nova beseda iz Slovenije
mirne vode. »Ste li vajeni veslati?« vpraša | deklica | svojega spremljevalca, kažoča na lep, nov čolnič | A |
do brega. »Kako lepo je nocoj!« šepnila je | deklica | polglasno in zrla za ptičkom, ki se je venomer | A |
kakor mu je bilo moči: »Gospodična Milica!« | Deklica | se je začudena ozrla vanj. »Gospodična Milica | A |
Hotel jo je prijeti za roko. A | deklica | je burno vstala s svojega sedeža, tako da se | A |
njegove nenadne prikazni je bil nepopisljiv. | Deklica | se je obrnila z glasnim, prestrašenim vzklikom | A |
Se mu li ni nič zgodilo?« vprašala je naglo | deklica, | ker v bližini ni bilo sledu o čolnu in vse tiho | A |
skrivnost ju je vezala in, ker je čutil, da je | deklica | ne bo razodela nikomur, razodel bi je tudi sam | A |
nekaj bodečega tičalo v njegovih besedah. A | deklica | je to čutila ter se naglo ozrla vanj, kakor | A |
usodepolnega večera. »Pojdiva tu okrog vode,« deje | deklica | in potem smehljaje pokaže na čoln, privezan | A |
tudi z menoj tako storili kakor z ‒ onim?« | Deklica | se je stresnila, a ni se upala obrniti vanj | A |
Trd mrak se je bil že storil, ko je stopila | deklica | v materino sobo.Tam je bilo temno, kajti Boleška | A |
boš nobenega Korenovega pisma več sprejela!« | Deklica | je na glas zaihtela. »Pomisli, kaj je Koren | A |
nikdar ne! Jaz ga ne bom žalila,« dejala je | deklica | in odločno vstala. »Kaj pa oče? | A |
nastavljale njegovi ljubezni; saj je vedel, da ga | deklica | ljubi, kakor le ljubi prva ljubezen, in slutil | A |
ta uporablja za sebične strankarske namene!« | Deklica | ga ni umela, toda strasti ogenj, ki mu je žarel | A |
Kratka, a mučna tišina je bila nastala. | Deklica | se je bila prva obrnila zopet k ljubljencu in | A |
božjo voljo, nikar ne hodi dol,« šepetala je | deklica, | tresoča se po vsem životu. »Ne boj se! | A |
je pritekla mlada, kakih šestnajst let stara | deklica | skozi vrata, z velikim šopom cvetic v roki, | A |
se zadnjikrat v odvetnikovi hiši, kjer se je | deklica | en dan mudila, pa govoriti nista mogla na samem | A |
postal v svoji ljubezni. . / . / stran 56 . / | Deklica | je bila predaleč in pisma njena, akoravno tako | A |
da bi jih bil storil nocoj; zdaj pa je stala | deklica | poleg njega, skoro dotikajoča se ga. On je slonel | A |
vplivalo nanj; in v tem trenutku mu je slonela | deklica | na prsih, glasno ihteča, ter zakrivala obraz | A |
strasti prve vroče ljubezni. Zdaj ni bila več | deklica, | zdaj je bila ‒ žena. Da, žena drugega, katerega | A |
mizi in poleg pletenja na pol odprta knjiga. | Deklica | pa je zamišljena zrla predse v tla.Doktorja | A |
ter se nasmehnil, češ tu bo kaj romantičnega. | Deklica | je nesla majhen zaboj in, bodisi da ni bila | A |
izgubim po nerodnosti svoje reči,« nasmeje se | deklica | veselo. »Ah, ne! | A |
ali francoščina pa je menda povzročila, da je | deklica | omenila: »Vi ste tujec ‒ ali ne?« »Sem, sem | A |
Drugega dne pa je Peter zvedel več. | Deklica | mu je povedala, da ima edino teto, s katero | A |
On mora otroke poučevati kakor jaz!« šali se | deklica. | To je bilo teti še sumljiveje. | A |
v navzočnosti tetini. Bilo je, kakor bi se | deklica | bala, sama zgovarjati se ž njim. Tako je potekal | A |
Molčala sta nekoliko časa. Zdajci vzdigne | deklica | glavo, vstane izza mize in se glasno ihteča | A |
popolnoma prost ‒ ves dan ‒ ponoči pa odpotujemo.« | Deklica | je malo premišljevala. »Da, da,« reče potem | A |
hišo, kjer je stanovala Helena, sta se ločila; | deklica | je tiho jokala, a tudi on je le zašepetal: | A |
zahtevano vino. Bila je črnooka in temnolasa | deklica, | nekako pri osemnajstih letih, srednje, vitke | A |
bodemo že mi skrbeli!« »Oj, to me veseli!« deje | deklica | koketno in nagajivo. »Saj ste vi vsi tako hladni | A |
svoji ljubezni, pa vi - vi -« »I, seveda!« reče | deklica, | toda izpod črnih obrvi se ji zalesketa nekaj | A |
Ah, pipa, tobak! Gori v sobi je še!« odgovori | deklica, | očito najmlajša izmed vseh.Štela je morda komaj | A |
in ti -« Vtem pa je bila nekoliko dolgopeta | deklica | že v veži in na stopnicah in za malo trenutkov | A |
Ta je moj! Oh, ti Sivček, ti si moj!« zavrne | deklica | na pol nejevoljno, na pol šaljivo. | A |
»Nič se ne bojte, gospod Vrbanoj,« odgovori | deklica, | »jaz ga že vem krotiti.«Rekši na lahko udari | A |
»Hihi! Oh, ta Julka!« zasmeje se | deklica. | »Zakaj? | A |
kažoče lahko rdečico. »Jaz bi ne povedala,« deje | deklica | nekoliko počasno, »ali ta Julka je poredna, | A |
neumnost!« hitel je. »Toda vedi, Tine, lična | deklica | je bila ona Orlova Julka!Nekoliko tako - navzgor | A |
premišljal šele pozneje, prevzela me je misel: Ti, | deklica | - ti ugiblješ!Ti tehtaš! | A |
konju in zdajci zdrdrata z dvorišča. »Uboga | deklica! | « reče adjunkt. »Zakaj?« meni Valentin | A |
Pridite semkaj!« | Deklica | pride in hoče vzeti steklenico, da jo novič | A |
Kajne, Ančka?« | Deklica | ne odgovori ničesar, ampak se mu naglo izvije | A |
smeje, Pavel pa jezno gleda ta prizor. »Taka | deklica, | to bi bilo še nekaj!« nadaljuje Vrbanoj po Ančkinem | A |
zdajci Pavel, »moram reči, da bi mi bila ta | deklica | všeč; zakaj tudi ne?Toda - tako - kar za ljubezen | A |
njega Ančka tudi ne bode vedno taka lepa vitka | deklica, | katero poljubiti mora biti posebna slast.Golobje | A |
po soseskinem potu navzgor. Mlada kmetska | deklica | prišla je mimo.Bila je pa tudi vredna, da si | A |
bolj zanimala nego zajec. Zdaj uprla je tudi | deklica | pogled svoj v lovca. Zardela je malo. | A |
videlo, da misli v istini izpolniti svoj namen. | Deklica | je vila sem in tja svojo roko, katero je on | A |
mOh, glej ga no ‒ Matevža!l ogovori ga zala | deklica | ter obstoji pred njim.mOd kod si pa ti prišel | A |
vino boš vendar dal, preden se razideva?l pravi | deklica | veselo. mČe boš pila?l | A |
zaropotala majhna, zatemnela šipa v oknu, pa | deklica | je le brez sape poslušala, kdo se bode oglasil | A |
pirhe na Znojilo; Matevž je bil tudi doma. Pa | deklica | ni bila nič kaj vesela in tudi lice njeno, časih | A |
ko je Tone nameraval odriniti proti domu. | Deklica | je imela sedaj devetnajst let, bila je krasno | A |
glasni krik. »Šimon, pomagaj!« zajecala je | deklica | še en pot in v tem trenutku je ležal Mohorič | A |
je Šimon. »Jaz tudi tako mislim,« hitela je | deklica. | »Je bil li že kdaj takov?« | A |
žerjavico. »Če ne bo živina predraga!« omenja | deklica. | »Oh, ne, cenejša bo, cenejša! | A |
treba; toda kravico morava vendarle imeti.« | Deklica | je vzdihnila, Mohorič pa se je zopet igral s | A |
Gledal je na tla, a vendar čutil, da se je | deklica | umaknila na drugi konec ognjišča.Ko ni dobil | A |
navzdol po stezi; pri fari je že zvonilo in | deklica | je hitela, da ne bi mudila.Temu se starec ni | A |
kratek razgovor: »No ‒ pusti me!« velela je | deklica. | »Si li huda?« vprašal je moški glas. | A |
Kolarjevi!« »Zbogom!« »Zbogom!« In vtem je bila | deklica | skokoma na stezi ter hitela navzgor proti domu | A |
temu treba konca! V nedeljo popoldne je šla | deklica | zopet v cerkev, stari pa oprezovat.A sreča mu | A |
vrhu svoje nejevolje še veliko skrb, da bi ga | deklica | ne ugledala, stoječega za grmovjem. Ves večer | A |
gotovega. To pa to; koliko si pa stara, ti | deklica? | « »Devetnajst let!« deje ona; sedaj je bila silo | A |
ima prihranjenega. Menil se ni za to, da je | deklica | povesila svoje oči in da je žena njegova molče | A |
je nenavadno srečanje prijetno iznenadilo. | Deklica | imela je komaj šestnajst let in, čeravno je | A |
Tudi, pa ne za kratek čas!« pravi on smeje. | Deklica | se ozre vanj; dozdevalo se ji je, da se tujec | A |
Glejte, ali ne čutite, da je tako pravilneje?« | Deklica | pogleda risanje in potem slikarja, ki je z resnim | A |
ki je zazibal košate pinije onkraj pota. | Deklica | ni odgovorila. Obstala sta pri železnih vrtnih | A |
en trenutek. Rdeča kot roža izvila se mu je | deklica | in, ne več ozrši se, stekla po peščeni poti | A |
ki je prihajal iz veže, do katere je dospela | deklica. | »Kje si bila tako dolgo, Olga?« | A |
koreninami in treba je bilo paziti, kam stopi noga. | Deklica | je obledela malo, a takoj ji je kri zalila obraz | A |
/ stran 27 . / »A, to je lepo!« dejala je | deklica, | »tudi jaz sem tukaj doma.«Slikar se je domislil | A |
gospodov. Kosanu je nekaj težilo prsi in tudi | deklica | ni bila tako vesela ko spočetka. »Če mi bode | A |
perutih prepeljati tja čez dolino!« vzkliknila je | deklica | po svojem otročjem načinu. »Glejte, kako zeleno | A |
Lahih pa onega večera na vrtu nista govorila. | Deklica | se je ozrla vanj ter močno zardela; roko, katero | A |
od Boga tako naravo,« odgovori na lahko mlada | deklica, | gospica Ana, kakor jo je imenoval vrtnar, in | A |
13 . / »Potem bi bili svetnik,« smeje se | deklica. | »Je-e, za tisto ni nas eden, ne! | A |
Ah, tu prihaja Veronika,« vzklikne naenkrat | deklica | in stopi nekaj korakov dohajajoči mladi dami | A |
aristokratično rezani obraz morda premalo poln, da bi ga | deklica | dvajsetih let, kolikor jih je ona štela, prav | A |
lupin, in ko se je vsedel ‒ resk ‒« Od smeha | deklica | ni mogla dalje pripovedovati. »Baronica! | A |
ker je obljubljen, naj bo, tu ga imate,« reče | deklica | in mu ponudi zardelega lica mali šopek rožic | A |
Anica, ali ti moram jaz povedati, kaj ti je?« | Deklica | je slonela tiho na prsih stare dame in zakrivala | A |
stiskajoč sum jo preleti. »Veronika!« reče | deklica | težko, kakor bi ji kamen ležal na prsih, in | A |
tudi Anica in Amelija bili še dolgo skupaj in | deklica | je pripovedovala teti dogodljaj med Vinkom in | A |
nekova čudna slutnja jo je težila, in položila je | deklica | knjigo iz rok ter, naslonivši se na deblo stare | A |
Dovolite, da vas spremim.« | Deklica | vstane tiho in si obriše oči.S povešeno glavo | A |
različna je od Veronike. Smilila se ji je mlada | deklica, | pa tolažila se je, da pozabi to prvo bridko | A |
tolikokrat spremljevala misli, ona drobna jokajoča | deklica, | klečeča poleg njega ‒ ki tudi nima mamice in | A |
njej, in kako jo ljubi, čez vse ljubi. In mala | deklica | ni dejala nič, nego pustila je, da jo je pritisnil | A |
prihajale po soseskinem potu navzgor. Mlada kmetska | deklica | je prišla mimo.Bila je pa tudi vredna, da si | A |
bolj zanimala nego zajec. Zdaj je uprla tudi | deklica | svoj pogled v lovca.Zardela je malo. | A |
videlo, da misli zares izpolniti svoj namen. | Deklica | je vila sem in tja svojo roko, ki jo je on krepko | A |
kak čuden fant; kako je umazan!« vzkliknila je | deklica | in smeje se je ploskala z ročicama in lepe, | A |
kaj me hočeš vikati?« se smeje, mu roko dajaje | deklica, | kakih sedemnajst let stara, rdečelična in lepo | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |