liza (101-200)

si želi srce tihe besede.“ Jareb je sedel,	Liza	mu je sedla nasproti in mu je natočila kozarec	A
je dovolj, da zakljuje nezaupnost v srcu!“	Liza	je natočila tudi sebi, vzdignila je kozarca	A
”Tako brž?“	Liza	je pogledala zlovoljno. ”Prej, zdi se mi	A
našel ni nobene. ”Kar se ljubezni tiče, gospa	Liza,	lahko rečem -“ ”Kar se ljubezni tiče, sem	A
zadregi, napol v tihi radosti. ”To se reče, gospa	Liza,	da ste jako vestna ... tako in tako ... jako natančna	A
je šinila kri v lica. ”To premoženje, gospa	Liza,	je zelo lepo premoženje...“ ”Je najino!“	A
in potrjeno ... in potem bova govorila dalje.“	Liza	je vstala, Jareb je sedel osupel, kakor pijan	A
sedel osupel, kakor pijan. ”Kaj sem storil,	Liza?	“ ”Pozna je že noč, gospod Jareb, glejte,	A
toda v tistem hipu se je hudo prestrašil.	Liza	je prebledela in je strmela nanj s praznimi	A
zajoka in pozabi takoj. ”Kaj sem vas razžalil,	Liza?	“ je jecljal.”Na kolenih prosim ...“	A
”Na kolenih prosim ...“ Počasi je stopila	Liza	k svetilki in je privila luč; ustnice so se	A
životom je stopil bliže ... Počasi je iztegnila	Liza	roko, Jareb je stal sredi izbe. ”Lahko noč	A
sredi izbe. ”Lahko noč!“ je izpregovorila	Liza	in se ni ozrla nanj. ”Najina zaroka je bila	A
ni ozrla nanj. ”Najina zaroka je bila nocoj,	Liza;	en sam poljub, na čelo samo ...“ Liza se je	A
nocoj, Liza; en sam poljub, na čelo samo ...“	Liza	se je resnično nasmehnila. ”Trgovca, ki delata	A
in je rekel: ”To pa to!“ Lepa je bila gospa	Liza,	goreče ljubezni vredna; gorečih pogledov brez	A
... Gospa	Liza	je bila bleda in se je spoteknila na stopnicah	A
komu velja ta njena jeza in srd. Bila je dekla	Liza,	ki je pred petimi leti že tudi služila pri Presečnikovih	A
»Lisko«, kravo v hlevu.	Liza	jo je umela za kravo. »Ti vrag črni	A
smo zajemali, pridno in z vnemo. Tu in tam je	Liza	zavpila nad Danijelom: »Ne lovi samo	A
nič ne veste!« »Povej nam kaj!« je prosila	Liza,	ki se očividno z Danijelom še ni bila sprijaznila	A
smo šli v Mantovo.« »Kaj je Mantova?« vpraša	Liza.	Takrat se je Jakopin repenčil, kakor se repenči	A
opasala oselnike ter si snela kose z zida.	Liza	je prinesla iz hleva posodo penastega, ravnokar	A
žaba užene!« Proti devetém sta prišli Meta in	Liza.	Izpraznili smo čerfo kislega mleka.	A
last pametnih ljudi. Nato sta odšla Danijel in	Liza.	Že v veži sta se prepirala, in ta prepir se je	A
daleč od hiše. Danijel je hotel, da bi mu dala	Liza	nekaj denarja, Liza pa se je temu z vso odločnostjo	A
je hotel, da bi mu dala Liza nekaj denarja,	Liza	pa se je temu z vso odločnostjo ustavljala.	A
otroku ostane! - V bližini sta čakali Meta in	Liza.	»Ali boš nama kaj kupil?« je vprašala	A
se Danijel ni hotel prej zasukati, dokler mu	Liza	ni dala za bokal vina. Jaz sem ostal	A
pri šestih ni vedno »v viži« ostajal, se je	Liza	prepirala.Pšenica je bila bogata in debelega	A
sem se podal za Danijelom. Pred vežo je lovila	Liza	vodo v škaf, in takrat me je prešinila sladka	A
in takrat me je prešinila sladka misel. »	Liza,	« sem zašepetal, »pripravi jo, pridem klicat	A
gospe! Zatorej sem si bil v svesti, da opravi	Liza	vse v redu. Na vasi smo se - sedeč po	A
opaženemu okencu pri izbi, kjer sta spali Meta in	Liza.	Prezrl pa sem pri tem, da je izba imela dve okni	A
dopoldne sem prišel enkrat mimo hleva, kjer sta	Liza	in Danijel živino napajala.Čul sem tale razgovor	A
Čul sem tale razgovor:	Liza:	»Kaj misliš, kaj bo iz tega?«	A
Vendar vidiš, kako je že zmedel to ubogo žival.«	Liza:	»Poštenje pri moških, to je ravno!	A
Janez ima poštenje v sebi!«	Liza:	»Počakajmo, le počakajmo, moški ste vsi nič	A
Presečnikovih vsako leto parkrat pripetilo:	Liza	in Danijel sta se sprla.Pred hlevom, tako da	A
Žlice in kuhalnice so letele na vse strani.	Liza	je vstala od mize, pobrala žličnik in kar se	A
Ti!«	Liza	je pobrala svoje reči ter jih odnesla v vežo	A
njimi omehča srce, da postane njegova žena.	Liza	je leto za letom hruške pohrustala, kozavega	A
imel njivo, kočo, »hlev in kravšeta«. Ko se je	Liza	zopet vrnila v hišo, je hlapče znova zakričal	A
jeze in z največjo mirnostjo odgovoril: »Če te	Liza	zato jemlje, da jo vsak dan otepaš s polenom	A
Obrne se k Lizi: »Čakaj,	Liza,	kaj sem že hotel reči?Vidiš, nič se ti ne lažem	A
Danijel med jokom in škripanjem zaspal. Ker se	Liza	zanj ni zmenila, ga je morala mati spraviti	A
svoji hčeri. Pred hlevom sta stala Danijel in	Liza,	a ne skupaj, vsak na enem koncu poslopja.Milo	A
Kmalu kaj pridi!«	Liza	je molčala in se grdo držala, ker je bila še	A
slabši od živine v našem hlevu, za katero se vsaj	Liza	briga.Ali ne misliš, da ti tega ni treba?«	A
vmes spregovoril,« sem se zasmejal. »Morda	Liza.	« »Liza nima nič več vmes govoriti.«	A
»Morda Liza.« »	Liza	nima nič več vmes govoriti.« »Od kedaj	A
»Ne hodi po ovinkih!	Liza	se je omožila in karlovškega Anžona je vzela	A
Vzkliknil sem: »Torej je	Liza	le bruhnila v Poljane h gospodu Jerneju?«	A
Tudi Danijel je bil tam.	Liza	je torej le Anžona vzela!« Odgovorila	A
jo, kako je ime tebi, ki si tako pridna?« »	Liza	mi pravijo.« »No, Liza, pusti tisto, za mizo	A
»Liza mi pravijo.« »No,	Liza,	pusti tisto, za mizo sedi!« Sramežljivo se je	A
Za kdaj bi se domenila? Moram vedeti, da se	Liza	pripravi in ‒ nastavi, ha-ha!« Trlep je malo	A
rekel: »Danes tri dni, ko se bo znočilo, naj se	Liza	mudi pod vasjo.Tam jo bo popal jezdec in odnesel	A
pristopil in ji pomagal. »Ali se kaj možiš,	Liza?	« jo je tiho vprašal.»Kaj pojdeš težko s Sel	A
Pokleknil je ob postelj in molil večerno molitev.	Liza	se mu je utrnila iz spomina, misli so šle za	A
po praznikih pride na grad v službo tlačanka	Liza	iz vasi tamle okoli, ob njej se bo nemara ukrotil	A
Ali je ne poznate? Jejhata, saj je	Liza!	« Liza se je po mačje otepala dveh grajskih hlapcev	A
Ali je ne poznate? Jejhata, saj je Liza!«	Liza	se je po mačje otepala dveh grajskih hlapcev	A
videz jadikoval in gledal za grajskimi. Tudi	Liza	je še vreščala in debelo gledala gospoda Ambroža	A
Krajinčan skrivnostno pravil. »Grad že vé, kje je	Liza,	valpet strašno rohni in me pesti, da je joj	A
Ambroža jih je bilo sram in ujedalo jih je, da je	Liza	ušla. »To je stiško maslo!« je graščakinja pihala	A
je na njih gospoščini.« »Pa ne, da bi tudi	Liza	postala zdaj svobodna?« »Malo manj ko da.«	A
XVI.	Liza	se je navadila novega doma, lepo, skrbno mu	A
prav po volji; tudi Katarina jo je videla rada.	Liza	ji je znala postreči prav všečno. »Res, prav	A
delavna,« je stara nekoliko vlekla. »O, tudi	Liza	je neki pridovna in spešna za vsako delo. In	A
lepo za hišo, če si preveč prebira posle.«	Liza	je tisto dopoldne bila v hlevu in molzla.Prijetno	A
valpet z biriči tiho prihulil in oprezno ozrl.	Liza	je s polno kablico mleka stopila iz hleva.	A
ki so obsedeli na konjih. »Na pomagaj!« je	Liza	še huje vpila in se ga otresala, ga praskala	A
so sulice in čakali, sami niso vedeli, kaj.	Liza	je pobrala prazno kablico in se umaknila na	A
sopihal in si brisal krvaveči obraz, ki mu ga je	Liza	opraskala. »Kdo ti je velel?«	A
Pa govoriva kaj drugega! ‒ Ali veste, da je	Liza,	tlačanka s Sel, utekla v stiško gospoščino?	A
najbolj ga je ujedalo, ker je vedel, da se mu je	Liza	odmaknila pač za zmerom.Saj je Marijana resda	A
počel, kam bi se dal. S podstrešja je prišla	Liza,	kurjih gnezd je iskala.Jajca, ki jih kure znesó	A
Na vežnem pragu je postal in se razgledal.	Liza	si je v deževnici pod kapom prala lase, da je	A
vsej soseski, kako čudovito lepe lase ima tale	Liza;	hlapec je iz hleva na vodo gnal konje, da bi	A
na ves splav domov, drugi pa Bogu naproti.	Liza	je bila bleda, nobene ni mogla reči, samo z	A
prodal Lizo?« »Jejhata, nak, nak!« »A kaj je	Liza	tisti večer počela zunaj vasi in kaj si ti oprezoval	A
XXIV.	Liza	je pravkar s Témenice prinesla poln škaf perila	A
je je bilo, vendar se mu je zdela majhna. »	Liza	je večja, močnejša in ‒ lepša,« se je nenadoma	A
Dan se je nagnil v zaton. Mati in	Liza	sta v skrbeh čakali gospodarja. »I, za božji	A
prišel na dvorišče. Kopič je dobrovoljno renčal,	Liza	ga je gledala z žarečimi očmi.»Ali ti je junak	A
Trlep ga je nalival z vinom.	Liza	se mu je skrivaj smehljala, ježe z njim se je	A
se je nasmehnil. »Pokliči ga!« je velel Lizi.	Liza	je skočila ponj, Kopič je zardel in prišel.	A
gospod Ambrož vprašal nedoločno, da mati in	Liza	ne bi vedeli, kaj je. Kopič je le pokimal, od	A
kmalu kmalu vrnil. »Kakšen pa si?« se mu je	Liza	smehljala.»Stremena si vendar podveži!«	A
sam ne vem dobro, mati,« se je Trlep tajil.	Liza	je gledala za njima, vprašati pa se ni upala	A
Katera me pa mara?« »Kaj ti	Liza	ne bi bila všeč, glej ga?Močna je, pridna, prijazna	A
Močna je, pridna, prijazna.« »	Liza?	« se je skoraj ustrašil.»Pa kako!	A
Pa tako hudo ni bilo.	Liza	je bila prav pridna in skrbna za vse.Trlep je	A
Vdovec je gorak za devet samskih.« »Še	Liza	bi ga sicer ujela, preveč jo čisla.« »Kaj véš	A
ven in ven. Bržkone se ji ne zdi varno, da bi	Liza	gospodinjila še dalje.Navadila bi se, on pa	A
se, on pa tudi, pa bi bilo za zmerom.« »Ti,	Liza	je res všečna in pridovna.« »Je.	A
‒ Skrb vedečnih sosedov je bila prevelika,	Liza	z nobeno mislijo ni lovila kuhalnice na Trlepovini	A
da bi našim vzelo mleko!« »Kako si pridna,	Liza,	« jo je pastir hvalil.»Kakor da si letos že videla	A
pa je Kopič prišel izza vogala. »Ali naj ti,	Liza,	drv iz drvarnice prinesem pred peč?« se ji je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani