ljudje (601-700)

kako je oče včasih rekel, da imajo nekateri	ljudje	tudi srce brez posluha? - Vem ...	A
pravici je še strašnejša. In dokler ne bodo vsi	ljudje	prišli do svoje pravice, bodo vojne.Bral sem	A
sabo, kakor se pogovarjajo skoraj vsi stari	ljudje,	ki živijo sami in v samoti.Če ga je kdo opomnil	A
»Mar ne spiš?« »Stari	ljudje	samo čumimo,«se je preplašeno opravičevala.	A
njena zaskrbljena, plašna glava. Eh, nekateri	ljudje	imajo res svoje vrste srečo: zmeraj pridejo	A
sveta sploh zasluži ime travnik? Ravninski	ljudje	bi ga še v poštev ne vzeli.Za nas, hribovce	A
teta. »To bi se reklo: ko bodo povsod zmagali	ljudje?	« »Tako nekako.«	A
brez države? Zdaj imajo Jugoslavijo v rokah	ljudje,	a ljudje imajo domovino.’« »To o ljudeh	A
države? Zdaj imajo Jugoslavijo v rokah ljudje, a	ljudje	imajo domovino.’« »To o ljudeh je dobro	A
začel bresti. Bredel je počasi kakor vsi stari	ljudje,	ki so šibki v nogah.Njegove noge so bile res	A
dvakrat star. Saj pravijo, da so samo stari	ljudje	pametni.« »Obuj se, čenča!«	A
njim, s komer koli, pa bi bilo dobro... To smo	ljudje	čudni: če se nam spodrsne in telebnemo v blato	A
tistega rodu, ki je krčil ledino. Ko so prišli	ljudje	v to dolino, so najprej iztrebili zemljo na	A
Zemlje hočemo, rjovejo in planejo po zemlji.	Ljudje	še zmerom delajo.Še se bliskajo krampi v lazovih	A
Letina res dobro kaže...	Ljudje	garajo, in žulji že zdavnaj niso več žulji,	A
pa se je na svoje lastne oči prepričal, da ti	ljudje	še zdaleč niso divjaki.V Gorici so ga sprejeli	A
hribovsko vas. Tistega dne, ko se je Martin vrnil,	ljudje	niso tako naglo polegli kakor po navadi.Zbrali	A
da bi javno pridigal o uradnih tajnostih.	Ljudje	so se počasi razšli, postajali pred hišami in	A
odpreti oči in jim dopovedati, da so tudi oni	ljudje,	«je nadaljeval Martin, kakor bi pridigal, in	A
in zaplaval je v svet svojih sanj. Čudoviti	ljudje	živijo na zemlji: do kolen tičijo v blatu, težka	A
in pil in se končno oženil. Živijo na svetu	ljudje,	ki niso nič.Tako je, kakor da jih ni.	A
Med vojno pa je odprla malo kavarno.	Ljudje	so sicer nergali in nekoč se je celo župnik	A
se je pojavil kakšen velik razbojnik. Takrat	ljudje	še niso bili tako pokvarjeni.Zadovoljni so bili	A
elementov, ki rovarijo proti oblasti. In vsi ti	ljudje	morajo prejemati plačo, da vzdržujejo red.Čemu	A
prejemati plačo, da vzdržujejo red. Čemu se	ljudje	upirajo, naj bi bili pametni, pa bi vsega tega	A
je bil še čist, samo v višinah se je tresel.	Ljudje	so prihajali v gostilno in ju poslušali ter	A
»zdaj je razpadel. Po smrti mojega očeta so	ljudje	vse raznesli.Toda če bi bil jaz ostal doma,	A
nezaslišanega, ničvredneži, s katerimi pošteni	ljudje	niso govorili. »Kaj,«	A
pri srcu. Vse se lepo steče in uredi, če so	ljudje	pametni!si je rekel, ko je šel po stezah med	A
ter kasneje s tem prenehala. To so tiste vrste	ljudje,	ki veliko dajo na svojo obleko in svojo zunanjost	A
je bilo na mah vse spremenjeno: dan, vas in	ljudje.	Bilo mu je, kakor bi se nenadoma znašel skoraj	A
bradi, poraščeni z redkimi sivimi kocinami.	Ljudje	so se zganili, ker se je pred postojanko pripeljal	A
kvišku posebne vzmeti, poskakali štirje črni	ljudje	v črnih škornjih, črnih oblekah, črnih srajcah	A
doslej prepričan, da so fašisti velikani; ti	ljudje	pa so bili pritlikavi ter so zelo smešno poskakovali	A
na sredo svetle vasi, kjer so negibno stali	ljudje	in nemo strmeli v neslišni svet. Za	A
nečloveškega. Pa saj Samotežniki tudi niso bili	ljudje,	kakor se reče...O, o tej hiši bi bilo vredno pisati	A
večkrat zanimalo, v kakšne dobre namene jih	ljudje	plačujejo.Bogve, če so vsi tisti nameni res	A
uhaja iz dimnika? Če bi bili ti nameni dobri, bi	ljudje	lahko povedali, kakšni so.No, pa recimo, da	A
‘Pri živem telesu bo segnil!’ so govorili	ljudje.	Kaj hočemo, Ravničar svojega telesa niti videl	A
stokrat lepše, kakor piše v ‘Umnem kmetovalcu’...	Ljudje	so ga poslušali in se mu seveda posmihali.‘Kakšna	A
starejši so nemo strmeli, mlajši so glasno jokali.	Ljudje	so prihrumeli od vseh strani, češ Ravničarju	A
opravil svoje, ko so pevci odpeli in ko so se	ljudje	obrnili, da bi se začeli razhajati, sta najstarejša	A
nosu in dodal: »In pišejo jih tudi drugi mladi	ljudje	... celo preprosti kmečki fantje.« »Saj	A
Kaj se ve ... Sicer pa	ljudje	tudi prave pesnike in pisatelje nekam čudno	A
Ne morem si pomagati. Glej,	ljudje	me sovražijo.Ne Slovenec ne Hrvat nisem.	A
govoril. Nekaj takega, kakor sem zvedel, da smo	ljudje	hlapci, sužnji, jetniki, kar kdo hoče, samo	A
privezal na klopotec kravji zvonec? Le kaj bi rekli	ljudje?	Joj, joj, bi rekli, od kdaj ti čudaki pasejo	A
pa sama verjamem v sanje. Oh, kako čudni smo	ljudje!	« »Sanje so samo sanje!« sem skušal biti	A
tiščal med ženskami, je že spet zastokal: »	Ljudje	božji, pokličimo gospoda, gospoda pokličimo	A
Marija, o prečista Devica, Matic me ga je me ...«	Ljudje	so se takoj zgrnili okrog nje, da bi slišali	A
pa je kljub svoji nejasni pameti videl, da se	ljudje	zadnje čase izmikajo obema.Župnik in Modrijan	A
Zdaj je vas spet oživela.	Ljudje	so stopili na cesto ter začeli hoditi od hiše	A
kuhinji oglasil Modrijanov vreščeči glas: »	Ljudje	božji, pokličimo gospoda, gospoda pokličimo	A
poredkoma zašla k nam. Zdi se mi, da je naši	ljudje	niti poznali niso - in je še vprašanje, če so	A
Na jesen je Katarina porodila dekletce.	Ljudje	so takoj zašumeli, da je stvar prišla prezgodaj	A
sreča je včasih tudi v nesrečo, so rekli stari	ljudje.	To vidimo danes pri Cestarjevih.	A
vasi. Vse se je bilo zgodilo tako naglo, da so	ljudje	prišli iz hiš, ko je bilo že vse mimo.Počasi	A
precej težke hoje, kakršno imajo hribovski	ljudje,	ki od mladih nog nosijo težka bremena.Pšenični	A
zgražajoče in ga trdo premeri. »Zverine so, pa ne	ljudje!	« Drejc v zadregi požre slino, a se takoj	A
kakor ne bi mogel razumeti, da so v teh dneh	ljudje	še lahko tako slepi in zakrknjeni. Drejc	A
z motocikli zlili v celoto, kakor ne bi bili	ljudje,	temveč samo kos te drveče pošasti.Z bliskovito	A
in jutro še daleč. Od daleč so korakali tudi	ljudje:	kmetje in bajtarji, trgovci in obrtniki, kramarji	A
Raus e patacis!« In ker je vedel, da	ljudje	ne razumejo furlansko, je takoj povedal tudi	A
stresel, da so zazvonili vsi zvonci. Mladi	ljudje,	ki so v krogu stali okrog nesrečnikov, so se	A
krompir,« je prestrašeno ponovil Enaka Palica.	Ljudje	so se spet zakrohotali.A se niso izkrohotali	A
krompir!« je tedaj zaničljivo prhnil Furlan.	Ljudje	so se spet zakrohotali.Hotejec je trznil, prebodel	A
»In krompir!«	Ljudje	so se spet zakrohotali.A tedaj je nad krohotom	A
Le glejte, da ne ponorite!« Še preden so se	ljudje	ozrli in še preden so ga zagledali, so vsi vedeli	A
/ 29 .. . \/ . /	Ljudje	so se razmaknili brez odgovora.Izginil je tudi	A
cingljati, da bi privabil ljudi h kupčiji: »Dajmo,	ljudje,	dajmo!« je kričal.»Tukaj so zvonci!	A
zvonovi in Tantadruj se je zbudil pri murvi.	Ljudje	so se privalili iz cerkve ter se naglo razhajali	A
Dolgo jih je tako prebiral.	Ljudje	so ga zabodeno gledali in nekateri so se smejali	A
enkrat, in potem je igral in pel do same noči.	Ljudje	pa so pili, se smejali in jokali. Ko	A
dna razneženega in razburkanega srca zaprosili	ljudje.	»Druge ti kupimo!	A
razsvetila. Iz hiš so drveli na pol oblečeni	ljudje,	spraševali in vpili.Odgovora seveda ni bilo	A
podčrtati, in o podobnih otrobih, ki jih podobni	ljudje,	kadar koli nanese priložnost, tako radi vežejo	A
pravi, a ker je povedal nekaj slabega, so mu	ljudje	verjeli.Peskarjev Ludvik pa je stopil k njemu	A
CIRIL KOSMAČ . / . \/ . / In kazalo je, da so	ljudje	to tudi razumeli, vsaj Kihova Jera, ki se je	A
sinu in trepeče zanj, kakor bi se tisti mrki	ljudje	onstran tlakovane poti lahko vsak hip zganili	A
V teh dvajsetih letih je spoznal, da so ti	ljudje	še vedno prepričani, kako bodo nekoč pognali	A
si lomi roke in tuli od hiše do hiše: »Joj,	ljudje	božji, pomagajte!Pomagajte, ljudje božji!	A
»Joj, ljudje božji, pomagajte! Pomagajte,	ljudje	božji!Cika bo šla!	A
Žuželjčevka pa kar vpije: »Joj,	ljudje	božji, pomagajte!Pomagajte! ...«	A
primaje Okrogličar in pretresljivo zatuli: »	Ljudje	božji, kaj pa jaz?A?«	A
enkrat in on je potegnil. Spustili so mostovž,	ljudje	so izstopali.Istranke so se vračale iz Trsta	A
dandanes niso več tisti srečni stari časi, ko so	ljudje	trepetali pred peklenskim ognjem.Ta strah je	A
Ves svet je pokvarjen. Na kaj vse se	ljudje	danes obešajo:Podbojev Justin se je obesil na	A
smo v življenju deležni dobrega in zlega. Toda	ljudje	smo k slabemu nagnjeni in včasih celo usodi	A
To je bil hud udarec.	Ljudje	pa so po stari navadi zmajali z glavami in rekli	A
tako ustvarjena po božji podobi kakor odrasli	ljudje,	toda kljub temu lahko kdor koli stresa nanje	A
talenta, če bi ostal zakopan na vasi, kajti taki	ljudje	so nesrečni vse svoje življenje.Če pa bi šel	A
se je Venc Poviškaj pokazal na cesti, so ga	ljudje	ogovarjali z ženinom in spraševali, kdaj bo	A
se stulilo. »Kako je visel?« so spraševali	ljudje.	»Čepel je,« se je sitno otresel Izidor	A
toda nekoliko nemirne krvi kakor vsi Čelarjevi	ljudje.	Omelčarjev Justin je bil starejši in že na oko	A
rokami - in je bil mir. Vidiš, je že tako, da se	ljudje,	ki garajo, lahko pogovorijo tudi brez besed	A
dragi moj, če bi bili na svetu samo takšni	ljudje,	kakršni smo bili mi ... samo takšni ljudje, nemara	A
takšni ljudje, kakršni smo bili mi ... samo takšni	ljudje,	nemara sploh ne bi bilo vojskà. Le zakaj naj	A
roke ob sebi. Vsi trije so umolknili, kakor	ljudje	vselej umolknejo spričo smrti.Takrat vse utihne	A
življenja so bili zelo daleč in brez glasu. Ti trije	ljudje,	ki so stali pred skladanico svežih desk, so	A
je bilo na mah vse spremenjeno: dan, vas in	ljudje.	Bilo mu je, kakor bi se nenadoma znašel skoraj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani