mesto (201-300)

ki živi samo na kmetih in nikdar ne zaide v	mesto.	Ozrl sem se po dolini, po grebenih gora, ki	A
je tisti zgodnjejesenski veter, ki prinaša v	mesto	vonj po zorečem sadju, po polju in sušeči se	A
na tla in se potem dvakrat zavrtel in iskal	mesto,	da bi odložil svojo ptičnico. »Spustite	A
Neko jutro se je napravil in se napotil v	mesto,	da bi si poiskal dela.Hodil je ves dan, povsod	A
Zdaj pa je vse zastonj.	Mesto	je mrtvo.Kaj bi.	A
»Črt je padel. Stopi na njegovo	mesto!	« Tone ga izgubljeno pogleda in zajeclja	A
armade osvobodile Beograd, glavno in mučeno	mesto	Demokratične federativne Jugoslavije.«	A
tri dni bijejo po ulicah. Ponoči so vdrli v	mesto	naši jurišni bataljoni, le mi se ne premaknemo	A
toliko časa, dokler ni kost spet skočila na	mesto,	ki ga ji je določila božja previdnost. Ko je	A
NEDELJA 55 . / . \/ njega pahnili na vasi na drugo	mesto	in ga tako rekoč ponižali za svojega hlapca	A
kakor bo pa bo. Ko pa je avto zdrvel skozi	mesto	in se ni nikjer ustavil, se je znova spraševal	A
obraza služiti svoj vsakdanji kruh. Njihovo	mesto	je pri delu, drugje so povsod v napoto.Med otroke	A
Visoko sodišče! Vem, da znate ceniti sveto	mesto,	na katero ste postavljeni, vem, da ste tolmači	A
vstali iz zemlje nad Trstom. Pogledali bodo na	mesto,	ki se zvija v lakoti in krčih pod njimi in bodo	A
Tranture ulije snop svetlobe, vse jutro, vse	mesto	s svojim hrupom, s trobljenjem avtomobilov in	A
vsem življenjem, ki se bohoti po pločnikih, vse	mesto	vstopi, branjevke na tržnici, z okroglimi trdimi	A
toploto, da potem ves žgoč in težak lega na	mesto,	puščavski popotnik.Kičasta mehkoba, mila slovenska	A
obsežna zadeva z neštetimi podrobnostmi. To je	mesto,	to podzemlje, ta teror.Potem so se z visokih	A
Pa vsi bunkerji, vsi sestanki po gostilnah.	Mesto	z življenjem, ki se preliva po ulicah, uradih	A
je dojeti v vseh njenih nenavadnih pojavih.	Mesto	je vsemogočno.Vse mu je dovoljeno.	A
določenih pravilih poleže. Vsak las na svoje	mesto,	vmes pa majhne praznine, to je red, to je urejen	A
prijaznost, to so dokazi. Ko so se vrnili v	mesto,	so slavili svatbo.Deklica se je poročila z Rdečebrad	A
prepovedano sobico. Tja boš šla še enkrat in tvoje	mesto	bo poleg žena, ki si jih videla tam. Ubožica	A
jokali, potem bežali. Vojská pa je šlo skozi to	mesto.	Pa nič od njih.	A
- Malo sem prišel v	mesto.	Po opravkih.	A
vsemi nezgodami in ujmami, ki prihajajo nad	mesto.	Slutnja je velika, čez robove hiš sega visoko	A
zemlje se zgane nepoznan vzgib, dan ga zasluti,	mesto	začuti, na obrazih pa zasije nevarna svetloba	A
minuto, dve, potem bodo znenada vsi ljudje, vse	mesto,	opazili, da ure stojijo, da je poldan, da se	A
težkemu zraku, ki s svojo strašno težo objema	mesto,	vsepovsod plameni s svojo temno težo.Sredi belega	A
počasi se premikajo, počasi in vztrajno. Zdaj se	mesto	razgrinja, pločnik se izgublja pod nogami; Pavel	A
sredi belega, vročega, razbeljenega dne, ko	mesto	ždi, čakajoč na nesrečo, ko tuhta o nevihti	A
gomazeči mrčes, kar ga poznajo biološke knjige, nad	mesto,	nad nas, tokrat bo drugače.Tokrat se bo lotil	A
ki pomnijo vse svinjarije, kot jih odplakuje	mesto	že tisočletja.Zato je svetloba trga razpoke	A
letu, poseben koridor si napraviti, priti skozi	mesto	nepoškodovan do galerije počitka, okrvavljeno	A
spočiti se, razmisliti, postaviti dan na svoje	mesto,	vse razore zravnati, zasuti, rane zaceliti,	A
kako nekam hiti. Z oguljeno torbo drvi skozi	mesto,	junak, vselej se mu nekam mudi, nekoliko je	A
kroglo na nebu in s temno gmoto nad hribom, da se	mesto	v temeljih lomi od silnega pričakovanja.	A
v temo, iz dneva v večer, v živahno gomazeče	mesto,	in sredi v prsih slabotni udarci srca.Peša,	A
spet čisto mlahav vrača gor, med luči, v vrveče	mesto.	Na okrogli Glavni trg, po prazni in tihi Ulici	A
svilnatem predivu brezvetrja. V noč odhajajo in	mesto	s svojim bučanjem, s svojim strahom pred nevihtnim	A
vroči občutki toplote in prijaznosti in je	mesto	spodaj razlito s svojimi lučmi, otok svetlobe	A
očmi, da se sunkovito obrne in zagleda speče	mesto,	temno črno žival, ki diha, da se njeno sopenje	A
temo na dvoje, zaluča prazno steklenico dol na	mesto	med ulice, hiše reko mostove tja dol tja dol	A
pročelja, v glavi se mu vrti od neznanega.	Mesto,	prežeča žival, je povsod okrog njegovega drobnega	A
ga po isti sledi, natančno tja nazaj na tisto	mesto,	kjer je ležal med fantovskimi trupli sovaščanov	A
vlada blaginja. Augsburg je največje nemško	mesto	in ljudje radi živijo v njem. Avgust.	A
pisatelj svetovne slave in znameniti bizantolog. To	mesto,	je rekel, je zdaj treba do kraja porušiti, potem	A
literarno vizijo... Pravili so nam, da je Augsburg	mesto	miru in blaginje.Okrog njega divjajo verske	A
posodo spravi denar, s katerim plača vstop v	mesto.	Drugi vratar potegne verigo, vzame denar, ki	A
brkljati okoli hiše. Na semanji dan je odšel v	mesto,	se z mitničarji prerekal, s trgovci mešetaril	A
Eni so tekli po duhovna, drugi po zdravnike v	mesto,	tretji so se v hiše zaprli. Kdo v tem trenutku	A
Nekaj so jih utopili v reki, ki teče skozi	mesto,	druge so sežgali, tretjim so prizanesli in so	A
zveste podložnike od velikega trenutka. A tudi	mesto	je bilo živahno in malodane praznično razpoloženo	A
vseh vetrov. Cesar bo lahko ponosen na glavno	mesto	svoje vojvodine.Zares evropsko mesto.	A
glavno mesto svoje vojvodine. Zares evropsko	mesto.	Možicljasti, plešati a tukaj nadvse ugledni trgovski	A
je zavekal Baltazar Kazelj Locatelli. Vse	mesto	govori o pretepu na večerji v mojem, v mojem	A
čudaško razpoloženje. Sredi julija je prišel v	mesto	cesarjev minister.Potihoma in brez slovesnosti	A
sprememb, ki so se dogajale povsod naokoli.	Mesto	se je napolnilo s prišleki.Prvi, lepo opravljeni	A
preiskovali, se posvetovali, beležili, zapisovali.	Mesto	je bilo razsvetljeno.Dan za dnem so se vrstile	A
bo. Nekoliko se je še sprehodil skozi vrveče	mesto	in čakal, da bi se ulice nekoliko izpraznile	A
svojemu veselju, ki je objelo in preplavilo	mesto	z okolico vred, prenikalo v sleherni kotiček	A
Stopil je k oknu in videl spodaj razsvetljeno	mesto,	nešteto svetil ga je ožarjalo, po ulicah pa	A
kotov. . / . / stran 179 . / Napotil se je v	mesto,	ki je utrujeno počivalo in se pripravljalo,	A
Nič drugega mu ni preostalo. Proti večeru je	mesto	spet oživelo.Ulice so se napolnile in soj plamenic	A
je ven in v krčmo in s kmeti, ki so prišli v	mesto	praznovat veliki dogodek, pijančeval prav do	A
pojavi razložiti in na svoje pravo, razvidno	mesto	postaviti, potem je zdaj to nesrečno prikazen	A
kjer se ploskev zajeda v breg, je obala, je	mesto,	stičišče poti.Tukaj so upanja in začetki za	A
Samo v tej hiši je življenje.	Mesto	je prazno. Obsedno stanje.	A
Niso ga. Sedmo jutro so ga peljali skozi prazno	mesto.	Gledal je črne ulice, mostiče s svetniki in angelčki	A
Tretjič. Da je prišel v njihovo	mesto	s struparskimi nameni sejat zmedo, strah in	A
blaznega ječarja, ga napoti dol k morju in v prazno	mesto,	kjer je tihota v zidovih, kjer je le v eni hiši	A
Nemara so sanje. Kje bojo bili zvonovi, kje bo	mesto	ponorelo?Jutra in noči.	A
Zvonovi bojo bíli.	Mesto	bo ponorelo. Čez pristaniški tlak so vlekli	A
Privrženci so mu segali v roko. Vse do dne, ko je v	mesto	ob neki daljni zeleni reki prišla komisija s	A
Niso ga poslušali.	Mesto	je imelo svoj zakon: v karanteno.Tam bo končno	A
izpričano, da je en sam popotnik uničil naselje ali	mesto.	Prespal je v krčmi in ko so ga zjutraj našli	A
posamezne glasove, potem pa je do kraja potihnilo.	Mesto	je bilo prazno.Vse je zbežalo.	A
/ . / stran 338 . / Kajti, ko je prišel v	mesto,	je bilo vse razpuščeno in vse ponorelo.Doslej	A
Zdaj je bil vsak zase.	Mesto	je norelo. Panika ga je pestila.	A
zmeraj na ta prave. Novica je v hipu obšla	mesto.	Še isti večer so v vseh gostilnah govorili o	A
peklenščka, ki je pognal zle klice v njihovo	mesto,	da bi videlo njegov pravični konec in konec	A
bilo pijansko kozlanje, kuga je bila. Zdaj je	mesto	zares in do kraja ponorelo.Pijana množica je	A
ni vedel, iz katerega podzemlja se je v kužno	mesto	privleklo brez števila hudodelcev, cip, beračev	A
brezno tam za sosedovim travnikom... tam je	mesto	Betlehem, tja rajžajo Sveti trije kralji...	A
majskega večernega oboka padajo zažigalne bombe na	mesto.	Nekje v bližini gori, kos žarečega neba, ki ga	A
so to pomlad s svojo belino in vonjem obdale	mesto	in vso okolico...Stopil je izza vogala špitalske	A
mlin prazen zato, ker so mlinarja odpeljali v	mesto	in ga zamesili v testo.Potisnili so ga, zamesenega	A
velika doživetja v nemških mestih, vsakdo ima rad	mesto,	mesto je zavetje, so ulice polne življenja,	A
doživetja v nemških mestih, vsakdo ima rad mesto,	mesto	je zavetje, so ulice polne življenja, tudi najmanjše	A
zavetje, so ulice polne življenja, tudi najmanjše	mesto	ima več cerkva, mlin in travnik z vislicami	A
žalostno in nujno opravilo, ko njega ne bi bilo,	mesto	ima tudi zabavišča, zlate kupole in svetišča	A
zate, te bojo izpostavili na trgu, ko pridemo v	mesto.	Obrnil se je k njej, od kod ve, da je bil	A
ulicah in trgih, s hudimi posledicami tako za	mesto	kakor za romarsko bratovščino.Potem se je čez	A
po njegovem mnenju povzročili ogrski romarji.	Mesto	jih je namreč lepo sprejelo, bo zapisal, v tem	A
gosta, zato so nama dodelili posebej častno	mesto.	Takrat je bil na vrsti neki Jud, in prosim, da	A
rekel mestni sodnik Franz Oberholzer. Celo	mesto	Angležev se guglje na ladjah in to ni nič?	A
je bilo v Jeruzalemu, je rekel Tobija, in v	mesto	so se zgrinjali tisoči romarjev, da bi tam počakali	A
kaj se dogaja, kakšno kričanje gre skozi mirno	mesto.	Niso razumeli ženskega vpitja, vendar pa se je	A
in petjem korakala skozi že čisto prebujeno	mesto	proti rotovžu in spotoma prevračala vozove,	A
ga nihče ni poslušal. Šele proti jutru se je	mesto	za silo umirilo, med mestnim sodnikom, ki je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani