liza (201-300)

Noč se je storila, Trlepovina je šla leč.	Liza	si je, preden je legla, po postelji navzkriž	A
gospodinja? Vsa gospodinjska dela ima na skrbi	Liza.	Vzdihnil je, zmajal z glavo in stopil k materi	A
dali,« je prosil. . / . / stran 180 . / »Kar	Liza	naj da, saj me ne slušaš,« ga je nekoliko držala	A
»Ne, mati, vi dajte, lepo vas prosim!«	Liza	se je že oblekla in čakala, da bi jo Trlep poklical	A
bi gospod vendarle stopil v hišo. »Kje je	Liza?	« je opat vprašal, ko se je oteščal s kruhom	A
človek ... A zdaj, glejte, se je izkazalo, da	Liza	ni samo lepa, marveč ima tudi srce ... »Velika	A
‒ »Oh, kako dobra pridruga bi bila	Liza!	« je Kopič čuvstvoval že v največjih željah in	A
»Če bi bil doma, bi vsaj že zvedel, ali me	Liza	mara ali ne.« XXXVI.	A
sprave in še bolj miru za Gabrovce. Samo Trlep in	Liza	sta mu še begala misli.Kako bo z njima, kako	A
ves dan z njimi in jim pomagal. Doma sta bila	Liza	in njen oče sama. Liza se je že na vse jutro	A
Doma sta bila Liza in njen oče sama.	Liza	se je že na vse jutro umila z pšenično roso	A
in vrata, da bi Sveti Duh prišel v hišo. »O,	Liza,	kako si pridna in skrbna,« se ji je Damijan	A
ji potlej povedal, kaj ga je Kopič prosil.	Liza	je molčala in še bolj rdela. »Kaj si s kom drugim	A
soseska?« je renčal vase. »Kaj bo, če bi me	Liza	marala vendarle, pa bi se upirala Trlep in pater	A
»V cerkvi so. Ali naj jih pokličem?« je	Liza	odgovorila in stopila k njemu.»Z njimi je tudi	A
nobene, ujetnika je kar le gledala. »Kopič,« je	Liza	prosila, »stopi, stopi, prežune mi skliči, pa	A
napojiti jih moramo.« »Nič se ne trudi, lepa	Liza,	« so se prežuni branili, »saj so mi že mati vsega	A
malo večji kos!« je Urša popravljala, ko je	Liza	rezala kruh. »Saj je brtavs tolikšen, da se	A
da bi kdo revskal v Lizo. »Ná ‒ ná!« se je	Liza	nasmehnila in odrezala še večji kos. »Hvala	A
vas dobili in pobili.« »Tudi ti si se bala,	Liza?	« »Kaj se ne bi, ko vem, da si upaš preveč?«	A
sili več, da me spet skrbelo ne bo tako!« »O	Liza	... ali res?« je drhtel in jo požiral z očmi.	A
zapodil po stezi ob Debelem hribu. »Kopič,« je	Liza	med tem poklicala velikana, »glej, mati in Maruša	A
se mu je zdelo, strašno je bil vesel, da mu	Liza	tako zaupa.Samo to ga je skrbelo, kaj bo samovoljni	A
»I, kar bi najrajši.« »O	Liza	‒!« se je dušil.»Tebe bi rajši kakor devet zim	A
na Primskovo, so se razjokale mati, Maruša in	Liza.	»Ali ti nisem zadosti branila, samoglavec?«	A
Maruša očitala skozi solze in smehljaj. Le	Liza	si je molče brisala oči, Kopič je stal ob njej	A
da mu še v mislih ne bo več zoprvala. »O	Liza,	kako bi se zahvalil tebi?« se je Trlep obrnil	A
njivo in drugo kočo tudi postavim za vaju.«	Liza	je dobrovoljno dregnila nerodnega Kopiča in	A
tako bi bilo vse zaman. »Hm, da, šumbreška je	Liza	bila, in sam zlodej ga vedi, kaj ti gosposka	A
po besedi, le brez skrbi bodite!« Med tem je	Liza	odnekod privlekla Kopiča. »Hoj, pa naj z menoj	A
menoj šel gledat Stično in odganjat Turke?«	Liza	mu je že prej dopovedala vse, lahko je odgovoril	A
zdaj te je pa useknila!« so se smejali vsi, še	Liza,	ki je tudi vedela, kako sta Kopič in gospod	A
zavita v debelo odejo. Včasih je zamomljal: »	Liza,	potrpi, saj bomo kmalu tam.«Bila je njegova	A
rečem, da niti vsaka stota krogla ne zadene.«	Liza	mu je odvrnila: »O za božjo del, samo da ne	A
obcestni jarek in si z rokami pokril glavo.	Liza	je zavpila, ko so zatreskale bombe in otroka	A
obrnil k snahi in se zasmejal: »Si ga videla,	Liza,	si ga videla!Komaj se prikaže takale ropotulja	A
slabi cesti naprej. . /\ .. stran 8 . \/	Liza	na vozu je molčala in se na tihem ponosno čudila	A
spravil, da ju Nemci ne bodo nikoli dobili.«	Liza	je stopila k očetu: »Oče, dajte, da grem z vami	A
Tako ga vsaj ne bodo vzele tiste mrhe.«	Liza	je še enkrat zaprosila, da bi šla rada z njim	A
sina Janka in hčerke učiteljice Milke. Teti	Liza	in Franca sta imeli čez sedemdeset let.Bili	A
gospodinjstva ter njena edina zaupnica. Stara	Liza	je bila lokava in izvedena žena in je znala	A
tako, ali to pot se ji ni posrečilo. »Ali veš,	Liza,	kje je hiša Marjete Bisaldi,« je vprašala gospa	A
Marjete Bisaldi,« je vprašala gospa Juta, in ko je	Liza	to potrdila, je nadaljevala: »Idi tja in naroči	A
»Vse. Zvečer je	Liza	s spodnjega konca Brezij videla v zelniku postavice	A
»Vse. Zvečer je	Liza	s spodnjega konca Brezij videla v zelniku postavice	A
dekle, ki žvenketa s kozarcem in steklenico. »	Liza	in Mona, bi malce pretrgali svojo idilo?«Plesalki	A
nekakšne tipalke sprehajajo po telesih. »Mona in	Liza,	« posmehljivo pojasnjuje Robi. »Devički prašički	A
bratstvo, čeprav nista tako izrazita kot Mona in	Liza.	Marjano bosta spravila v ekstazo in je potem	A
se v polmraku zbirajo gledalci. Celo Mona in	Liza	sta se približali. Sunkovito sleče majico in	A
prihajali. Neko noč sta prenočili v ateljeju Mona in	Liza,	ki pa sta bili popolnoma odsotni in sta imeli	A
letih, od kar je gospodarila tukaj gospodična	Liza.	Zalazuni, vedno varno skriti, so za prvega lezli	A
mladi uradnik. »Oh, moj Žiži!« javka gospodična	Liza	z ožoltelim obrazom, spočetka zagožena sredi	A
je že posedla predelke, med njimi gospodični	Liza	in Minka pa tudi gospodek Ivan. Prisiljeni učenjak	A
bilo od nikoder na izpregled. Edinole teta	Liza	je bila zadovoljna.Veselilo jo je, da ima ljubljeno	A
IX. REŠITEV Teta	Liza	je do letovanja na Gorenjskem izgubila malone	A
potočila Minka že toliko grenkih solza ... Teta	Liza	je imela sicer kratek pogled, pa tanek nos.	A
ljubljena nečakinja ... O tem je premišljala teta	Liza,	dobra kakor duša, se nasmehnila in si privoščila	A
nego more razložiti devet pisem. Gospodična	Liza	se je zdela Bukovniku odkonca še zmeraj precej	A
naveličal vsega dobrega, je dala žalostna gospodična	Liza	prirediti njegove zemeljske ostanke v trajen	A
s pljučnico; mati mu je morala streči. Ali	Liza	je skrbno negovala Tildo in oba otroka; vse	A
Tilda je morala naslednji dan zopet leči. Dekla	Liza	se je opogumila in rekla gospodu, kar ji je	A
se je smejal, da se je kar zvijal, ko mu je	Liza	delala to pridigo. »O, ti nesrečna ženska!	A
naj bo!« . / . / stran 58 . / Toliko je pa	Liza	le dosegla, da Sterle ni več vodil prijateljev	A
jo dobi v roke, da jo zdrobi kakor igračo?...	Liza	je bila že leto dni od hiše.Nekoč se je skregala	A
Samo molčite!« »To je edino moje orožje,	Liza.	Vi tega ne veste.	A
ki je imel enajst sinov in hčerko z imenom	Liza.	Enajsteri bratje so bili kraljeviči in so hodili	A
bilo jasno, da so kraljeviči. Njihova sestrica	Liza	je posedala na steklenem stolčku s slikanico	A
so leteli čez kmečko bajto, v kateri je spala	Liza.	Sedli so na sleme, stegovali dolge vratove in	A
ki se je razprostiral noter do morja. Uboga	Liza	je živela v kmečki bajti in se igrala z zelenim	A
»Ne!	Liza	je lepša.« In kadar je kmetica sedela	A
In pesmarica je odgovarjala: »	Liza.	« To, kar so ponavljale vrtnice in pesmarica	A
in rekla eni od njih: »Ko pride v kopalnico	Liza,	ji sedi na glavo, da se bo od tebe nalezla toposti	A
tretja na prsi. Vendar je bilo videti, kakor da	Liza	tega sploh ne opazi.Ko pa se je vzdignila iz	A
vrtnice, ker so se dotaknile Lizine glave in srca.	Liza	je bila preveč dobra, da bi ji mogle do živega	A
živali in niso mogle nikomur nič reči. Uboga	Liza	je jokala in premišljevala o enajstih bratih	A
bila še dolgo v gozdu, ko je že legla noč, in	Liza	se je sredi teme izgubila.Legla je kar na mah	A
zelene lučke sto in sto kresničk; in ko se je	Liza	dotaknila ene od vej, ki so visele nad njo,	A
nazaj, se slike niso nič pomešale. Ko se je	Liza	prebudila, je bilo sonce že visoko na nebu.	A
široko stezo skoz goščavje, da je po nji tudi	Liza	lahko prišla prav do roba vode. Voda	A
Joj, kakšna samota sredi gozda!	Liza	je dotlej sploh ni poznala. In kako	A
košarico. Starka ji je ponudila rdečih jagod in	Liza	jo je vprašala, ali je kaj videla enajst kraljevičev	A
stegovale proti drugemu bregu, pa vse zaman.	Liza	se je poslovila od starke in se odpravila vzdolž	A
haložju je ležalo enajst belih labodjih peres.	Liza	jih je pobrala in lepo zložila.Na njih so še	A
umirilo, vendar je še naprej enakomerno dihalo in	Liza	je kar na lepem tik za sončnim zahodom zagledala	A
videti kakor nanizani na dolgem belem traku.	Liza	se je premaknila na bregu na rahlo vzpetino	A
tla in od vsakega je odfrfotalo belo peresce.	Liza	je kriknila od veselja. Čeprav so bili namreč	A
Zaspali so samo za nekaj ur.	Liza	se je prebudila ob loputanju perutnic in zagledala	A
Spustil se je k nji in ji položil glavo v naročje.	Liza	ga je božala po belih perutih in brat in sestra	A
prenesti tudi čez morje?« »Tako je,« je rekla	Liza;	»vzemite me s seboj.« Vso noč so potem	A
čvrstega ločja, da so jo spletli močno in debelo.	Liza	je legla nanjo in ko je sonce vzšlo, so se morali	A
sestrico med seboj odleteli visoko med oblake.	Liza	je še kar spala in če ji je sonce preveč sijalo	A
zasenčil glavo pred pripekajočim soncem. Ko se je	Liza	zbudila, so bili že daleč od kopnega.Mislila	A
uri, in večer se je čedalje bolj približeval.	Liza	se je tesnobno ozirala po soncu. Začelo se je	A
Kolikor bolj so se bližali poldnevu, bolj je	Liza	v daljavi razločila daljni rob gorovja, pokritega	A
sploh nima dostopa človeška noga. Medtem ko	Liza	še zmeraj ni mogla odmakniti oči od njega, so	A
zahodom so se labodi spustili izmed oblakov in	Liza	se je znašla sredi hribov pred veliko jamo,	A
skelečih bolečin, pa tudi mehurji so izginili.	Liza	je vso noč ostala pri delu, saj si ni mogla	A
zadoni lovski rog, da odmeva med hribi in se	Liza	pošteno ustraši.Glasovi se približujejo in kmalu	A
odpodijo stran in se spet vrnejo. Še preden se	Liza	dobro zave, kaj se dogaja, zagleda pred jamo	A
pa si ti prišla sem, lepa punčka?« ji reče.	Liza	odkima.Ne upa si spregovoriti, saj bi lahko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani