hudiča (301-400)

sem Jeričkova.« Mlinar pogleda debelo: »Kaj	hudiča!	Po takem sem zgrešil.	A
in odšli, govoreč, da bi ta coprnica samega	hudiča	pridobila. Še bolj obrtnega ali manj poštenega	A
mi je: »Vsak kraj ima svojega boga in svojega	hudiča;	eden bi bil za vse ljudi premalo.Pameten človek	A
(Vsi prikimajo). Kaj	hudiča?	Če to veste, se je moralo v naši deželi res veliko	A
ki se ne boje ni greha ni pekla, ni Boga ni	hudiča.	Na svojem uverjenju stoje nemični kakor granitna	A
odpovedale službo. Pa tudi če kača nima v sebi	hudiča,	je ni varno gledati, človeka začne boleti od	A
živino, hišo, kruh, Maleskina, hčer, sebe,	hudiča	in Boga.Vere ni imela nič, svetim podobam, cerkvam	A
pravim, puščavnikovo kolibo in v njej pribitega	hudiča.	Od straha je hotel pobegniti, hudič pa ga je	A
jalov in brezuspešen. V ti stiski je poklical	hudiča,	da bi mu pomogel.Hudič pride in veli: »Priskrbel	A
»A, poba! Zdaj boš videl starega	hudiča«	, kako fuka. Oklofutal ga je.	A
v delo sodraškega rajona in kako mi bodo že	hudiča	pokazali, ko bom njim podrejen, a kar se bo	A
postane zagrenjen in prestane s pisanjem.« »	Hudiča,	naj vztraja, kakor pri nas v borbi!« sem rekel	A
bom poklical Italijane, pa vam bodo že dali	hudiča,	presneti ušivci hudičevi,« je kričal ded. Z	A
povedal slabo, se je Luka razjezil in zavpil: »	Hudiča,	slab zdravnik si!Kaj pa delaš, da se tako počasi	A
Daki se je zarežal. »	Hudiča,	ne vidiš, da je vse okoli naju v zaklonih.	A
Da o domotožju niti ne govorim. Pa bodi	hudiča	kar naprej oster, če mores.Potem še tile očitki	A
govedi imamo,« se je pobahala gospodinja. »	Hudiča,	dve čez polnoč,« je Likar rekel Trtniku. »Bova	A
in rekel: »Če bi bil bolj pameten; bi ti tega	hudiča	sam izročil.No, pa hvala vam, da ste me pustili	A
upoštevati.« Nazadnje je komandir izbruhnil: »Ja,	hudiča,	zaradi ene same babe tako rogoviljenje!Tudi	A
obešati vidnih stvari na drevje. Pa smo staknili	hudiča.	Če vse ne vidim sam, pa ne gre,« je vpil in se	A
kako se že piše, ki strelivo šteje. Pokliči ga,	hudiča,	kaj zijaš?« France je komandirja ustavil.	A
Začudeno je gledal pobite Nemce in Franceta. »Od	hudiča	ste,« mu je rekel.Nato mu je dal roko in rekel	A
tovariša Podržaja, bi jo morda še ucvrli. Kdo	hudiča	bi se spomnil, da je treba na konjih hiteti	A
deset dni leta po vseh mogočih konferencah.	Hudiča,	novince naj vzgaja.Zato so pri nas vpeljali	A
oslarija, da bo vojna končana čez mesec ali dva.	Hudiča	bo konec.Menda bomo tekli še desetkrat ali pa	A
Brigadni je zaklel. »	Hudiča,	mitraljez smo izgubili.«Zmečkal je pismo in	A
bi bežali,« je vzkliknil gonjač Polde. »Kaj	hudiča	vojaki vedo, ali smo Pivčani ali od onkraj meje	A
Midva bi prevzela glavne nakupe konj. Kaj bi,	hudiča,	švedral v pivsko stran in Varaždin.Kar Lesnikov	A
vzdihnil in obsedel ob konjskem vratu. »Kaj	hudiča,	mečkate,« se je zadrl Tone in obstal ob ubitem	A
»Rečem ti, da ne bo šlo. Jovo in Marko sta	hudiča.	Vse izvohata.	A
Ne bodi no siten, Korle,« ga je miril Tone. »	Hudiča,	na vse sam mislim, da veš!Konje bomo pustili	A
ampak kaj, če se njej kdaj zareče? In kaj	hudiča	čakaš in se obiraš pri njej do zore!Noč naj	A
»In tudi sem!	Hudiča,	ali misliš, da se bom dal za tvojega konja ustreliti	A
prah. »Mizo ti bom v glavo zalučal, pa boš imel	hudiča.	Če ne bi bil danes veliki šmaren, bi ti že dal	A
Vzela bi te. Prekleti denar in dota, pa imam	hudiča	na grbi!Poldetu so solze prišle v oči ob teh	A
Praproti. Kovačev iz Dan je tudi padel na meji.« »	Hudiča,	« ga je prekinil Skočirjev, »menda se ne bomo	A
Komaj se je vsedel za mizo, je zagodrnjal. »	Hudiča,	dva voza drv nam je nekdo odpeljal.Prekleto	A
se je nato podeseterila v njenih besedah. »	Hudiča,	človek ni nikdar dovolj pazljiv.Pride takle	A
Zmetal je po gozdu razbitine in koščke puške.	Hudiča,	če jo bom moral plačati, jo pa bom.Bahal se	A
rekel, kajti prav nič jim ni mar ne Boga ne	hudiča.	«Brat Krištof se je prekrižal po šegi Latincev	A
pet srebrnikov, pa je bilo vse zastonj. Še	hudiča	in pekla se ta mrcina ni ustrašil.Venomer mi	A
pokažem, kaj je samostanski vojak. Mi se še	hudiča	ne bojimo.Koj deneš meč stran!«	A
pa je zavpil: »Ah, gospodična, za Vas bi še	hudiča	za ušesa iz pekla potegnil.«In zgrabil je vrč	A
pravim! Ugnal bi, poslušaj, mlinar ... ugnal bi	hudiča	samega! ‒Ježeš pomagaj, zastoče mlinar in se	A
ugnal? S pijačo, ti povem, s pijačo bi ga, da,	hudiča	samega, če je prav žejen kakor devet kovačev	A
in se zadovoljno zahohota: ‒Ugnal sem samega	hudiča,	mlinar! Brcne pod mizo, ali mlinar smrči in	A
kdo zabadal igle v kožo. ‒Zdaj pa imam res	hudiča,	mrmra in groza se ga poloteva. Zgrabi naenkrat	A
Zdaj je že mrlič!« »Kako,	hudiča?	« sope Matija. »Vem pa,« vzklikne Čremošnik,	A
in golo steno. Med nogami sem imel napetega	hudiča.	Zaslonil sem luč in stopil proti njej.	A
- A, poba! Zdaj boš videl starega	hudiča,	kako fuka. Oklofutal me je.	A
Ropotanje traktorja. - Kaj za	hudiča!	vzklikne in se z dolgimi koraki ožene proti	A
lepem poskočil in se mi iztrgal. »Glej ga,	hudiča,	že cvili pri Svetem Križu!« je vzkliknil in	A
sobi, ki je še vedno neprijetno brenčal. Kdo,	hudiča,	se je tako vztrajno obesil na številko? Dvignil	A
iznevero. Vse ženske počez, verjemite mi, so od	hudiča!	Meni je bilo, kakor da mi lije žareče železo	A
negibno ležal na tleh in lovil sapo. »Tistega	hudiča,	ki je to storil, bi najraje kastrirala,« sem	A
zlate predmete in izrezali so oltarno sliko.« »	Hudiča,	« je rekel šef.»Kaj tega še ne bo konec?«	A
že, našli, vendar ne v vojaški uniformi.« »	Hudiča,	« je rekel in nič kaj prijazno se ni poslovil	A
Favnino roza rutico, Favne pa nikjer.« »Ja	hudiča,	« je rekel moj šef, »ali bodo vse babe pobili	A
kuverte je pisalo: »TO JE ZAČETEK KONCA!« »	Hudiča,	« je zaklel in vžgal avto.Na mestnem smetišču	A
Ferenčevega odgovora sploh ni slišal. »	Hudiča,	« je spet rekel Ferenc in se zagledal v rdeči	A
na cesti, ko je Franček vseeno izdavil: »Kaj,	hudiča,	pa je zdaj to?« Meni so se tresle noge, želodec	A
Zato, da bomo ljudje,« mi je šepnil na uho. »	Hudiča,	« je rekel direktor, ko je pričel prelistavati	A
nejevoljen Marko in rekel: »No, na borzi imamo	hudiča.	Kaj res nisi mogel povedati najprej nam, meni	A
dvakrat odkriti. . / . / stran 4 . / Baba je še	hudiča	v čašo stlačila. ◆ Babe, pipca in konja ne posojaj	A
◆ Hudič v sili muhe žre. ◆	Hudiča	so znali priklicati, ne znajo pa ga odgnati	A
pihnil, goreče poleno in neusmiljeno udriha	hudiča	po glavi in kosmatem licu.Ves osmojen in opečen	A
vstal, sam spustil zastor in pri tem dejal: »	Hudiča,	človeku še po smrti ne dajo miru!« Nekega dne	A
da bi se me bila znebila. Da bi rekla: »Kaj,	hudiča,	pa je, da si takšna?!« Ali bi se vsaj zlagala	A
ljuba žalost, vse čisto po svoje razlaga.	Hudiča,	vse pač ni namenjeno njemu!Le vzrok je.	A
enkrat, kaj bi rada?« »Ja to in to bi rada,	hudiča,	saj sem že povedala!« »Aha, zdaj se spomnim	A
Zevajoča. »	Hudiča,	popusti malo!Tvoj mož je, dva otroka imaš.	A
Skušnjava je nesramna.	Hudiča	skriva!Zlobnega satana.	A
Čakam na odločilne besede.	Hudiča,	saj vem, da imam dva otroka.Kdaj sta se rodila	A
hip prime, da bi zarjovela kot ranjen srnjak.	Hudiča,	zakaj ne smem rjoveti, ko mi je do rjovenja	A
naj bi odločil, ali bo ženska rodila ali ne.	Hudiča,	saj je trebuh ženskin, ne papirjev!Ali od neke	A
In bi šlo.	Hudiča,	zdi se mi, da bi šlo.Če me ne bi omejeval.	A
napelje. Ona vodi, ti si le podaljšana roka	hudiča.	Skušnjava pa tako omamna.	A
Če je prostor meni dodeljen ... in če je sila ...	hudiča	...Vzpnem se spet na balkon.	A
Od angela. Pobegne se od	hudiča.	K vragu vi in vaša zavožena človeška psihologija	A
zvišal stenj pri luči in sedel na mizo. »	Hudiča	malo pozna človek življenje.Taki smo ko veter	A
Kljub temu včasih pritečejo k meni, kot da so	hudiča	videli. ‒Ti nam povej, ti veš ‒	A
moreš! Prostovoljno se ne izročim krempljem	hudiča.	CENCI»Kremplji« praviš njegovim rokam, mehkim	A
blem, kako izkoreniniti herezijo in izgnati	hudiča	iz čarovnic.Pomisli, da zemeljske muke, v primerjavi	A
svojo močjo in ob pomoči maščujočega se Boga in	hudiča,	Z radostjo v srcu vidim, da si še dovolj živ	A
zaupal svojemu razumu. »Gospod d'Artagnan,	hudiča!	« je vzkliknil komisar. »Toda ne, milostlji	A
ponavadi vstajajo, se vi šele vračate domov. Kje,	hudiča,	ste se pa potikali ponoči?Blato na vaših škornjih	A
spoznanje privzdigne pokrov in pogleda noter. »	Hudiča!	« zakolne in prestrašeno odskoči. »Videl sem	A
Zame ni dela!	Hudiča,	mar naj koga ubijem?« Jeza ga je minila	A
Videla je le tri igre: v prestolnici Roberta	Hudiča,	v Rouenu Mladega ženina, potem pa v Falaisu	A
špranjo v steni, zdelo se ji je, da je videla	hudiča;	pokleknila je na hodniku in se kar naprej križala	A
Nisem je zares poškodoval, veste. Kajti	hudiča,	če bi ji bil hotel zadeti pravi udarec, bi ji	A
pravi, da moram ostati v tem mestu." "Zakaj,	hudiča,	si nisi dobila službe že prej?" sem jo vprašal	A
"Pober se že," se je zadrl. "Kva	hudiča	še čakaš?Sej si dobil vso svojo ropotijo, a	A
sem si jo in ji bil hvaležen kot vrag. Toda,	hudiča,	kako? Gledala je vame, prosila z očmi.	A
ki ga poganjajo baterije. Hotel sem izbiti	hudiča	iz stare psice, pa se niti premakniti nisem	A
Vsaj pritoževala se mi ni, ta oseba." "Torej,	hudiča,	potem...Kaj..."	A
spraševal, kaj za vraga je morala odkriti in kako	hudiča	bi se izvil iz tega.Ker tega preprosto ne bi	A
Ria tega ni mogla mirno požreti. "	Hudiča	ne potrebujem prijateljic.Prvič, na smrt se	A
ti je rekel Barney?" "Ja, in ne vem, o čem,	hudiča,	je govoril." Danny je opazil njen rdeč, jezni	A
katerem je počivalo vse, kar je izruvala. "Kaj,	hudiča,	pa misli, da počne?" je rekel in takoj upočasnil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani