hudiča (101-200)

Škof ne bi bil škof, ko bi dvomil v obstoj	hudiča,	ne dvomi tudi v obstoj zla, ki ga padli angel	A
bili v vojni pred desetimi leti, Prus je od	hudiča	soldat, tudi ko mu odsekaš roko, se bo tepel	A
ljubezenska strast! Saj je bilo lepo, kar pride od	hudiča,	je grdo, a kljub temu sta naenkrat nekakšna	A
kakšno žival, bila sta kot kakšna dva natakljiva	hudiča.	Stala je pred njimi s pogledom, uprtim v tla	A
v landshutski ječi se je odločil, da bo tega	hudiča	nekoč našel.Ostal pa bo zvest svoji ljubezni	A
obup, ki mu je slikal Windischa in Katarino,	hudiča	in angela, videl ga je, kako stoji za njo, ko	A
Tisti soldat ali razbojnik ali kaj je, pa je s	hudiča.	Ponoči kriči.	A
spraviti ga je treba v kak lazaret ali pa domov,	hudiča	ubogega. Simonu zakljuje bolečina v duši	A
in daleč je od tega strašnega človeka, tega	hudiča,	čigar navzočnost moram prenašati samo zato,	A
nosilih se nevarno zamaje, Eva se oprime plešočega	hudiča,	da ne bi padla, nad glavami množice se spreleti	A
mahal in nekaj govoril debelušni in na pogled od	hudiča	neumni ženski.Najprej sem zagledal Gretico in	A
ušesih tisto onemoglo stokanje z zadnjega sedeža.	Hudiča,	čisto meša se mi, ko na to mislim.Kaj če ..	A
sem ga izklopiti. Kadar pišem, ga izklopim,	hudiča	rdečega telefonskega.Ženski glas je rekel: Jože	A
nesreč je največja nesreča želja, da bl Boga in	hudiča	hkrati spravili v svoje srce.Pridiga ni literatura	A
avtor iz 16. stoletja (J. Maldonado) opisuje	hudiča	kot strašno zver.Žile njegovih jajc so spletene	A
vsakovrstnih veselij in veseljačenj. Luter je	hudiča	poznal: dolge noči ga je odganjal tako, po lastnem	A
etuijev za šibice ali koledarjev. In to in ono,	hudiča,	toliko dobrega dela je za človeka, ti pa nekaj	A
njihovega človeka. Denar, hrano, pijačo, vsega	hudiča.	Takrat nisem slabo živel, res ne.	A
Samotrpinčenja in orgije in goli čez drn in strn in vsega	hudiča.	In to je njihovo krščanstvo, zaboga.	A
kosilu sem mislil nanj. Mislil sem, zakaj, za	hudiča,	ne pride zdaj, ko je čas kosila.Saj mora predvidevat	A
Okrožni, spet bosta fukala. Ta mala kurvica je od	hudiča.	Potem je razočarano spustil daljnogled.	A
razločno je bilo slišati njegove besede: - Kaj za	hudiča	razbijate?Bolnika imamo spodaj!	A
»Bodite pametni, Keber,« je rekel, »zakaj,	hudiča,	težite celi državi s tistim nogometom.«	A
na naš mlin, so pa seveda sposobni spustiti	hudiča	z verige; naši podatki kažejo, da je razmerje	A
novega poveljnika, bodo Američani že videli	hudiča...	Častnik jih je nemudoma umiril.	A
le noge ubogale. Še dobro, bo vsaj spoznal	hudiča	in morda bo potem bežal hitreje od vseh in bo	A
hipu žal dejanja in ob pogledu na hlipajočega	hudiča	so se tudi njemu orosile oči, toda nekako ni	A
kljub novi uniformi počutil precej bedno. Da mu	hudiča	ne bo razneslo v rokah!?Paradiral je po prostoru	A
nasprotnih straneh, ko jim bo lahko pokazal	hudiča,	potem pa jih nagnal kot garjave pse.Čohu je	A
stran 8 . / Tako zvijem hudobo, da se jezi, in	hudiča	jeziti je ravno tako dobro delo, mislim, kakor	A
Polde Podorehov! Ni veroval ne v Boga, ne v	hudiča.	Kakšen je pa zdaj?	A
zadel: »Bistahor, Jože, bistahor! Kakšnega	hudiča	pa voziš?« »Mladega Korbina selitev,« je dejal	A
doma slišali, da je kaplar v vojski hujši od	hudiča,	zato so se tresli.Mali Madžar je počepnil in	A
zahvalil Boga, da ga je rešil krempljev tega	hudiča	ali pa ga je prosil, da ga več ne bi videl.	A
tako bolj učinkovalo: Vsa naglica prihaja od	hudiča.	Meni pa ni šlo v glavo, kako bi sploh lahko živel	A
dopovedati, da greš čez le po neki šrauf. Ker	hudiča	to ne zanima, ali boš ti imel ta svoj šrauf	A
povem ti, tu, kot me vidiš: izbezal bom jaz tega	hudiča,	prišel mi bo že on na mino.Potem pa: vedelo	A
krivuljo v Buternov hrbet in klicali angelca	hudiča	v ris, njene telesne vijuge so se priličile	A
pricestnem nabiralniku, kaj rad raznosi kakega	hudiča.	Nove zavese bo obesil, v zanesljivih barvah in	A
Tako delajo tudi gospod Birkov.« »In onadva	hudiča	mi tega nista mogla povedati! Rada bi, da me	A
Bog, da bi se zgodilo!« je potrdil Vilar. »	Hudiča,	zakaj nas pa uče, da pride za vsak greh gotova	A
že mu je bil Marko za petami. Zapazil je bil	hudiča	in spoznal, kaj namerava. Takrat je stal pri	A
zbežala. No ‒ do mrtvega bi bil zadavil Marko	hudiča,	da ni pritekel Gajer in mu nastavil revolverja	A
Ni, ni, ni!	Hudiča!	«In Janez je dvignil roko ter odmahnil z vso	A
Piliću je oblast naložila kontra ‒ kontra ‒	hudiča,	kako se že pravi?« »Kontribucijo?	A
pa ni dobil ne denarja nazaj, ne srečk, ne	hudiča!	Še zaprli so ga, ker je sleparja po pravici in	A
se ji Kladviček ne izneveril?« »Bo že tako,	hudiča!	Lažje se služi, ako ima človek svojo žensko.	A
se pojavi ti na dvoru, povej, da umeš izgnati	hudiča,	udari hčerko s to šibico, in jaz bom precej	A
naj mu pošlje tistega kmeta, ki ume izganjati	hudiča,	ako tega ne stori nemudoma, naskoči cesarstvo	A
Bog pomore.’ Tako je bila rešena kraljeva hči	hudiča	in kmet je dobil zopet čuda bogastva.Ako ga	A
storil, da si vzel šibo in šel iz babe izganjat	hudiča.	« »Odpisala mi je, naj pridem, da me željno pričakuje	A
polkovni pisarni. Kapetan, ki se sicer ni bal ne	hudiča	ne biriča, se je stresel pred tako razmrcvarjenim	A
ga z močjo zopet zapičil na poetično glavo. »	Hudiča,	ta mi pa rahlja možgane!« je jeknilo v Ručigaju	A
dirnil kakor poprejšnji osli. Domišljav človek	hudiča	laže pogoltne nego osla. »Tako pa ne, Damjan	A
ženi pri mladi deklici v naši vasi.« »Kaj	hudiča	‒ tukaj se ženijo, v Črešnjevku?A to bi rad	A
nedoločno smer. No, sem si mislil, na osla in	hudiča	ste pozabili.Ta je lepa!	A
z viržinko v ustih. Bala se ni ne biriča ne	hudiča,	dela pa tudi ne.‒	A
se naučil po pristnem kranjskem načinu kleti	hudiča;	vsi smo ga čislali in ljubili kakor lastnega	A
večer kar zdržema poteptavati in preklinjati	hudiča!	‒ Poleg kapelnika je važen tudi še kontrabasist	A
in limanice in vabnike ali vrag vedi kakega	hudiča,	ki se sulcem nastavlja. Prazen izgovor!	A
vsakdanja in malenkostna; ali pravniki so res od	hudiča,	da znajo napraviti iz slehernega šmira velikansko	A
laže pobijati v pritožbi. Pravniki so res od	hudiča!	VIZITACIJA Sledeče nam je pripovedoval prof	A
narodno zdravje, doktorja Gnido. »Kakšnega	hudiča	pa pišeš?« je dejal in me potipal za žilo.Še	A
pero in črnilo ‒ zdaj pa imamo katastrofe in	hudiča!	Toda ni moja krivda.	A
bolelo, da je kar pesmi pisal. Drugi so kleli	hudiča,	on pa se je postavil pod cestno svetilko, ‒	A
korenito usedite,« je dejal, »in načečkajte	hudiča!	Do božiča mora biti spisan, tiskan in v prometu	A
Sakramenski hudič!« Sakramenskega se nauči	hudiča	in potem meni, da je kos slovenščini v jeziku	A
ogorčenje s tem, da ju prekolneš. Tudi »prekletega	hudiča«	ne bi prišteval h grehom.Le da paziš in ga izustiš	A
postava ... Jaz se nikogar ne bojim, ne biriča ne	hudiča	‒ jaz ne!« Buljil je vame in omahoval s steklenico	A
Samemu Bogu bi ne privoščil palice, da bi	hudiča	z njo udaril.Bonifac pa je bil sama dobrota	A
žalost ga bo ujedla. O, vojska, ti si delo	hudiča,	ki mu je ime Napuh in se piše Poželenje oči	A
je na skrivnem klelo in nazivalo utelešenega	hudiča;	»Io triumphe ‒ mnoga leta!« v vseh jezikih,	A
bolj na hladnem,« je omenila brez očitka. »	Hudiča!	...Res je, včasih vse pozabim,« se je zarežal	A
da ne sprejemamo!« »Kam pa naj jo peljem,	hudiča?	« je zarentačil šofer. »Napotnico!« je sestra	A
S težavo je odprl oči in se zravnal. O,	hudiča!	Saj so še v mestu!	A
Kako se danes vleče ta cesta! Od	hudiča.	Ravnina, same njive in hosta ob strani, nikjer	A
Mislijo, da si devljem na stran.	Hudiča	si devljem!Nisem tako nor, da bi rinil pod ključ	A
no pamet, Olga,« jo je pokaral Resnik, »kako,	hudiča,	jo bom jemal s seboj, če ni prostora, in sploh	A
Kaj je pa zdaj to? Kaj to pomeni,	hudiča?	Kaj je pa naredil?	A
Pazite. Kaj pa drugega,	hudiča!	Saj pazimo.	A
ne zasenči žarometov! Smrtno nevarno je to,	hudiča!	Ja, kaj je pa še tamle?!	A
obleke, je v zakristiji zaklel naglas: ”Kaj	hudiča	pa si mene klical; kaj ni še drugih ljudi na	A
sem se tepel zanj! Jaz sem se tepel za tega	hudiča!	Za tega svetega Alojzija, za to hinavščino babjo	A
če ne vtaknem v usta nobene cigarete več! O,	hudiča!	Pes, kaj je to še pasje življenje?	A
cunjasti literat?“ je zaklicalo zunaj. ”Odkod	hudiča	...?“ se je začudil Košir in je stopil k oknu	A
če, recimo, prijatelj pozdravi prijatelja: O	hudiča,	kod si pa hodil?... Kar kriči, kar razmahni se	A
Jurist je zaklel: ”	Hudiča!	Jaz ne vprašam, odkod da je ta skala; in tudi	A
Tudi Nikolaj je vstal. ”Kakšen greh pa je to,	hudiča?	Kakšna neumnost pa je to?...	A
rekel na ves glas: ”Jaz vam nisem bil zadosti,	hudiča	samega vam bo treba!Hud je razbojnik, ampak	A
po stopnicah.« »Ej, danes smo jim pokazali	hudiča!	« dvigne glavo Adlešič. »Ti, Miha, si jim malo	A
»Zavij zlomku vrat, Štefan, na mestu ubij	hudiča!	« Janičarji jo urnih pet uberejo, odkoder so	A
« »	Hudiča	podpričaj ‒ kirjelejsom!Mar se mi ne spahuje	A
vesela, če ima Boga, in je žalostna, če je iz	hudiča.	»Hudič,« je čustvoval, »dajem mu ime, ki ni	A
prinesli v deželo še beneški ogenj1, ki je od	hudiča	... To je, da žloti ni šiba sladka, pa je zdrava	A
in smrdljiva. V imenu Gospoda Jezusa, ki je	hudiča,	mutastega zapeljivca, pognal in strahoval, ti	A
podedoval; vendar služi Bogu iz tega svojega	hudiča.	Prav tako mu služi, kakor ti, Jevane, ki v božjo	A
zahvalil svojemu Bogu, da ga je bil ozdravil od	hudiča,	ki mu je ležal v krvi in mu jo blodil ... * Potem	A
gori, quel diabolo, quel prete cornuto ‒ tega	hudiča,	tega rogatega fajmoštra.« »Bomo krstili zlodjevega	A
je nato videl in slišal. »Plačam, če snameš	hudiča,	« je hotel Zucco. »Snamem,« je obljubil krčmar	A
je povlekel kvišku in ga tiral k vratom. »	Hudiča	snemi!« je brbljal pijanec. »Takoj ga snameva	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani