glas (1.401-1.500)

na razpolago učenosti in napredku in je moj	glas	jako blagodoneč in bi bil lahko upoštevan v	A
zahteval pretiranih pogojev! Poslal sem torej svoj	glas	in sem omenil tudi krizo in da ne bi stavil	A
basu in sem si mislil, naj javnost čuje moj	glas,	in kakor rečeno, časa imam dovolj, zahteve moje	A
so nekateri, jo bom namignil čisto zastonj:	Glas	čujemo vojaške godbe, kakor čujemo tudi glas	A
Glas čujemo vojaške godbe, kakor čujemo tudi	glas	človeški.Zakaj ne bi torej iz glasu vojaške	A
tega že štejejo za veleposestnika, ima virilen	glas,	ne vem kje, in razne pravice, ne vem kake.	A
je prodal dobro. Kajti gre o Nikoli splošen	glas,	da je dober finančnik. Pripovedujejo, da je	A
red in rešena čast našega mesta in rešen naš	glas	pred svetom. In še bo preostalo nekaj cest in	A
kakor po ulicah in trgih neprestano in na ves	glas	zahtevati, da kdorkoli kakorkoli ukrene karkoli	A
stran 104 . / Pa je rekel gospod Bog in njegov	glas	je prijazno grel, bolj kakor najmehkejši baržun	A
izprašujejo, kaj je novega, in ležé na tleh in na	glas	beró novine.Zdi se mi, pot izpod postelje je	A
kolikor dame niso oblečene ‒ toda to je moda. En	glas	je dejal: Narodna galerija je resnično velekulturna	A
mislili o njem! In se boji, da pride v slab	glas.	Prijatelj Blaž je res nesebična duša in mi je	A
soproga h kubistom! Pa pazite, da se ne bo na	glas	pridušal, to je nedostojno, naj si rajši pri	A
Odtod je švignila v farovž in usekala dober	glas	in kozarček slivovke uživajočo kuharico za uho	A
zijal v hišo, iz hiše pa se je razlegal otroški	glas:	»Lačen, lačen, lačen!« in vmes milo ihtenje	A
dospel pred vrata, ki je izza njih prihajal mili	glas	mučeniški, sem spoznal, da sem pred svojim lastnim	A
je neusmiljeno pričel kihati in en basovski	glas	je dejal, da je to Gedeonov meč in kazen božja	A
in petelini. In je šel po vsej ulici ogorčen	glas,	da je tolikšna marljivost prevelika in mu bo	A
volka ni videl nikdo. Vendar se je raznesel	glas,	da straši po ondotnih vodah in ima graje vredno	A
izpregovori: »Potokar, tukaj vzemite ta zvezek in na	glas	prečitajte nalogo, kakršno je napisal Peter	A
zaradi njih mi ne bi bilo ljubo, da pridem v	glas	pijandure. Ne rečem, namene lahko da ima Sveta	A
»To so naši!« je rekel. »	Glas	imajo še dober, nič in hudega!« Stopil je v	A
zbrani družbi v tem javnem prostoru čitate na	glas	‒ in še s kakim ognjem ‒ in tako pospešujete	A
je po krčmi, če je navzoč kak tuj človek, in	glas	mu je bil malce hripav, ko si je naročil še	A
je iz žepa srce z rdečo rožo. Ančka se je na	glas	zasmejala, gledala veliko srce in popravljala	A
lepo te prosim!« . / . / stran 27 . / Njegov	glas	je bil resen, tako resen, da mu žena ni nič	A
»Mir, če ne, pridem dol!« Mokarjev	glas	se je razlegel po okolici.Na vasi so zalajali	A
hitro je pritisnila roko na usta, da je zatopila	glas.	»Kako sem se te prestrašila!	A
Ni mogla. Tisti	glas	ji je neprestano zvenel: »Dekle, ti imaš fanta	A
vrata so se sama odprla. Janez je slišal Ančkin	glas,	ko mu je ponudila kave, kakor ji je bila naročila	A
je ves vesel začudil. Ali naglo je izpremenil	glas,	kakor bi se bil domislil, da ne sme biti prijazen	A
molčala. »Ančka,« je izpregovoril Janez in	glas	se mu je tresel.Ančka je vzdihnila.	A
zakrohotal, kakor da mu je sam satan posodil usta in	glas.	Janez je skočil kvišku in hipoma stal sredi	A
kupovala. Ko je Ančka začula v kuhinjo njen	glas	iz veže, se je tako prestrašila, da je zbežala	A
igračo, če je zavpil nad konji, je bil njegov	glas	zadirčen.Če je zagledal od daleč Ančko, je natančno	A
votlo zadonelo. Do mozga ji je šinil ta neznani	glas	v visoki praznini. Še nikoli ni stopila v čisto	A
do smrti bom hvaležen.« Janezu se je tresel	glas.	»Ne boj se zanjo!	A
Ančka je odgovorila. Tak	glas	ima človek, ki vidi pred seboj obup in nič rešnje	A
večerno molitev. Skoz okno je bilo slišati očetov	glas,	ki je ponavljal: »Kateri je za nas križan bil	A
Préklico je bilo sram, vest jo je pekla; na	glas	je zajokala: »Jojmene, da nisem ubogala!« Starka	A
godrnjanje. Na debelo godrnjanje je odgovoril droben	glas.	»Tristo medvedov,« je modroval Hudournik, »saj	A
je že od sile,« se je jezil Hudournik kar na	glas.	Tako si je preganjal strah.	A
drvnici vnovič zaropotalo. Slišal je kovinski	glas.	Ni se domislil, da je na tram spravil prazno	A
svoji strašljivosti. Ko je legel, je kar na	glas	ponovil, kar mu je pravil njegov oče: »Fant	A
poslušal. Hudournik se je tako navadil misliti na	glas,	kakor da ima pred sabo dečka, ne psička. Zato	A
Hudournik se je ozrl tja, od koder je prihajal	glas.	Takoj je ugledal vrh skale gamsa stražarja.	A
hoj. Obrnil sem se tja, od koder je pritekal	glas.	Planil sem proti tej strani.	A
kravi vodnici. Vse živine, ki je že poznala	glas	tega zvonca, se je polastil vesel nemir. Vse	A
Padar je pismo zase prebral, pa ga še enkrat na	glas	bral sosedom, ki so bili pri njem. »O, na Dunaj	A
kaj knjig?« Vstal sem in odgovoril zelo na	glas:	»Nič!« »Vse dobiš tu v šoli.	A
je zaslišal domačo slovensko besedo. Na ves	glas	mu je razlagal, čigav je in od kod.Tudi pomočnik	A
naši groblji.« »Ali zato je tak!« sem se na	glas	čudil. Zazvonilo je večernico, po polju so goreli	A
ljudstvo, zaslišim čudno vabeč ba-ba-ba. To je	glas	divje kure!Naše domače kokoši vabijo: ko-ko	A
dvakrat, trikrat sem še zaslišal divje hreščeči	glas	koklje, potem je vse utihnilo. Kaj sedaj?	A
da smo gotovo že vse slišali. Vsi smo mu v en	glas	zagotavljali, da gotovo ni še vseh povedal.	A
zagrmeli vanj, da je utihnil z besedo in še bolj na	glas	zajokal.Ženskam se je smilil, zato so moške	A
ves drgetal.« »Od strahu,« je nekdo zinil na	glas.	»Seveda od strahu.	A
zadel. Zdelo se mi je, da sem zaslišal hripav	glas	prehlajenega človeka, ki je drsel po bregu.	A
njiva. »Jazbec!« sem pogumno spregovoril na	glas.	Strahu je bilo konec.	A
. / . / stran 84 . / « In zatulila je na	glas.	Po meni je vse zagomazelo.	A
truden, opraskan in moker se je sesedel. Na	glas	bi bil jokal, ko bi ga kot viteza ne bilo sram	A
Zgubi. »Zakaj se bijete in vpijete, da leti	glas	gor na Okroglico?« »Zguba prodaja, Narobež kupuje	A
in prisluškovala. Čezdalje razločnejši je bil	glas,	razdalja se je krčila, srce je kar pelo v hitrih	A
oprezno svetoval Vorh. Kozar se je zasmejal na ves	glas:	»Bajto stavim in obe kozi, da sta bolj brez	A
Res je klical, da mu je ohripelo grlo. Toda	glas	je menda utonil med skalami.Niti vihre ni bilo	A
koz so že prešli po stezi mimo ruševja. Tudi	glas	pastirčka Jožka se je oglasil.Jošt je s hripavim	A
je v smeri za glasom. Zdelo se mu je, da je	glas	slišal že čisto blizu.Toda nikogar ni videl	A
žive, da jih ne vidi, ampak da sliši daljni	glas	tistega, ki veleva, zoper katerega ni pomisleka	A
dopovedati: »Glej, ura je, ko se glasi božji	glas	za vse: za berače, za gospode, za poglavarja	A
Beri še enkrat,« je prosil siv mož iz ozadja.	Glas	se mu je tresel. »No, poslušaj: Vse dvainštiridesetl	A
Franca, vojska je in vsi gremo, koj jutri.«	Glas	moža se je nenadoma izpremenil.Spustil je otroka	A
iskat predpasnik. Ko je zaslišala na cesti	glas	moža: »Zbogom, Andrej! Torej jutri z desetim	A
in se mu niso udrle solze ter je zaihtel na	glas.	Ko se je razjokal, se mu je izvila in iztrgala	A
zvoni!« je rekla Franca, ko se je oglasil tanki	glas	zvona sv. Marjete, se ustavila, prekrižala in	A
odraslih in ves zbor je podpiral Francetov moški	glas.	Janezku je sklenila mati ročice in ga posadila	A
odpirala in poslušala, če bi kje čula ropot voza in	glas	Francetov.Na prag ga je hodila čakat in za vse	A
Matic in se sam sebi čudil, ko je slišal svoj	glas,	in se bal, da bi ne slutili vsi v njem hrepenenje	A
kolovozu. Janezek je zaklical trikrat na ves	glas:	»Tliic! tliic, tliic!«Toda stric se ni ozrl	A
Dvajset, kajne?« »Ho!« je povzel župan in dvignil	glas:	»Dvainštirideset!« »Dvainštirideset!« se je	A
domu. »Ves polk,« ji je donel po ušesih sikavi	glas	potovke.Videla je njene krmežljave oči, v katerih	A
Teta je zapazila na glavi črno ruto in na	glas	zajokala. Matic je stal sam in srce ga je bolelo	A
nastavila uho. Mati je zardela in družini takoj na	glas	razodela: »Micka pravi, da pojde jutri k obhajilu	A
skozi vice to noč, kamor jo je poklical nedolžni	glas	otrokov, se ji je zdelo. Podvizala se je, da	A
»Mara zame Jančarica,« je rekel počasi in	glas	se mu je očitno tresel. »Ali si jo kdaj že vprašal	A
završilo med pivci. »Možje!« Petrin je povzdignil	glas	drugič: »Vsi gremo na nabor ‒ do petdesetega	A
na odgovor. »Povejte, mati, tako in tako gre	glas	o Agati.Iz vaših rok bo Bog terjal to dušo.	A
nekaj drugih senc izza voglov, ko so slišale moj	glas.	Vse so bile oborožene z vilami, cepini, koli	A
daleč smo v teh stiskah,« je povzel tovariš in	glas	mu je oživel, »da če bi nam jermene rezali s	A
bilo ne solze in ne joka.« »No,« je povzdignil	glas	prvi, »ne samo to; kar okličejo naj: jutri vsi	A
in držala za ključ. »Kako ste čudni,« je bil	glas	od zunaj in roka je nestrpno pokljukala na vrata	A
Ujamejo te.« Iztok se je na	glas	zasmejal, da sta se tovariša ozrla. »Morana	A
ta Svarunov poziv se dvigne vojni svet v en	glas:	»Nad Hilbudija! Iztok je velik!« Vsi so se takoj	A
jedel in poginil.« Antje so zahrumeli in v en	glas	zahtevali, da se vojska vrni. Svarunu je bilo	A
»Huni! Huni!« Kakor en	glas	se je razleglo, ko so jih spoznali.Orožje je	A
na njivi, rokodelci so vrgli orodje iz rok.	Glas	despota je velel vsem v mesto.Obetale so se	A
besede so, kakor bi govoril prerok, in tvoj	glas	je Davidova harpa! Vsa si naša, hčerka bizantska	A
nejevera do doma, že se mu je rogal v srcu mogočen	glas	in mu klical: Laž, laž!Vendàr jo ljubiš!	A
tresočim se glasom: »Irena!« Tedaj zadoni zvoneč	glas:	»Čestitam, magister equitum!« Azbad je vztrepetal	A
je strdila po žilah. Zakaj dobro je spoznal	glas	Teodore. Visoko v palači je potrkala zlata zarja	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani