hudo (701-800)

Tako je to. Toda ... je to tako	hudo	narobe? Je to narobe, če ga ona ljubi	A
prišteval in odšteval. V podzavesti ga je še	hudo	skelelo želo občega posmeha v bifeju.Ni in ni	A
nje zahtevalo še toliko premagovanja. Toda	hudo	ji je kljub vsemu, in ure čakanja in negotovosti	A
vedel, kako sem se bala zate. Saj vem, da ti je	hudo	zaradi ... « Naprej se Lina ni upala govoriti	A
Črna, trda, mrzla. »Saj vem, kako	hudo	ti je ... zaradi nesreče,« je znova začela Lina	A
nesreče,« je znova začela Lina. »Res vem, kako	hudo	ti je.Toda to bo minilo, samo nekaj časa mora	A
spat! Saj si ves dan delal, ubožec, gotovo si	hudo	truden.« Lovrek se je zehaje spomnil	A
radi spravili v tuje roke, povej jim, da so se	hudo	zmotili!Beli dvor je in ostane Gradnikov.«	A
je propadlo zaradi mene ... Moj Bog, moj Bog,	hudo	si me udaril za moje grehe ...« In nenadoma	A
Sočutno ga je prijel za roko in tolažil: »Tako	hudo	pač ni.Z delom se da še vse rešiti in popraviti	A
podlegel poškodbam ... Morda pa ga le niste tako	hudo	...« »Kaj menite, da še živi?« je hlastno	A
nič prida. Zares je bil stari grof kakor samo	hudo	vreme. »Žak odpotuje na Francosko,«	A
vrgel v vodo - kdo bi vedel? Žak je prebolel	hudo	pljučnico, besnel v vročici, preklinjal Muskado	A
dobro, saj je bil izvrsten človek, sva se nekoč	hudo	sporekla in potem nisva več našla poti drug	A
žage, brusimo sekire, krpamo obleko. Poleti ni	hudo,	ali toliko bolj pozimi, ko nam nagajajo tema	A
Lovrek se je zdrznil in pobledel, kakor da se je	hudo	prestrašil. »Kje so?	A
Gotovo se motiš ...« Ta dvom je dečka	hudo	ranil. »Z Bogom, gospod učitelj, pa	A
Gradišču je zavladala nepopisna žalost. Posebno	hudo	je zadel dečkov izgon staro teto, ki jo je zla	A
Prvi dan pa je prinesel mlademu pastirju tudi	hudo	razočaranje: opoldne, ko se je iz doline na	A
pripovedovanju živiš v pravcatem peklu. No, tako	hudo	ni, kakor vidim, vendar bi rad slišal resnico	A
konjske bolezni, ki jo je starec poznal in se je	hudo	bal.Za živinozdravnika se v svoji skoposti ni	A
spremljevalcu Hojanu, da nameravajo nocoj šotoriti pod	Hudo	pečjo ter zjutraj navsezgodaj odriniti na petelina	A
nad naseljem, da bi se razgledal. Zares, pod	Hudo	pečjo se je svetlikalo, tam so kurili.S hitrimi	A
»Kaj se ti je zgodilo? Ali te	hudo	boli?« Fant je molče odkimaval.	A
šipo in ni mu mar za roko, ki si jo pri tem	hudo	poreže na steklu.V grmenje dirjajočega vlaka	A
zavojih zajedala v skalovje, tako da so vojaki	hudo	sopihali in se od časa do časa prepoteni ustavili	A
Šema domišljava ... Ali ti	hudo	pije kri ...?« »Zdaj ne več, ker si ne	A
vsaki spregovorjeni besedi zaskeli v prsih. »	Hudo	si jo izkupil!Šrapnel v pljučih in prestreljeno	A
»A kje je?« »Pred pol ure so ga	hudo	ranjenega odnesli na polkovno zbirališče.Nič	A
bodo še enkrat operirali. Slišal sem, da je	hudo	nevarno, čeprav mi fant taji...Poslovit se je	A
Jaz jo poznam in se je ne bojim.	Hudo	pa se je boje tisti junaki, ki v vseh štirih	A
dan mi je obe vzela hripa.« »To je bilo pač	hudo...	« je Gradniku nehote ušel izraz sočutja.	A
oddihovaje z žepnim robcem brisal potno čelo. »	Hudo	je, hudo,« je zašepetal in odkimal Miklausinu	A
žepnim robcem brisal potno čelo. »Hudo je,	hudo,	« je zašepetal in odkimal Miklausinu, ki ga	A
Samo vaše resnične dolgove sem mu poplačal.« »	Hudo	se je spremenil?Kdo ga je neki tako predrugačil	A
so se mu zasolzile oči od sladke bridkosti.	Hudo	je zavidal mučence iz tistih starodavnih časov	A
dopadljiva je tudi; res je nadalje, da ni očem	hudo	prijetna, ampak kaj je posvetna lepota?Nič me	A
človek od daleč ničesar ne razločil in da bi se	hudo	razjezil, če bi spoznal to reč. ”Koliko vode	A
mislil ukaniti za mašo tisti nevernik, se je	hudo	zmotil!“ Pred cerkvijo pod visokimi stopnicami	A
božja čuda!“ je vzdihnil Aleš s solznimi očmi. ”	Hudo	je človeku pri srcu, če vidi kaj takega, ker	A
pri hiši! Kako da sem jaz bil pricopral to	hudo	noč?- Vidiš, Hana, kako te je strah; že noči	A
roki ... obadva otroka!“ Hanci se je storilo	hudo;	najprej je mislila, da ga je bila užalila, nato	A
”Bog bo skrbel zanj!“	Hudo	se je storilo Hani in vzela je otroka v naročje	A
zapisano, da je človeška natura bolj nagnjena na	hudo	nego na blago.In izkušnjavec ne počiva nikoli	A
če greha ne, kje kes? ... Frčajeva Hana je res	hudo	pobožna ženska in tudi njena hiša je celo brez	A
se je umaknila za mizo. ”Pa si mu vendar	hudo	podoben ...V nedeljo nisem videla, da si mu podoben	A
Hana plaho in sramežljivo. Aleš se je tako	hudo	prestrašil, da so se mu naježili lasje.	A
DOMA Jan se je vrnil od shoda ves izmučen in	hudo	bolan, Vaclava in Františka še ni bilo doma	A
”Dobro je govoril! . / . / stran 245 . /	Hudo	jih je dal!“ se je oglasil Vaclav iz sence.	A
”Kako si vprašal, Jan? Zdi se mi, da si	hudo	bolan nocoj.Lezi, odej se in daj, da upihnem	A
v obraz in je takoj obrnil stran pogled. ”	Hudo	si bolan, ne hodi na pot ... ták ne hodi na pot	A
Ferjanovih, je planila neko noč iz sanj in se je	hudo	prestrašila. ”Nikar!“ je vzkliknila - toda	A
Ali te je strah, Francka?“ ”Ni me strah, samo	hudo	mi je pri srcu.“ ”Ne boj se, Francka; če	A
je sam dalje. ”Lani so rekli, da je že tako	hudo	prismojen, da kobali po vseh štirih preko senožeti	A
/ stran 212 . / Lahko bi mi bilo do smrti	hudo,	pa če bi tebe pogledal, bi minila bridkost,	A
- ”Koruzen močnik!“ - ”Pa	hudo	zabeljen?“-	A
cukrom bo potresen!“ Pod klancem je postal,	hudo	je bil truden. ”Ne pojdem domov ... v gozd	A
Na peč ležem, zaspal tako ne bom. Če vam bo	hudo,	pa me pokličite.“ ”Sedi rajši tukaj sem!	A
slabo je bil oblečen, v poletensko suknjico;	hudo	bolan je bil, koža mu je visela od lic.Napotil	A
Popotnik je postal, ozrl se je na hišo in	hudo	se mu je storilo. ”Kaj, če bi stopil malo	A
se bil napotil sreče iskat in sem našel smrt.	Hudo	se je izpremenil moj obraz, še bolj nego moje	A
lepo sedi, pa pij, pa pripoveduj! Ampak, fant,	hudo	si se izpremenil; še čuda, da sem te spoznal	A
siromak. Bog vedi, kdo je, ampak tudi meni je	hudo,	kakor da je moje srce privezano nanj.“ Nenadoma	A
da se malo začudiš ... tenk ... tenk ...“ ”O Bog,	hudo	si udaril človeka, grešnika, z marsikatero boleznijo	A
/ stran 298 . / Take besede so mlado mater	hudo	užalile.Lica so ji zardela, oči so se ji zasolzile	A
bledikast fant, temnolas, malobeseden, vase	hudo	zaverovan.Ne vem, če je bil duhovit; vsi so	A
razkazuje svetu svojo blatno suknjo. Vest je	hudo	natanka, učenjaki ne bodo iznašli imenitnejšega	A
kraju, kamor se je bil napotil, toliko bolj	hudo	in tesno mu je bilo kraj srca.”Ali so še vredne	A
je začela upati, da morda vendar ne bo tako	hudo,	kakor je mislila prej. ”Torej koliko je izgube	A
Ne jemlji si stvari tako k srcu; saj ni tako	hudo,	kakor se tebi zdi.Kadar prestaneš kazen, začne	A
Ko sem stopil v vežo, sem povesil glavo in	hudo	mi je bilo.Tako bi človek stopil v sovražnikov	A
Tudi jaz sem bil zaljubljen vanjo.	Hudo	zaljubljen, tako kakor v vsako žensko prej in	A
ljubeznivi dom! Nič ne zameri, da sem te bila tako	hudo	razžalila!Nikoli več!	A
se niso razvedrili; družica je tožila, da je	hudo	prehlajena ”zaradi take neumnosti“; mladi ženi	A
napisano, kakor da bi brala v mašni knjigi. ”	Hudo	mu je, miru nima več, ne vé več kam.Zaupanje	A
je bil po letih mlad, v lica že star, v srcu	hudo	bolan. Iz toplega jesenskega večera je stopil	A
kakor sam ni bil velik. ”Saj piste leni, mati,	hudo	bolni ste!“ se je zgrozil. ”Čemu sedite na pragu	A
čelu in ustnicah in otrok je videl, da je dlan	hudo	ranjena in da se rana še ni zacelila.Bela roka	A
upihnil svečo ... da bi je ne bil!“ V	Hudo	je otroku in mnogo bridkosti užije, marsikatero	A
povprašujejo po njem. Zmotijo se včasih tako	hudo,	da ga vidijo, kjer ga nikakor ni.Ob taki zmoti	A
korakom po blatu in brozgi, kakor da bi se mu	hudo	mudilo.Nasproti mu je prišla stara ženska, upognjena	A
Lenart?“ . / . / stran 83 . / ”Saj je res, mati,	hudo	sem pijan!“ se je zasmejal naglas. Ozrla	A
”Kočljivo je, da bajtarji gradé gradove.	Hudo	je, da mežnarji mašujejo.Grad bi podrl s témle	A
njega. . / . / stran 93 . / Človeku je časih	hudo	pri srcu, da ne vé zakaj; takrat zasluti svojo	A
dobrotljivi ljudje tako pobožni in da vsi tako	hudo	gledajo?Kaj jim daje dobrotljivost vso pravico	A
ko so imeli doma zadosti maslenega kruha.	Hudo	sveti in pobožni so se mu pač zdeli, pa vendar	A
človeka, ki je umiral. Roke in noge je imel	hudo	ranjene, kolena so kazala gole kosti.Lenartu	A
solze so ji tekle po licih. Takrat se mu je	hudo	storilo.”Gospodična,“ je rekel spoštljivo,	A
In dober je ... nič neče povedati, kako mu je	hudo	zaradi mene ... smeje se in žvižga, jaz pa mu	A
jokal. Samo zato se smeje, da bi še meni ne bilo	hudo	... in tako se smejem tudi jaz, da bi ne videl	A
bolečine. ”Ali veš zakaj ... zakaj sem se tako	hudo	prestrašila, ko smo bili v krčmi!Ne tistih ljudi	A
stokalo še zmerom od daleč in Tonetu je bilo	hudo	in žalostno pri srcu. Ko je odzvonil	A
k vinu in žganju; le glava me boli, gospod!	Hudo	me glava boli tu zadaj, nad tilnikom.Če se sklonim	A
močno žalostno. »Kaj si storil, gospodar, s	hudo	besedo, kaj si storil meni starcu?Zakaj si naredil	A
srečal pogleda, ki bi mu bil rekel zbogom. In	hudo	se je storilo Jerneju. »Svatujte, ljubi	A
Tako je rekel Jernej, pri srcu pa mu je bilo	hudo	in težko. In sta šla vsak po svoji poti	A
je Jerneja v koleno. Jernej se je ozrl in se	hudo	začudil. »Bog vas varuj, otroci!	A
vezati culo z močno vrvjo, se mu je storilo	hudo	pri srcu.Zgrabilo ga je v prsih, vzdignilo se	A
Razbojniki!« Jernej se je	hudo	začudil. »Kdo je razbojnik?«	A
po svetu brezdomni, naj se ne spominja name s	hudo	mislijo!Vi trudni popotniki, bolj trudni od	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani