deklica (1.001-1.100)

trobento in stal na obroču, ki je pomenil mavrico.	Deklica	mu prinese zanj srebrn groš in ga prosi, da	A
plačevala. Treba je zraven pomisliti, da je bila	deklica	dobra štiri leta mlajša od fanta in še takrat	A
nevesta na vsak način, ne krajcarja manj. ‒	Deklica	se je dolgo branila pisati take burke, ali jo	A
Čez pet minut stopi iz druge hiše zornolična	deklica	ter me zakliče, da pridem tja, in tako me začne	A
en list, dolg in srdit ‒ zopet nič odgovora.	Deklica	je strašno jokala in se pojedala.Ko jo čas nekoliko	A
v katerem je rasla za domače potrebe lipina.	Deklica	s tolikim imetkom dobi lahko moža na Dolenjskem	A
‒ Stolar pravi, da ne.	Deklica	reče jezno in trdno: »Besedi je konec, zdaj	A
moraš izpiti celo kupico kar na dušek, na!«	Deklica	blekne togotno: »Nečem.Rajši bom vzela kos pleča	A
Onegavil je ravno nekaj pri vodi, ko mu pove	deklica,	da imajo pri Matetovih svate in kake.»Ala smo	A
izkazovala veliko dobrotnico. Dvanajstletna	deklica	pride.Botra ji da dosti lepih naukov, nazadnje	A
toliko in tako lepih daril ni dobila še nikoli.	Deklica	se zahvali in napoti domov. Rekarica se zdaj	A
omožila po njeni smrti z Jožetom. Od konca se	deklica	tako ustraši, da se začne po vsem životu tresti	A
koncu njih vrste je klečala po gosposko oblečena	deklica,	katero sem poznal, ki me pa drugače ni zanimala	A
pojavi prečuden prizor, da sem kar ostrmel. Ta	deklica	je bila tako zamaknjena v svetost zakramenta	A
prej ni brigal dosti za to prijaznost, ko pa je	deklica	odrasla, ga je začelo skrbeti.Zdaj ni Franceljna	A
priplavajo, saj nisem prišla včeraj na svet.’ Ko je	deklica	to govorila, je imela komaj pet let. Z očetom	A
lepega hramčka, v katerem je prebivala božja	deklica	Pamet.Pamet, ki je bila jako gostoljubna gospodična	A
mater vsem našim dolenjskim rojakom. Ta srečna	deklica	je bila Ovbetova Micika, ki se je porodila v	A
porodila samo ena, ime ji je bilo Katrica.	Deklica	je prosila očeta, naj jo omoži.Grof privoli	A
«	Deklica	je zaplakala na glas in se sklonila, da se je	A
hrbtih so jim visele puške in težki nahrbtniki.	Deklica	jih je zagledala in se je razveselila.Globoko	A
tovarišem. Pričeli so govoriti potihoma, da	deklica	ni slišala niti besede.Jerica jih je gledala	A
pokimal z glavo in se prijazno ozrl po Jerici.	Deklica	je zardela in povesila glavo.‒ »No, no, ‒ le	A
napravljen za na pot in je čakal samo še Jerico.	Deklica	je vtaknila v culico kos kruha, ki ji je bil	A
Resnično sem prišla, pa sem pri vili Škrlatici!«	Deklica	je bila prvi trenutek vsa omamljena.Zbala se	A
namuznil in ji prijazno rekel: »A Tinka je pridna	deklica.	Ubožica, pa nožica jo boli.	A
je Tinko za bolno nogo in jo stisnil, da je	deklica	zavrisnila od bolečine.A mož se ni zmenil za	A
skrivim niti lasu na glavi. Tinkara je pridna	deklica.	A ti si potepuh, ti, Kekec!	A
Tam doli pod Škrlatico pa je tekla skozi rušje	deklica.	Na vso sapo je hitela proti zelenemu logu.	A
Ali veš, Jerica?«	Deklica	je dvignila glavo in ji je pogledala v krasni	A
ker ju išče sestrica, ki je resnično dobra	deklica.	Ali slišiš?	A
kliče?« »Jerica sem, Jerica!« je odgovorila	deklica	vsa vesela. »Kako se ti godi, Kekec?	A
napravila tri korake, je prišla iz dvorca Škrlatica.	Deklica	ji je povedala, da hoče domov k mačehi.Lepo	A
Škrlatica jo je pobožala po laseh. »Pridna	deklica	si, Jerica, in zlato srce imaš!« je odgovorila	A
je bil rešil včeraj. Kraj možička pa je stala	deklica,	niti za ped večja nego Tinka.Možiček je mahal	A
je vreščal neprestano. . / . / stran 59 . /	Deklica	pa je sklepala roke in je vzkliknila le tu pa	A
kar hipoma in je izginil za skalo. Pa tudi	deklica	je izginila in Kekec ni videl nikogar več.	A
in zato jo je Kosobrin odvedel, ker se mu je	deklica	smilila. O, Kosobrin ne pozna hudobnosti in	A
O, Bedanec je neusmiljen in zmožen vsega, in	deklica	se mu ni smilila, kakor se mu tudi Kekec prav	A
Menica, in ne bodi nič žalostna zaradi Kekca.«	Deklica	je globoko vzdihnila, a vendar ni odgovorila	A
samotna sinica in je skakala z vejice na vejico.	Deklica	je zagledala drobno sinico in se je prijazno	A
me kliče?« »Jaz sem, jaz ‒ Mena,« je zavpila	deklica.	»Tu na skali stojim.	A
z rokami. »Kekec, hoj, Kekec!« je zaklicala	deklica	s svojim zvonkim glasom, »kako ti je, Kekec	A
bom že povedal, kaj napraviš z vrvjo.« Mala	deklica	je izginila s skale in je odhitela proti koči	A
/ »Beži, beži, Kekec!« je vzkriknila mala	deklica.	»Bedanec je prebredel vodo in hiti preko proda	A
Ha?« Mala	deklica	ga je gledala vsa zavzeta in se je še vedno	A
« A mala	deklica	ga ni poslušala, ampak je še vedno ihtela in	A
Samo potolaži se in nikar ne jokaj!«	Deklica	ga je pogledala s svojimi milimi očmi.»Oj, ali	A
»Poglej, Mena, kako lepo gore vse sveče!«	Deklica	je prikimala z glavo.»Lepo je ‒ vse je lepo	A
je zaspala. Kekec je utihnil, ko je videl, da	deklica	spi.Nasmehnil se je in je odšel potihoma v sosedno	A
Tiho je položil potem deklico na klop.	Deklica	se je samo zganila, a zaradi prevelike utrujenosti	A
/ »Kozi sem pomolzla,« je odgovorila mala	deklica.	»Veš, Kekec, dve kozi imamo tam v hlevčku in	A
izpraznil skodelico. »Vedel sem, da si pridna	deklica.	Zato ti pa verjamem ...	A
boš nekaj pomagala, ker sam ne morem.« Mala	deklica	je zajokala na ves glas in si je zakrila obrazek	A
«	Deklica	je vzela blazinico in jo položila v rakev.Kekec	A
Kosobrinom se je dvigala visoka gomila. Deček in	deklica	sta se napotila molče proti koči. Dolgo sta	A
. / »Slišala sem, Kekec,« je odvrnila mala	deklica.	»Strašno si pogumen in zato ti verjamem.	A
Ali ne, Menara?«	Deklica	ga je pogledala in se je nasmehnila.»Res, Kekec	A
je slišal Menino obupno kričanje, zakaj tudi	deklica	je zagledala orla, ki je bil že nizko in je	A
ki tolče po skali in iztika za vhodom. Mala	deklica	je ploskala z rokami in v svojem veselju se	A
Samo ti si malo zaspančkala, samo ti, Menara!«	Deklica	se je čudila in skoraj ni mogla verjeti.Zmigavala	A
pojdeš, Menara?« »Seveda grem,« je odvrnila	deklica	in je radovedno vprašala: »Pa kaj si si izmislil	A
te ne sliši Bedanec!« . / . / stran 188 . /	Deklica	je umolknila; a vendar je še vedno strahoma	A
Ne boj se, Menara, prav nič se ne boj!« A	deklica	se je obotavljala in se je tresla od silnega	A
jarku ... A kar hipoma sta zaslišala deček in	deklica	prestrašen krik, ki se je dvignil tam v jarku	A
deklico? Hm, veste, na Mežnarčevem domu živi	deklica	pa je kakor nalašč za vas.Tinkara ji je ime	A
kakor pri Tinki, ampak so padali prosto na rame.	Deklica	je bila bleda in v njenih modrih očeh ni bilo	A
pojdem z doma; veš, oče me je samo strašil.«	Deklica	je tlesknila z rokami in se je zasmejala s srebrnim	A
« In zdaj je spoznal Kekec, zakaj ga	deklica	ne vidi in zakaj jo mora Rožle voditi za roko	A
Resnično bo tako, ti Mojca!«	Deklica	je dvignila glavo in se je nasmehnila.Z roko	A
Ali ni res, Mojca?«	Deklica	je prikimala z glavo.»Saj ne ostane dolgo gori	A
smeš. Veš, grdo je, če se joče tako velika	deklica.	« Mojca je utihnila in je pustila, da jo je ženska	A
ozrl v ono stran, kjer sta se skrivala deček in	deklica.	Nato je zamahnil s svojim košatim repom in je	A
« Deček in	deklica	sta stekla proti hiši in sta vsa radostna klicala	A
narahlo pomazala s tekočino Mojci slepe oči.	Deklica	se je kar stresla v veliki radosti in se je	A
Ali ga slišiš, Mojca?«	Deklica	je še huje zaihtela in je neprestano govorila	A
prijatelja, kakor so pač sosednji otroci. Ko je	deklica	iz mesta prišla, zdelo se je Janezu, da ima	A
sin. »Kaj boš kupoval na semnju?« vpraša ga	deklica.	»Šravfe za traktor bom kupil.«	A
nositi, premajhen bi bil tvoji roki,« pravi	deklica.	»Saj ni, da bi ga moral nositi na prstu	A
Prstan tega še ne stori, treba je še fajmoštra.«	Deklica	se zasmeje in začne govoriti druge stvari.Sama	A
pokliče ženin Breznikov Janez in ji moli kozarec.	Deklica	ga prime in pomoči ustne ter odstavi svojemu	A
mizo z roko šaril po njenem mehkem mednožju.	Deklica	je zardevala in rahlo sopla, da sta jo starca	A
bi jo položila. »Pri tebi!« je veselo rekla	deklica,	zlezla izza mize na klop in za očetovim hrbtom	A
dala zanj,« je kričala neka suha in napudrana	deklica.	»Da te le ni sram, saj si Slovenka,« jo je nadrl	A
odpre vrata neka čedna in po mestno oblečena	deklica.	»Kje je komandant mesta?	A
Recite mu, da ga iščem.« Bil sem ves blaten;	deklica	me je pogledala, nato pa rekla: »Komandant nima	A
prodajalo. Joško Lindič Pozdravljena, slovenska	deklica!	Še kot izseljenski duhovnik v Franciji sem rad	A
naju oba.« »Kaj bi pa ti storila, ljuba moja	deklica?	« »Vse, kar bi ti zahteval, in če bi ti ničesar	A
Poznam jo, je nadaljeval čez nekaj časa. Poštena	deklica	je bila.Opatov praporščak Andrej Rovan je bil	A
priseči. V tem hipu so se odprla vrata in neka	deklica	je skočila v sobo, kličoč: »Opat se	A
videl Saro, je vprašal Abrahama: Kdo je ta zala	deklica?	Abraham pa je bil lisjak in je rekel	A
sta rdečelična in sočna in zdrava in kako ima	deklica	zlate in dolge in židane lase, a fantek črne	A
No, pij!« »Ne maram,« je jokaje odvrnila	deklica.	»Mika, saj nisi žival, da bi ti ne mogel ničesar	A
svojih misli, po katerih se mu je zdelo, da je	deklica	nevarno zbolela.In naenkrat mu je bušilo v glavo	A
»Kam?« Zdaj stopi k njej	deklica	čisto s konca vrste in jo pelje k sebi. »Kaj	A
svojega očeta!« . / . / stran 300 . / Mala	deklica	stori, kakor je videla očeta: z obema ročicama	A
stisnilo v bolečini in oči so se zameglile.	Deklica	ni videla v mraku ljubljenčevega obraza, samo	A
čisto tvoja, ali me poslušaš?« Oba se pomirita,	deklica	se zravna v naročju, premišlja nekaj in se nepričakovano	A
stisnilo v bolečini in oči so se zameglile.	Deklica	ni videla v mraku ljubljenčevega obraza, samo	A
čisto tvoja, ali me poslušaš?« Oba se pomirita,	deklica	se zravna v naročju, premišlja nekaj in se nepričakovano	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani