koncu (101-200)

brez senčnika; ko prozorna zaprašena čebula na	koncu	dolge niti.Na desno je stojalo za puške, ob	A
tresljaji hitro vzpenjajo od peresa proti zgornjemu	koncu.	»In tukaj spredaj, a?	A
balkanski tobak, a ga zdaj ne sme več, odkar je po	koncu	svetovne vojske rimska lastnina. »Samo pri nas	A
noge na tla. Takó drži roke med koleni in na	koncu	rok mu med prsti tli cigareta kakor iskra blizkega	A
Spremljal je bil z glavo vijuge svojih misli in na	koncu	zasvedral tudi vprašaj, na katerega ‚hehe’ vé	A
s tablico v roki, jih šteje, medtem ko je na	koncu	stroja blokaš z napetimi prsmi po sili zravnan	A
in se potem še sama posušila; no, a prav na	koncu	postaneta tisti dve jezerci sredi koščenega	A
Skočila je, da bi ujela čop borovih iglic na	koncu	veje. »Si dobre volje?« je vprašal iz svojih	A
. \/ Takó je zdaj vsa njena pazljivost na	koncu	belih, rahlo koničastih prstov, ki nesejo k	A
z vnemo. »Otročje in klavrno je to, zdaj, po	koncu	vojske.Ampak, ali ne moremo ponoreti od veselja	A
pristanom, nad zelenimi in rdečimi lučmi na	koncu	pomolov.Mežikajo te lučke.	A
pravljic. . /\ .. stran 227 . \/ Pa tisti, ki na	koncu	pomola sedi v temi in vrže vabo ribam in je	A
neumnost tudi zate. Neumnost pravzaprav zdaj po	koncu	vojske za nas vse, da smo kakor ona spet na	A
čezenj, si misli, a pred očmi ima kolesa. Je na	koncu	pomola, pred odprtim morjem, a vidi za sabo	A
srebala kokos v zmletem ledu ob Renatu, na drugem	koncu	vozička.Na rumeni obleki je imela velik vlažen	A
primer stojim na vratih svoje trgovine, vidim na	koncu	ulice romb morske vode, a zaradi tega ni s kupčijo	A
vijake? Pred žlebastim kolescem, ki se vrti na	koncu	žerjavovega vratu?Kakor resničen žerjav v luki	A
ki je pričujoč zdaj na tem, zdaj na drugem	koncu	svojega neskončnega posestva; zdaj ob žerjavih	A
ulico. In kakor da morje in obrežje nista na	koncu	ulice, ampak vsenaokoli mojega okna.Sredi zimskega	A
odtenkom otroške nagajivosti v sebi. Ko da bi na	koncu	stavka zmeraj zazvenela srebrna kroglica v njenem	A
poletna svetloba. . /\ .. stran 301 . \/ NA	KONCU	POMOLA »Zdravo,« je rekel, ko je stopil v gostilno	A
do zdaj čepela pod pazduho. Takó mu visi na	koncu	desnice kakor rumen zvon. »Pozdravi jo.«	A
Poleti seveda. Šel je proti	koncu,	kjer se svetloba obrežja ublaži in je tudi Veliki	A
Takó, v megli, skoraj skrivnostna sobana. Na	koncu	pomola bo slišati čebrnjanje vode ob stopnicah	A
trgu v telefonski celici povedal o revežu na	koncu	pomola; obenem bi ji razigrano zaupal, da jo	A
večbarvni kabli s šilastimi bakrenimi stikali na	koncu.	Vse je bilo tiho, samo pri aparatu je nalahko	A
nikjer. Niti starega batelirja ne, ki bi čakal na	koncu	pomola, da bi priplul parnik in da bi mu mornar	A
bil kamnit in odsoten pod mrkimi oblaki. Na	koncu	ne, tam so bili še zmeraj zapičeni debeli hlodi	A
samote. Kljub starosti je bil zvesta straža na	koncu	paštna.Zmeraj je bil ubog in suhljat, a zdaj	A
se tisti rtič, ki ima samotni bor na svojem	koncu,	zavijuga in vdolbe v breg okrogel in tih zaliv	A
Trsta. Bil je sin slovenskega naroda, ki je po	koncu	prve svetovne vojske moral odstopiti velik kos	A
v črnem, ki sta si pobožno prišepetavali na	koncu	paštna, bi tisti trenutek ovil roko okoli njenih	A
ki je bil preprost in kratek kakor pika na	koncu	stavka. Bila sta pred šolo, in Luciana ga je	A
sob, je bilo ime La Pergola* in je bil na	koncu	vasi. * La Pergola Latnik	A
»In se niste vrnili do zdaj?« »Hitro po	koncu	vojske.Naj bi se vrnil za časa fašizma?	A
iz srca mu jo je obljubljal: ker je prvič po	koncu	vojske občutil, da bo človek kljub vsemu morebiti	A
220 . \/ Tudi družinica, ki je bila prav na	koncu	premca, ni bila prav nič v zvezi z njegovim	A
vrtov. Potem je videl družinico na šilastem	koncu	premca in se zavedel, da tudi navadni ljudje	A
njegovo stegno. Njena stopala so bila bela na	koncu	zarjavelih nog, kakor so bile nasprotno rjave	A
kakor so bile nasprotno rjave njene dlani na	koncu	njenih belih laktov. Tiha je bila, kakor da	A
hlačkah in sta sedela na žičnati vrvi prav na	koncu	premca, mati je stala ob njih.Drobila je kruh	A
pred zoro. Stal sem nepremično v zgornjem	koncu	Melinskega laza, v najbolj ostrem kotu te trikotne	A
čeprav že nekoliko razpadla, samotna pristava v	koncu	doline, pod črnim smrekovim gozdom, mi je kar	A
‘A zdaj?’« Šla sta iz sobe in sta na	koncu	temačnega hodnika našla staro mizo.Peter Majcen	A
Blato... Če že greste na sprehod, krenite na	koncu	drevoreda na desno, po trdi cesti.Res lepa pot	A
sebe. Stala je sredi smrek, samo na spodnjem	koncu	kolovoza je rasel visok javor.Bil je res lep	A
zamaknil v širokoplečati Krn, ki je tam daleč na	koncu	doline žarel v svojem belem zimskem kožuhu.	A
Petru Majcnu in komaj slišno zašepetal: »Na	koncu	je ... prav na koncu je že...«Potegnil si je z dlanjo	A
komaj slišno zašepetal: »Na koncu je ... prav na	koncu	je že...«Potegnil si je z dlanjo po čelu, zmajal	A
putrih, stopila k sodu in potrkala po njem. »H	koncu	gre, h koncu!« je rekla.»Pogrebci pa so zmeraj	A
k sodu in potrkala po njem. »H koncu gre, h	koncu!	« je rekla.»Pogrebci pa so zmeraj žejni.«	A
vzdignil sekiro in z ušesom tako silovito udaril po	koncu	cevi, kakor je včasih udrihal po jeklenem klinu	A
Kako lep je bil v večernem soncu! In tam na	koncu	se je belila pristava kakor začaran grad.Vsa	A
dvanajstih urah obrnil komaj osem brazd. Ostal je na	koncu	njive in se čudil.Potem je razmišljal in hrepenel	A
Obrekar pa vsega tega ni doživel. Ko so mu ob	koncu	vojne v ujetništvu povedali, da se mora vrniti	A
huda in dolga zima. S staro materjo je šlo h	koncu.	Zdaj se ni več zaganjala in tudi otresala se	A
spomenik vrh Gianicola. Gola, debela veja; na	koncu	je vihral širok zelen list, kakor zastava v	A
ki so ji še ostali v spominu iz mladosti; h	koncu	pa se je tako razvnela, da je pred častitim	A
bliža s hitrejšimi in grenkejšimi koraki svojemu	koncu.	Zgodba tega življenja je povsem vsakdanja	A
smrti, kakor da bi izgubile devištvo; proti	koncu	pa se je vselej omehčal in zagotavljal, da je	A
razglasa" važen in pomemben, in katerega ob	koncu	vselej raztolmači in skoraj s pretnjo doda:	A
potem zapeli, je tudi on kaj malega zabrundal. H	koncu	pa sta mu vselej dve debeli solzi pripolzeli	A
res ni treba odpravljati čez morje. Tako na	koncu	s svojim življenjem pa Andreicich vendarle še	A
daljo zamaknjeni, vsi pogreznjeni. Tam nekje na	koncu,	jako daleč in vendar tako silno blizu, stoje	A
Kosijo dolgo, po ves mesec. Na	koncu	pa je likof. Hej, in takrat.	A
imeti veselega, srečnega konca.« »Potem me pa h	koncu	pokličite,« je rekel Srečko in se obrnil.Stopil	A
nizkim stropom je brlela slabotna žarnica. Na	koncu	hodnika je Peter za hip obstal.Nato je z odločno	A
so nas rezali na kose! Zaradi tega so nas ob	koncu	prejšnje vojne prodali Italiji!« »In	A
ne bi bila soseda! Da bi bila doma na drugem	koncu	vasi!Pa ni!	A
napetih, a nadvse radostnih majskih dnevih ob	koncu	vojne.Takrat me je vsak večer sprejel pod streho	A
Nosijo me po ozkem, dolgem hodniku. Na	koncu	stoji straža.Obrnem se.	A
doma. V . / Oktober se je nagibal h	koncu.	Gibki, mnogokrili jesenski veter, ki nas zvesto	A
plašno obstal. Iz kuhinje, ki je bila na drugem	koncu,	je grmel srditi bas gospoda župnika in ostro	A
koprnela zarjavela mreža v oknu; na drugem	koncu,	za vrati, pa se je odbijala od nečesa žarečega	A
je planila teta. »To pride šele na	koncu.	« »Na!«	A
kratek ročaj, na njem so bili jermeni in na	koncu	vsakega jermena je bilo svinčeno zrno, debelo	A
iz stebelca gredo poganjki, to so jermeni, na	koncu	poganjkov so še zaprti popki, to so svinčena	A
konec pri pravljici je vesel.« »Potem me pa h	koncu	pokličite!« je rekel Srečko in sedel na kamen	A
svoji strani, samo vrzel je bila med njima. Ob	koncu	vrzeli se je Martin ustavil.Počakal je za minuto	A
življenje in niso vedeli zakaj, na primer, on sam. H	koncu	pa je še dodal, da tudi tatovi prinašajo svoj	A
»Kdaj pa? Kasneje, čisto na	koncu?	-In ste do takrat samo gostovali v njej?«	A
samostanu ali kaj. Trst je bil takrat še na	koncu	sveta, skoraj tako daleč kakor Amerika, ali	A
vem!« je prikimal oče. »No, potem sva pa pri	koncu.	Treba je povedati samo še to, kako je umrl ...	A
palec debelo leskovo palico. »Vidiš, na tem	koncu	je še malce predebela.« »No, potem jo	A
svojo palico in da bi ugotovil, »na katerem	koncu	je še zmeraj malce predebela«.Ko je to ugotovil	A
Strgal je in strgal, zdaj na tem, zdaj na drugem	koncu,	dokler ni bila palica že tako tenka, da se mu	A
izpod pazduhe in začel razlagati: »Vidiš, na tem	koncu	je še malce predebela ...« »No, jo boš	A
prikimal Matic in pokazal palico. »Vidiš, na tem	koncu	je še malce predebela.« »Aha!	A
in zmajal z glavo. »Vidiš, zdaj je pa na tem	koncu	malce predebela.« »Aha, aha!	A
zmajal z glavo. »Vidiš, zdaj je pa spet na tem	koncu	malce predebela.« »Aha!	A
»Aha! Kakor kaže, je na enem	koncu	zmeraj malce predebela.« »Zmeraj je	A
je strgal palico zdaj na tem, zdaj na drugem	koncu,	da so ostržki kar leteli od njega.Palica se	A
včasih jezno in presunljivo zažvižgal. V tem	koncu	doline je zmeraj vladala tišina, toda danes	A
usuli za njim ter ga spraševali, na katerem	koncu	je zdaj palica še zmeraj malce predebela. Cesta	A
je svojo palico, da bi presodil, na katerem	koncu	»je zdaj še malce predebela«, odprhaval je vodo	A
mizami. Vrgel se je na mehak sedež prav na	koncu	dvorane.Izpod čela je pogledal natakarja in	A
polnila beli papir za očeta na ruski fronti. Na	koncu	pisma je vselej pristavila: » - Dragica	A
970919112700 .. . / Študenta Petra.7 . \/ Na	koncu	pisma pa je vedno pristavila: - Uči	A
zaradi tega bolj poredkoma klical. Ko je ob	koncu	tretjega šolskega leta prišel tolminski dekan	A
sonce je navpično sekalo vame. Čepel sem na	koncu	razbeljenega proda in dražil menkà, ki sem ga	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani