gosto (101-200)

prišel do mesta, kjer se je lahko prerinil skozi	gosto	rastlinje. Preden je izginil, je še videl, da	A
nje vzel ročno granato, škatlico pa odvrgel v	gosto	travo; kot da je vrgel bombo, je s tesno priprtimi	A
preprečevale pot naprej, ampak prepreke, na	gosto	zavarovane s protitankovskimi minami, so bile	A
primitivnega afriškega plemena, katerih zvok je dušilo	gosto	džunglsko rastje.Primitivnega?	A
brežino v dva dela. V tej s smrekami in borovci	gosto	zarasli grapi izvira majhna Močila.Nekdaj je	A
brv. Globoko je šlo še do studenca doli, in	gosto	drevje je zakrivalo poleti prepad; zdaj pa se	A
let in ni prav zdrav videti; bledi obraz in	gosto	pokašljevanje kaže, da se je bati fantu pljučne	A
govori, tega nikoli; to vse se je zavijalo v	gosto	meglo; nobena ženska se ni mogla spomniti, kdo	A
katere neprimerno majhna okna so bila zakrita z	gosto	železno mrežo. V veži je prebirala stara Židinja	A
bilo nikjer videti, plaziti se je moral skozi	gosto	grmovje, gledal je na vse strani, pa ni mogel	A
hladnice do grada. Listje, katero je poleti tako	gosto	obraslo hladnico in delalo prijetno senco, ležalo	A
namešča blato na predvidenih mestih in ga posebno	gosto	naseljuje v območju hlačnih zavihkov, razporka	A
Njegov obraz je bil izžit, raskav, podoben	gosto	prešiti temnozelenkasti usnjeni blazinici.Britev	A
potoku. Ti obrunki in razrastki planin so bili	gosto	zarasli in pot po njih je bila tudi podnevi	A
kakor bi imel na vsaki strani obraza prilepljeno	gosto	ščetico.Oblečen je bil v ubožno lovsko obleko	A
viknil ter vrgel kost po tratini. Pes je skočil v	gosto	deževje za njo in v hipu jo je prinesel nazaj	A
zopet prikaže in se mahedravih korakov opleta po	gosto	nasejanem pečevju.Ko je prišel oni človek više	A
plamenico v vodo. Ves razgret se je zazrl v	gosto	temo.Ko se mu je razjasnilo pred očmi, je videl	A
drugačne.« Bierkopf je zopet zavil glavo v	gosto	meglo.Skrit za njo je zakašljal, se zarežal	A
zdrkne na tla, počene na peti. Pomalem odsrkava	gosto	črnino, z dlanjo si briše brk in vljudno ter	A
rodbino. Z drevja in od onih gnezd je še vedno na	gosto	padalo listje kakor južnega zimskega dne težke	A
kasta ljudi čez vesoljno človeško družbo težko,	gosto	razmreženo vrv, ki brani, da svetli duhovi ne	A
rep, prhnil z nozdrvmi, mogočno je potresel z	gosto,	zlatobelkasto grivo, kakor da se hoče otresti	A
hosto sekat smreke. Pa so smreke stale tako	gosto:	koder so katero izpodsekali, se je z vejami	A
so vratove in napenjali oči, da ujemo skozi	gosto	zelenje vsaj majhen pogled v veselo vrvenje	A
je razlagal gospodi, da je usledil spodaj, v	gosto	zarasli dolini, medveda.Dvakrat ga je že videl	A
Črni trn, robida, češmin ‒ vse je bilo tako	gosto	zaraščeno in prepleteno, da zverine skozi tako	A
brežiča, preskočil kolovoz in se pogreznil v	gosto	bukovje.Ob skoku sem opazil, da mu je dlaka	A
Ko je prišel iz visokega gozda, se je zaril v	gosto	pritlikavo ruševje in se poganjal na vse kriplje	A
oblaka, nobene lise po nebesu. Sama čista, na	gosto	v zvezdah trepetajoča božja dlan.In sem se napotil	A
glavo ni ganil. »Ne streljam v negotovost skoz	gosto	vejevje!«Tako so mu povedale moje oči.	A
začelo je naletavati, vedno bolj in bolj na	gosto,	dokler se ni do velike srede nasulo snega kar	A
preden se je preril nazadnje po stezi skozi	gosto	ruševje in zagledal pod vrhom tista tri drevesa	A
je velel stari drvar Jure in začel riti skozi	gosto	bukovo vejevje, da je prišel do Jošta. »No,	A
debla proč. Potem so zelo previdno oklestili	gosto	vejevje, ki je zapiralo pot do Jošta.Ta je presrečen	A
ki so koprnele vanjo. Matic je molčal in na	gosto	dihal ter iskal njene roke. Franca se mu je	A
udarila ura, so bile klopi zasedene za čuda na	gosto.	Sredi med klopmi pa je stala tumba, žalostno	A
hlevu je nastala zmešnjava. Prepenjali in na	gosto	so stiskali po hlevih goved, ki je vznemirjena	A
gradišča Slovenov. Vse čete so se poskrile v	gosto	hrastičje.Prepovedal je ukresati ogenj, da bi	A
oči so opazile vsako sled v travi in predirale	gosto	grmovje po bregovih.Zapazil je konjsko sled	A
rogovi, vsa vojska se je dvignila in gnetla v	gosto	črto.Starešine so obkolile Svaruna.	A
ni ničesar bati, pa jo je vendàr pobrisal v	gosto	grmovje ob cesti in potegnil Iztoka za seboj	A
viharnih valovih, prisluškoval je in se skrival v	gosto	senco. Kar se mu je zazdelo, da se je premaknila	A
je v visoko travo in se po trebuhu plazil v	gosto	grmovje. »Bogovi, bogovi!« je šepetal.	A
govoril z Ireno?« »V Bizancu so ušesa vohunov na	gosto	sejana kakor iglice na pinijah.« »A kako si	A
PRVO POGLAVJE Nad Bizancem je noč. Zvezde na	gosto,	nebo blizu.S trgov so odšli zadnji igralci.	A
najmanjšem brodu. Stari Sloven je velel pluti v	gosto	vrbje; tam so plav previdno skrili in ga zadelali	A
Polagoma so se vrnili ob griču in poiskali	gosto	zarasel kotlič, kamor so skrili konje.Tam so	A
naporna zaradi drevja in vej, razmetanih na	gosto	po tleh.Skril se je zopet v temo in lezel ob	A
gazila dalje po dračju, po listju, rila skozi	gosto	grmovje in plezala čez polomljena trhla debla	A
do mlake konj in srebal skozi stisnjene zobe	gosto	kalužo. »Le napoji se!	A
kupil štiridesetega moža. Segnal sem jih v	gosto	šumo in zapalili smo ogenj.Očka, ti obrazi,	A
iztrgati spomin na mater. Toda vsi so se strnili v	gosto	gručo in niso pustili jokajočega fanta medse	A
Upihnil je svetilko in šel po prstih iz hleva. Na	gosto	je snežilo.Gašper je tipal po predrju, na koncu	A
bila sama s seboj, obdana z zvenečim mirom in z	gosto	tišino, presrečna, nedotakljiva. Veronika	A
se je preklala krhka skledica pod pecivom.	Gosto	črno vino je steklo na prt, ki je željno pil	A
svetlimi lasmi in s širokim obrazom, polnim na	gosto	raztresenih peg. Pogledal me je naravnost	A
stopnjujočo se grozo. Kakor da bi se prebijal skozi	gosto,	lepljivo blato, ki mu ni ne konca ne kraja.	A
miličnikov, okreten dečko z močnimi črnimi obrvmi in	gosto	grivo enakih las, je previdno povedal:	A
marveč ji obrnil hrbet, odprl široka, z železjem	gosto	obita hišna vrata in stopil pred poslopje.Jutranja	A
je kakor obstreljen brez odgovora bušknil v	gosto	grmovje, ki je preraščalo skoraj vso poseko	A
gozdovi pravih kostanjev, prehajajoč počasi v	gosto	bukovje, ki je preraščalo ves hrib tja do druge	A
Čez nekaj časa ju je zagrnil gozd, katerega	gosto	temo so le kradoma razsvetljevali posamezni	A
Hitro ga je razpečatil in potegnil iz ovoja več	gosto	popisanih listov. Takole se je glasilo	A
kolovozu proti Belemu dvoru. Že od daleč je opazil	gosto	tramovje, ki je oklepalo pročelje:Miklausin	A
domov, so se brez krika zbirali za šolo, kjer je	gosto	grmovje skrivalo njihovo pritajeno, skoraj zarotniško	A
da je gorela skoraj s plamenom, polneč sobo z	gosto	sivkasto meglo.Vmes si je natakal in zlival	A
roko preostali drobiž in oba spravil iz hiše v	gosto	temo. Medle zvezde, ki so se najprej nejasno	A
podzavestno previdnostjo se vseeno poprej umakne za	gosto	ruševje, ki ga dobro skrije. Nato pobere kamen	A
Nenadoma ves presenečen obstane. Skozi	gosto	usipajoče se snežinke se mu prikotali naproti	A
procesiji so se zgrnili ljudje pred cerkvijo v	gosto	gručo, odkoder so se potem počasi razkrapljali	A
nazadnje starejšemu, smehljajočemu se gospodu z	gosto,	že močno osivelo brado. »Vas moram pa	A
je skrilo sonce, komaj je še mežikalo skozi	gosto	zelenje.Po mahovitih kolovozih, po kamenitih	A
ki se vrsté ob cesti prav do Dola, dajale so	gosto,	hladno senco. Jaz sem spremljal gospo Tarmanovo	A
posuto dvorišče. Na desni se je razprostiral z	gosto,	železno mrežo ograjen in s senčnim drevjem obkoljen	A
da se vzdiga vedno višje in višje, in tako	gosto	je posejano z bleščečimi zlatimi zvezdami, kakor	A
visoko je že ležal sneg. Svet je bil zavit v	gosto	sivkasto meglo; in gluha tišina vsenaokrog.	A
seženj daleč niso razločile oči drugega nego samo	gosto	sivo meglo; kakor da se je bilo nebo združilo	A
otroci so gledali skozi železno ograjo, skozi	gosto	živo mejo in niso videli ničesar. ”Na tistem	A
za vozom je prihajal; prah se je dvigal tako	gosto,	da je začelo skeleti v očeh; a to ni nikogar	A
črnimi strehami, je bil ves bel in bleščeč od	gosto	nasutih zvezd. Z obema rokama je tiščala	A
za mizo je bila klop. Skozi duri in skozi	gosto	listje je sula ploha, škropila nama je prav	A
dvoje okroglih, drobnih ročic je razgrnilo	gosto	razraslo leščevje - in ona je prihitela na plano	A
besedo ...“ Prišel je bil globoko v dolino, v	gosto	noč.Tudi poslednje zaspano oko, ki je gledalo	A
toda ogibal se je skrbno velikih, svetlih,	gosto	obljudenih cest.Ni mu bilo v poslednjih časih	A
perilo?“ Godina, čokat fant z zgodaj ostarelim,	gosto	porastenim obrazom, je hodil po sobi z umerjenimi	A
ustnice so razodevale človeka, ki je lačen in ima	gosto	sapo; oči so bile kakor od kalnega stekla in	A
glavo hlad s hodnika; gledal je v izbo kakor v	gosto	meglo in je videl tam, v oblaku, dvoje žarečih	A
potrpljenja! Mihov obraz je bil čez in čez zaraščen z	gosto,	dolgo brado in debelimi brki; čez čelo in po	A
Mesec je stal nad hribom in je sijal skozi	gosto	trto. Bel je bil Tinkin obraz v mesečini in	A
njegovo življenje pa je od tega trenutka zavito v	gosto	meglo ...	A
slava, največa lepota; okrog in okrog je vse	gosto	svetlih obrazov, lepih, angeljskih; in ko hočem	A
ustnicah. Videl pa sem tudi svoje neumnosti	gosto	noč.In kakor je bila gosta in črna, sem romal	A
neštevilno plitvih gub in gubic, katere so na	gosto	raztresene po vsem širokem obritem obrazu.	A
zapiha veter, pripodi se oblak prahu in kakor v	gosto,	zadušno meglo je zavito drevje.Ni jutra tam	A
bil že doživel vihar v gozdu, skril sem se pod	gosto	grmovje in sem čakal: tisti dan pa je bilo moje	A
hribu, skozi gozd. Od obeh strani se je strnilo	gosto	temno drevje, debele kaplje so padale dol.Zaukal	A
so ropotali mimo, hiše so stale zmerom bolj	gosto	na obeh straneh in zmerom bolj gosposke so bile	A
tistem usodepolnem hipu, to se je izgubljalo v	gosto	meglo; samo tu pa tam je mogel dvigniti težki	A
čemu viharna radost bosjakov, ki so se gnetli v	gosto	gručo, razpršili se vriskajoč ter se spet strnili	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani