marija (201-300)

nazaj na posteljo in dobro se zavij ... Jezus,	Marija,	kaj bo iz tega!In včeraj ves dan in vso noč	A
sukna, rezana vsa iz enega kosa. Šivala jo je	Marija	sama, ko je bilo Kristu sedem let.Na rdeče sukno	A
okroglo krčmarico. ”Imamo gospod, ampak Jezus	Marija,	ravno snoči je prišla iz Trsta neka ženska	A
rokama in je zakričala še glasneje: ”Jezus	Marija,	kako ste me prestrašili!“ ”Ali ste hišnica	A
paziti zaradi prihodnosti. Ime pa ji je bilo	Marija.	Dolgo se je pripravljala na tisti dan, še	A
prišel v domovino s tako soprogo, kakor je gospa	Marija,	drugače lepa ženska in blaga duša. Naš narod	A
nerodno in težko kobalile z jezika. ”Torej,	Marija	... pridi torej ob petih ... malo prej tudi lahko	A
nisem se mogel ozreti več v njen obraz. ”Pridi,	Marija	... rad bi, da prideš!Do tedaj pa z Bogom, Marija	A
Marija ... rad bi, da prideš! Do tedaj pa z Bogom,	Marija!	“ Nič ji nisem ponudil roke, okrenil sem se	A
Bog vedi, kdo je bil napravil to nerodnost:	Marija	mi je sedela skoraj nasproti, poleg starega	A
bolečino nelepe resničnosti. Vstal sem in tudi	Marija	je vstala izza mize.Nihčè se ni ozrl na naju	A
mirno na mojem licu, tako da me je skelelo.	Marija	me je prijela za roko in šla sva preko kleti	A
hladne oči, ki so me bile ponižale do kolena.	Marija	me je ljubila. ”Ne bil bi te povabil na svojo	A
ljubila. ”Ne bil bi te povabil na svojo zaroko,	Marija!	“ Ali kakor me je ljubila, v svojem srcu je	A
mahoma presekati stvar. ”Ne govori budalosti,	Marija,	-- sedi lepo za mizo in bodi vesela, kakor so	A
se smejali in razgovarjali moji prijatelji in	Marija	je bila med njimi.Ko bi se ozrl, bi videl njene	A
ne ubežim pogledu teh oči nikoli več. Ni bila	Marija,	nič ženskega ni bilo več na nji -- moja preteklost	A
govoril blage in prijazne besede?“ ”Spominjam se,	Marija,	usmili se!“ ”Toliko sem ti dala ljubezni in	A
IV Marica in	Marija	sta si pogledali v oči in sta se spoznali.	A
poslovili smo se zelo nakratko in skoraj neprijazno.	Marija	je sedla poleg mene, nama nasproti pa je sedel	A
najprijetnejše stvari na svetu nima smisla ...	Marija	ni bila lepa tisto jutro.Sedela je poleg mene	A
pozdravila z velikim, tihim pogledom. ”Kam, gospa	Marija?	“ ”Poslavljam se, dolgčas bi mi bilo tukaj	A
sem prednjo in sem jo prijel za obedve roki. ”	Marija,	odpusti mi!“ Že v tistem trenotku sem začutil	A
naskrivaj: ”Ti, kaj praviš, zakaj je umolknila	Marija	na Hribu?Kaj je ni več?“	A
mu reče skoraj brez besed: ”Mislim, da je	Marija	umrla, ker glasú ni od njé, ki nas je vselej	A
-- ”Ni je!“ -- ”Jezus	Marija!	“-- Takoj sva vstala obadva in nisva izpregovoriia	A
tihim, skoro nežnim glasom: ”Zdaj ti je lažje,	Marija,	kajneda?Zdaj, ko je tvoja duša čista in pripravljena	A
nezadovoljno zategnila in oči so se zatisnile.	Marija	Mrljačeva je premišljevala, - naporno, nujno	A
njiva? ... Snaha je bila ginjena, jokala je ...“	Marija	je čula natanko vsako besedo, četudi je bila	A
Kakšna pravica je to?	Marija	je hitela k sodniku.”Tožite se; jaz ne morem	A
mesto, napajati priče, - kakšno življenje!“	Marija	se je prestrašila ...:”Ne,“ je dejala, ”meni ni	A
ter se ustavila mimogredé pri snahi, šla je	Marija	po prstih do vrat ter prisluškavala ...Snaha je	A
Snaha je delala prav tako. Nekoč je	Marija	nenadno odprla vrata in našla jo je na pragu	A
Ne, tega ni storila.	Marija	se je silila, da bi izgovorila kako prijazno	A
proseč in obupen glas. ”Ne ostavite me, tašča	Marija,	da se pogreznem, da poginem ...“ To je bil	A
To je bil glas snahe.	Marija	je postala ter se ozrla navzdol. ”Čegava	A
”Moja!“ je odgovorila snaha.	Marija	se je razljutila. ”Torej ostani tam doli	A
padala čedalje niže. ”Usmilite se me, tašča	Marija;	ne ostavite me samo!“ ”Čegava je njiva?“	A
”Moja. Vi imate užitek, tašča	Marija;	kaj rabite njivo?“ A Marija se je odvrnila	A
užitek, tašča Marija; kaj rabite njivo?“ A	Marija	se je odvrnila od nje in ni odgovorila ničesar	A
svoje snahe. ”Oprostite mi, za Boga, tašča	Marija,	- njiva je vaša. Vzela sem jo po krivici ...“	A
njiva je vaša. Vzela sem jo po krivici ...“	Marija	se je vzdramila in odprla je oči.Sladko in lahko	A
in na trepalnice. Snaha je stopila bliže in	Marija	se je ozrla v njen obraz. Lahen smehljaj je	A
Mati pa ga je spoznala v tistem hipu. ”Jezus	Marija!	- Lojze je v kočiji!“- On skoči hitro dol, še	A
ne vidi in ne sliši in je zunaj sneg, vstane	Marija	... ”Jaz sem slišal ...	A
premikale in so molile polglasno. ”Češčena si,	Marija,	milosti polna ...“ Ustnice so se premikale	A
zgenile roke in so se sklenile. ”Češčena si,	Marija,	milosti polna ...“ III	A
malo vzdignila, roke so padale. ”Češčena si,	Marija,	milosti polna ...“ Ustnice so se premikale	A
oblatena; klobuk je ležal na tleh. ”Jezus,	Marija	in vsi sveti angeli božji!“ Z omahujočimi	A
”Polikarp!“ ”Jezus	Marija!	“ Ženska je pobegnila v vežo in je zaloputnila	A
kakor da bi prihajali iz neskončne daljave.	Marija,	k tebi uboge reve, mi zapuščeni vpijemo	A
... ”Češčena si,	Marija	...Ali spiš, kraška mula?	A
Minca! ... ”Češčena si,	Marija	...“ Zamolklo, zaspano, enakomerno mrmranje	A
”Pozno si prišla! ... Jezus	Marija!	Kakšna si?	A
res, da ste me prokleli ob rojstvu!“ ”Jezus	Marija!	“ je zakričala in je padla vznak, jaz pa sem	A
misel, senca misli, komaj molitev. ”Jezus!	Marija!	Jezus! Marija!... Zdaj je čisto vse končano!	A
misli, komaj molitev. ”Jezus! Marija! Jezus!	Marija!	... Zdaj je čisto vse končano!	A
vse izgubljeno! Zdaj bi bilo najbolje ... Jezus	Marija!	“ Ni bila gola groza, ni bila žalost, ni bil	A
časa, zakaj roka se mu je tresla ... ”Jezus	Marija!	Mati ...!“	A
ženski glas je vzdihoval: »O Jezus, o sveta	Marija!	« »Prav je storila!« je zagodrnjal surov	A
križal po čelu, ustnih in prsih. ”O Jezus in	Marija!	O Jezus in Marija!“	A
”O Jezus in Marija! O Jezus in	Marija!	“ Od sramu in bridkosti je skril obraz v dlani	A
zasvetil obraz, bel kakor od voska. ”Jezus!	Marija!	... Nikoli ne pridemo, Franc!“	A
Dremljem ko zajklja v detelji. Sveta	Marija,	Mati božja...« Anica je prenehala moliti.	A
Jerico pa je slišala Anica šepetati: Jezus,	Marija.	Onstran mize na klopi pa je bil dvignil Juri	A
glasom od joka hripavim ponavljala: »Jezus,	Marija,	Jožef, usmilite se te grešne duše!«	A
Znova jo je stresel mraz in je molila: »Sveta	Marija,	sveti Jožef, vsa sveta družina, stoj mi ob strani	A
oči in skranje: zdehaš, zdehaš ... »Stopila je	Marija	k Jezusu, Marija roža devica: Jezus, dete moje	A
zdehaš, zdehaš ... »Stopila je Marija k Jezusu,	Marija	roža devica: Jezus, dete moje, kako se ti bo	A
prinesel povelje. Zagledal je Knežane. »Jezus	Marija,	« je doumel po svoje, »na punt gredo.« Spoštljivo	A
Martina za roko in ga povlekel h grmu. »Jezus,	Marija,	« je odskočil Martin.V praznem ptičjem gnezdu	A
zoper krivične komisarje in sodnike. Jezus,	Marija,	Jožef, bodite mi v pomoč!« »Pokrižaj se še enkrat	A
moški in se potoglav opotekel po poti. »Jezus	Marija,	« se je tedaj spomnila ženica.»Kraguljeva teta	A
sveti Maver, sveta Lucija, sveti Mišel in Mati	Marija	na Mengorah.« Mohor Kacafura je iztegnil glavo	A
Tedaj jim je prišla naproti Breščakova hčerka	Marija,	lepa nizka deklica, s kaj čudno zagorelim vratom	A
deklica zajokala od žalosti naglas. »O Jezus	Marija!	Pri nas!	A
strah in temna slutnja ji ledeni kri. »Jezus,	Marija,	reši Mateja!Naj ga ne obsodijo!«	A
Lastno mater je ubil. Lej, zdaj bo ‒ ‒« »Jezus,	Marija!	« je zastokal Martinov oče.Deček je tedaj poskusil	A
začelo iz jame prihajati glasno žebranje: »O,	Marija	Pomagavka, pomagaj mi zdaj in ob moji zadnji	A
misli, da se bo kdo prestrašil do kosti. »O	Marija	Pomagavka!« se je ob pogledu na bučo za našim	A
Na ves glas sem začel moliti. Zdrava	Marija,	milosti polna...Oče naš, ki si v nebesih...	A
temveč sem padal naravnost proti tlom. »O, sveta	Marija!	Pomagaj!« sem zaklical na ves glas.	A
kot oče menili, da me je varovala sama Devica	Marija.	»Veš, drugi mi ne verjamejo, ti pa mi	A
pogovor...« In še danes sem prepričan, da mi je	Marija	v cerkvi na Šmarni gori prav nalahno prikimala	A
cerkvi na Šmarni gori prav nalahno prikimala.	Marija,	moja največja življenjska zavetnica...	A
»O, le pojdi, sin moj! Brezjanska	Marija	ti je že enkrat rešila življenje.Tega nikoli	A
prirejene cerkvene pesmi Oče naš in Češčena si,	Marija,	je angelski glas...Štiriglasno ali enoglasno.	A
res, je bilo res. »Še dobro, da vas je imela	Marija	tako rada, ko ste se vi do nje vedli tako brezbrižno	A
Pa je bila v resnici Žagarjeva. Moja sestra	Marija	se je namreč poročila z posestnikom Žagarjem	A
njegovi?« »Sestra njegova, zorna naša kneginja	Marija!	« VIII »Oglejva si najprej civilni oddelek!«	A
se je tedaj zopet izprehajala zorna kneginja	Marija,	krasna ui mila kakor dan mlade pomladi. Toda	A
kneginje Marije. . / . / stran 172 . / »Kneginja	Marija!	«Tukaj se mi nudi rešitev!	A
sedi, sanjajoč v jesensko nebo. »Kneginja	Marija!	« vzkliknem in omahnem na svetli tlak pred njo	A
in omahnem na svetli tlak pred njo, »kneginja	Marija,	reši me!« »Ti si, tujec!« reče mi rahlo.	A
sedaj preži kakor jastreb pri vhodu. »Kneginja	Marija,	tudi dnevi tvoje ošabnosti so minili!« izpregovori	A
Ponosno je vpričo te svojati trpela kneginja	Marija	tožno svojo usodo in niti besedice ni odgovorila	A
so jo pričakovali nadškof Martinus, kneginja	Marija	in kaplan Primož.Okrog in okrog po jesenskih	A
plamena se zvija smrt okoli nas. »Kneginja	Marija,	« izpregovorim družici svoji, »ne boj se umreti	A
se obrne Luka k njegovi drugi družbi. »Sveta	Marija!	« zakliče.»Tu je tudi mati Medudka!	A
sprejemate več, in mati Njegova, sveta devica	Marija,	koliko je v časti pri vas?Toliko ne, kolikor	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani