga je gledal na vse oči in globoko požiral tolažilne	A
Sicer pa le pojdi do opata. Preudaren	mož	je, rad si bo dal dopovedati, če ti je pravica	A
nemarnost, vse to jo je strašno bôlo. Ko je	mož	odšel v Žužemberk, je poklicala valpta in mu	A
braniti ne more; ko pa ti zoper stopi pravi	mož,	strepečeš in zbežiš ‒ sram te bodi.« Ponižan	A
Mrkni!« je potlej revsknil še v Primoža. Ubogi	mož	je planil domov, togotni graščak se je zadrevil	A
biti nisi hotela!« »Ljubi Ambrož, če si še	mož,	ubij me, obesi me, kakor si rekel, samo ponižuj	A
»Nikar, ne govori tega!« »Odpusti mi ‒	mož	moj, če sem te kdaj jezila.V nebesih bom zate	A
Žužemperk, da bi pomiril grofa Pankracija. Visoki	mož	se je res naposled vdal in verjel, da je Ambrož	A
gospodar, svoboden, nikomur tlačansko pokoren	mož,	« se je Trlep trdo oglasil.»Kdo si ti, da me	A
čez petdesetleten, že malo osivel, pa še trden	mož,	je že zdaleč zagledal Trlepa in mu pomahal,	A
storila nič žalega.« »Meni tudi mogla ne bi,	mož	sem, ne šleva!« »Kaj me toliko grizeš?	A
Saj opat ni tak, da ne bi dal do sebe. Dober	mož	je. Še brata ti je preskrbel, za zahvalo kljubuješ	A
»Nikar!	Mož	je bolj moški, kadar moško trpi nadlogo, kakor	A
zavpili in skočili na cesto. »Stojte!« se je	mož,	siv in zanemarjen, v čudni in raztrgani obleki	A
Badoha je našel zunaj. Skrbni	mož	je z nekimi tlačani pregledoval zid in soseščino	A
izpraševala Turka. »Kristijan, praviš, da si?« je star	mož	po strani gledal Bošnjaka.»In si prišel morit	A
ne potegne spet med Turke,« se je oni stari	mož	domislil.»Urša, ki si trdnih pesti, ti ga vzemi	A
ti je ženin, le glej, ali ti bo tudi zakonski	mož!	«je véšča prhala za njo. Maruša je sprva sklenila	A
otel menihe. Vedel je, da pater opat je tih	mož,	tako svet in ves le v molitvi, da nemara res	A
zaupa. Samo to ga je skrbelo, kaj bo samovoljni	mož	rekel. Tiho je šel za njim, kmalu mu je bil	A
mar! Pravi, da se zakon rad krha, če sta si	mož	in žena v letih preveč na dvoje.« »Saj to je	A
res!« je nekdo brž pritegnil. »Glejte, pameten	mož	je tale naš opat.« »Zato pa rečem in pravim	A
časov smo učakali!« je tlačan govoril v gruči	mož.	»In nihče se ne zmeni, da bi nam pomagal.	A
Žalostna Mati božja stiška ‒ pomagaj!« je skriti	mož	sočutno vzdihoval in gledal po dolini. Turški	A
Pred vežjo zgorele, še kadeče se hiše je ležal	mož	brez glave in ves razsekan in krvav.Njegova	A
prežuni ujeli tako srečno.« »Ne bom branil, če	mož	prestopi v našo vero,« je opat počasi pokimal	A
vesel bodi, gospod Ambrož! Vino pij, zmerom bodi	mož,	babe pusti na miru, nobena te ni vredna. Sam	A
»Bog je Trlepa milostno pogledal.	Mož	zasluži.Lepo je živel z rajnko ženó, pošteno	A
posevke. Trlep, že nekaj plesniv, pa še trden	mož,	in njegov najmlajši sin Janez sta pred drvarnico	A
časi so jih prisilili.« »Bukovnik so bili,	mož,	ki zna brati bukve in tudi pisati za silo ‒	A
Medtem si s temle primočimo jezik,« je tuji	mož	z visečimi črnimi brki in v hrvaški oble ki	A
svinjine se po nji prav prileže,« se je otorbani	mož	smehljal. »Ni je vam sile v Hrvatiji ‒ saj sta	A
za nekaj zim mlajši, takisto brkati hrvaški	mož	poudaril in segel po Trlepovi žilasti roki.	A
pognal iz tal, je med njimi stal deseti brat,	mož	tridesetih let, velik, čvrst, s široko in košato	A
»Človek bi mislil, da se odpravi na zbor	mož,	pa ti pride v drhal klepetavih, opravljivih	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani