nova beseda iz Slovenije
zamerilo! In tako je letal od Poncija do Heroda, | dokler | ni bilo vse v redu ...Da ste ga videli, kakšen | A |
ljubezni in je dobil stud in strah za vbogajme. ” | Dokler | ne bo klečala pred menoj ... dokler mi kolen ne | A |
vbogajme. ”Dokler ne bo klečala pred menoj ... | dokler | mi kolen ne bo objela ...“ Spomnil se je na | A |
”Nič. Zaspal sem, | dokler | se nisem vzbudil na Dnestru.“ Vstal sem ter | A |
Saj smo se komaj napotili! Ne odpočijemo prej, | dokler | ne pridemo do štacije.Če si truden, pa se vrni | A |
cestah in kolovozih ga je gonilo življenje, | dokler | ga nazadnje ni prignalo v Močilnik? Bog nebeški | A |
pojdem domov ... v gozd pojdem ... pa zmerom dalje, | dokler | ne pridem do Ljubljane.Tam so drugačni ljudje | A |
palec na nogi ter je čakal in šepal in trpel, | dokler | mu niso odrezali noge visoko nad kolenom.Kmalu | A |
zaboje ter drezam z iglo po sumljivih kotih, | dokler | ne stoji pred mano v vseh svojih napakah in | A |
poleg sebe prav tako jasno, kakor prvi hip, -- | dokler | me ni sunil v čelo šilast, koščen nos in je | A |
klobuka. Z umerjenim korakom je stopal dalje, | dokler | ni visoka njegova senca izginila v sencah kostanjev | A |
svojo mislijo: ne miru in ne sreče ne bo zame, | dokler | te ne dosežem.Če to ne dosežem, kakor si in | A |
”Saj še ni prepozno! | Dokler | jo vidim nad seboj, in če je tisoč let hoda | A |
če je tisoč let hoda do nje, še ni prepozno! | Dokler | je še hrepenenje v mojem srcu, ni prepozno! | A |
sam ne ve, kaj je izgubil in kaj je zatajil! | Dokler | je bil poskočen in prožen njegov korak, njegovo | A |
njega. Vedeli so, da Majar ne bo prej miroval, | dokler | ne navesi Vejánu tožbo in potém najstrožjo kazen | A |
nisem tako slaba, da bi ne mogla delati, in | dokler | bom mogla gibati, ne bom prosila vbogajme ... | A |
neizprosnejša od same kuge. ‚Ne izpustim te, | dokler | me ne blagosloviš!‘ je rekel Jakob nebeškemu | A |
Da bi je ne razumel! | Dokler | me ni obsenčilo to spoznanje, sem bil srečen | A |
dobrotami in lepotami vsega ženstva. In en večer; | dokler | namreč ne izpregleda, da je morda lepše, če | A |
vesela, toda solze so bile v njenih očeh. ” | Dokler | tista ženska ni spoznala vse te žalostne učenosti | A |
da so ju tepli in suvali od praga do praga, | dokler | nista poginila pod kakšnim kozolcem.Pozneje | A |
klatijo lačni po svetu, tepe jih, kdor jih doseže, | dokler | ne poginejo od vsega hudega.Če se Bogu ne smilijo | A |
polnili mojo mladost z gnusom in trpljenjem, | dokler | je niso napolnili do roba, so bili vsi nenavadno | A |
mož vsak teden, nato zmerom bolj poredkoma; | dokler | ga nisem spodila za vselej.Veselo je bilo v | A |
bi se ne zmenila zame in stal bi lahko tam, | dokler | bi ne poginil od dolgega časa.Ah, Judit, ne | A |
meščanu, ki je ponosen na svojo naprednost, | dokler | mu čuva telesni blagor in mu ne vznemirja duševne | A |
napreže. Vozila se je pet ur brez prestanka, | dokler | se ni primajala ogromna kočija pred gradič. | A |
pesem, ki jo poslušam danes, se bo oddaljila, | dokler | ne bo zadonela sladko za holmom ... Od gradiča | A |
dovolj. Greh bi bilo, da bi se človek cmeril, | dokler | še sonce sije.Lahko noč, gospa!“ | A |
prijaznim pragom, pred gorkim domom. Toda konca ni; | dokler | sežejo hrepeneče oči -- samotna cesta; uho posluša | A |
rada, zakaj njegov glas je bil prijeten, mehak, | dokler | je govoril o vsakdanjih stvareh, skoro presladak | A |
čisto sirupast, kadar je govoril o ljubezni. | Dokler | mu niso zardela lica od vina ali od čaja, je | A |
gospod, prišel je poet, ki sem ga tako ljubila, | dokler | ga nisem videla.Velik pesnik je bil, prisrčnega | A |
stališče ...“ Govorila je vedno bolj jecljaje, | dokler | ni naposled umolknila, kakor polagoma usahne | A |
gonili brez nehanja in brez usmiljenja! Vse | dokler | niste obležali na cesti, ubogi, brez telesa | A |
duše so bile, ki glojejo les in pijejo lužo, | dokler | jih Bog ne odreši.Škr ... škr ... so delale, slišal | A |
Mravljinček je začel svojo stvar znova dokazovati, | dokler | ni celo gospod Ognjišček, ki je bil vajen njegovih | A |
neprestano kapajo kaplje vanj, lepe rdeče kaplje, | dokler | perišče ni polno; časih pa se rana nenadoma | A |
je že vse izgubljeno! - si je mislil Tone. | Dokler | ni bil ugledal branjevke pred štacuno, se ni | A |
sklonil se je in je bìl, neprestano, neusmiljeno, | dokler | niso omahnile roke.Nato je zgrabil telo z obema | A |
Mati je postala in nato je šla. | Dokler | so škripale stopnice, je ležal Tone mirno in | A |
je pipo, pljuval je preko izbe in je molčal, | dokler | ni Jernej odmolil.Jernej pa je vstal, gledal | A |
jaz do te pozne jeseni nisem poznal krivice, | dokler | je nisem zadel na svoja pleča, da hodim zdaj | A |
Kaj bi trosil denar za voz?« je pomislil. » | Dokler | me nosijo te stare noge, bi bil greh, da bi | A |
roke in bi rekel: Zdaj pa mlatita po njem, | dokler | vama roke ne omahnejo, zato da bo drugikrat | A |
Kopal bom, lopato bom vzel in bom kopal, | dokler | bodo zmogle te moje stare roke! -Že v Dolini | A |
kaj, tudi kosilo bi lahko bilo boljše; ampak | dokler | se nisem potepal in dokler nisem kradel, še | A |
bilo boljše; ampak dokler se nisem potepal in | dokler | nisem kradel, še takega kosila nisem imel in | A |
začudeno in je umolknila; sedela je tiho ob oknu, | dokler | niso prižgali luči; njene ustnice so bile polodprte | A |
prav blizu k njenim ustnicam in šepetali sta, | dokler | se ni zmračilo; nihče ni čul besede in se ni | A |
neumen. Malo bi se šopiril, malo bi revskal, | dokler | bi bila tuja roka blizu, potem pa bi se potolažil | A |
dolgi brki v obrazu, globoki in raskavi glas. | Dokler | je bila v sobi ta strahota, ni pozobal kanarček | A |
in je zaspala mirno. Tina je gledala v noč, | dokler | ni legla kakor v omotici in so se spremenile | A |
Marijine...« Šepetali sta, obe vroči in trepetajoči, | dokler | se ni mračilo zunaj.Tisti večer je bilo Tončki | A |
obupu in pričakovanju... Tako ga je čutila Malči, | dokler | se ni razcvetela njena duša kakor roža v topli | A |
vajen kletke; še vrabec se zaganja ob rešetko, | dokler | ne izkrvaví.Ni bilo več ne dneva, ne nočí, ne | A |
napisati, kje da se neha pravica in začne krivica? | Dokler | sem bil nagel in nespameten, sem se velikokrat | A |
pa je bil zdrav; Bog mu je dal življenje in | dokler | je božja volja, bo živel!“ Izpregovorila | A |
plah, kakor ob tisti uri. V grlu me je tiščalo, | dokler | niso udarile solze iz oči ter se izlile po licih | A |
zaletaval sem se ob debla, spotikal se ob korenine, | dokler | nisem padel na obraz ... Vzdramil sem se ves | A |
svetile, lica so gorela. Ni je bilo besede, | dokler | se ni barka veselo namerilanaravnost v pristanišče | A |
Begala je plaha po krovu, vlekli so jo in tepli, | dokler | je niso privlekli in pritepli na mostiček.Rjav | A |
dolga leta; in tako je še dandanašnji in bo, | dokler | Bog ne izbriše greha iz svojih bukev.Kdor je | A |
ustih, topilo se mehko na jeziku... Jedla je, | dokler | se ni naveličala, a z očmí bi jedla še zmerom | A |
natakar in krčmar, sta stala in gledala za njó, | dokler | ni izginila v parku. Hladneje je bilo, vsa | A |
njegova je rasla, dobivala je določne oblike, | dokler | ni stopila predenj dovršena in veličastna...Šef | A |
gospodujočih življev. Napadali so ga in preganjali, | dokler | ga niso uničili duševno in gmotno.Umrl je neznan | A |
Za tihe zidove bom zaklenila svojo žalost, | dokler | ne uvenejo moja lica in upadejo moje oči.Samo | A |
se je odpeljala in Danijel je gledal za njo, | dokler | se ni potopila v meglo ... ”O ti zavržena! | A |
visoko!“ Splezal je z drevesa in je nabiral, | dokler | ni bil kup visok in težak. Pa glej, komaj | A |
sklenila, da ne porečem ne tako in ne tako, | dokler | se ne izkaže, vkaterem srcu, ali siromašnem | A |
počasi, premišljeno, kakor brez posebnega užitka, | dokler | ni ostanka malomarno spustil na tla ter mlasketaje | A |
zaljubljenca vidiš, kadar je izkrvavel v ljubezni; | dokler | je vriskal, ga nisi poznal; starca, ki mu je | A |
oknu in se je umaknil v temo. Tam je čakal, | dokler | ni ugasnila luč.Tako je čakal sedem večerov | A |
”Zdaj ne smeš odtod! Ne smeš, | dokler | ne poveš!Samo bridkost je bila v mojem srcu | A |
njo v vežo, vrata so se zaklenila za njima. ” | Dokler | tako gledajo tvoje oči in dokler je tak tvoj | A |
za njima. ”Dokler tako gledajo tvoje oči in | dokler | je tak tvoj obraz, te same ne pustim!“ Šel | A |
svetilko nad stopnicami in je gledala za njim, | dokler | ni stopil v vežo. Ko mu je čemerna hišnica | A |
vse boljše in da bo posihdob še zmerom hujše, | dokler | ne zaloti uboge doline vesoljna revščina in | A |
za hrib; Bog nam bodi milosten in nas tolaži, | dokler | ne učakate nove zarje.“ ”Blede se mu, pokleknimo | A |
pogreznili ti hribi, ki smo jih gledali od nekdaj. | Dokler | je bil med nami, ga nismo videli, zato ker je | A |
zato ker je bil med nami; otrok ne vidi matere, | dokler | je ne pokoplje.Res so bile jezne in hude njegove | A |
Do kasne noči, do polnoči so pili in plesali, | dokler | ni bilo v svetilki olja več, v sodu vina ne | A |
vriskajo pod trhlo streho; tako bodo vriskali, | dokler | ne izpregledajo pod tramovi.Slepi so -- kdo | A |
kazal in ne bom pridigal, temveč pojdem iz hiše, | dokler | še poslednji tramovi držé.To je moja misel. | A |
še les ne vname; povodnji se ne bom upiral, | dokler | voda raste; pijanca ne bom izpreobračal, dokler | A |
dokler voda raste; pijanca ne bom izpreobračal, | dokler | je pijan.Kar je oznanjeno, naj se zgodi. | A |
če boš živel jutri; zatorej poj in vriskaj, | dokler | imaš glas ter pleši, dokler te nosijo noge | A |
poj in vriskaj, dokler imaš glas ter pleši, | dokler | te nosijo noge -- tako bo govoril človek pa | A |
starejši. ”Treba je, da se poslovim od vaju, | dokler | ne prideta za menoj. Slovo je žalostno, svidenje | A |
prenočeval in bom tudi nocoj -- in tudi še nadalje, | dokler | bo kaj strehe.Iskal sem te in sem prišel za | A |
ti v srcu odleže. Kdo bi vekal in obupaval, | dokler | je še kaplja v sodu?“ Potnik je zduškoma | A |
nenadoma in prav resnično med samimi cekini. | Dokler | se ni do dobrega vzdramil, ni verjel ne svoji | A |
. / stran 115 . / ”Kaj bi povešali glavo, | dokler | nam hujšega ni,“ so moško modrovali.”Bog daj | A |
Krčmarjev obraz pa je bil nenadoma ves trd in siv. ” | Dokler | si bil gospodar, sem dajal; zdaj nisi več gospodar | A |
Krčmar je stal na pragu in je gledal za njim, | dokler | ni senca utonila v noč.Nazadnje je zamahnil | A |
ljudem, k bolj veselim!“ je odgovoril cigan. ” | Dokler | si bil še harambaša brez usmiljenja in oderuh | A |
Elija na mehki divan in si je točil in je pil, | dokler | mu roka ni omahnila.Dolenjska in štajerska vina | A |
pokazal, kako je treba živeti: pij, človek, | dokler | je vino v kozarcu; veseli se in razsiplji na | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |