dekla (296-395)

studencu, kjer je v mladem jutru natakala vodo	dekla	Zorna Kalina. »Zares je brhka in vsa zdrava	A
Ni marala. Kdaj pa je še kdo slišal, da bi	dekla	sedela, gospodar pa delal. Sonce se je že nagnilo	A
stasu in drži izmed vseh najlepša. Ne, ne bo	dekla	ona; nobeni drugi ženski ne. »Ooogenj, ooogenj	A
pripeljem Zlato na kolišče. Pa bo ona tebi	dekla,	ne ti njej.« Rakar je že zazijal, da bi glasno	A
je Bor z dlanjo zatisnil usta. »Kdo bo komu	dekla,	se bo šele kasneje pokazalo.Zdi se mi pa, da	A
vedel nič odgovoriti. Ne. Zlata ne sme postati	dekla	nobeni ženski na svetu. Od Svetlooke Srne in	A
Ostrorogega: »Gospodar! Roža in Ovca in jaz, tvoja	dekla,	bi se tudi rade ohladile v vodi.« »Prav!	A
in Črnoglavka? Lipa bo gospodinja, Zvesta pa	dekla.	Saj vitka Zlatolasa je dobra mladenka in jo	A
in izvedena tudi, pa navsezadnje je le samo	dekla.	Norci!	A
Mozol, ki ni mogel nobene primolčati, videla je	dekla	in videl je hlapec in slišal je celo mlajši	A
Kamnik požrli brez soli in zabele,« pridene še	dekla,	ki tudi ni hotela zaostati. »Hu-u!« javka pak	A
tiplje obvezano glavo. In ko sta hlapec in	dekla	odšla, začne še hišna gospodinja: »Ker se hodiš	A
Ker krčmarice še ni bilo domov, stregla je	dekla	gostom. Tujec je ukazal polič vina ter pil jako	A
svoj račun v veži. Pri tej priliki ugleda	dekla,	ki je denar prejela, kmeta, ki je bil tako z	A
Bojec iz Radomelj je prišel ponj!« pristavi	dekla,	ki je pomivala kozarce pri oknu. »Kaj, Bojec	A
prej prijazno; govorila sta o vremenu, kajti	dekla,	katera je pogrinjala mizo, hodila je vedno sem	A
volje in je skoro razdražen vstal, ko mu pride	dekla	naznanjat, da ga zunaj čaka neznan človek, kateri	A
se znal kam obrniti. Naposled vendar pride	dekla	mršavih las in mu razloži, da ni gospoda doma	A
vrne v kuhinjo. Tam že velikanski ogenj gori,	dekla	kuha jutranje kosilo za družino in v velikem	A
precej dolgem molčanju Matilda zopet vesela.	Dekla	pride iz veže in nese v roki majhno, tanko knjižico	A
včasi s staro, ki je pogledat prišla, če jima	dekla	vse redno snaži in prinaša, česar je treba.	A
v postelji ležal profesor Vesel v nezavesti.	Dekla	je devala mu mrzle ohladke na glavo.Po postelji	A
»Kaj mu je?« gre vprašat Barbo. A stara	dekla	mu pripoveduje, da je bil gospod baron tu, z	A
in prepričati se, ali je res tako hudo, kakor	dekla	pravi.Vsekakor pak je sklenil molčati in svojega	A
oblečenega človeka, kakor je bil inženir, a hišna	dekla,	ki je ravno iz hleva šla, smuknila je brzo ob	A
zakliče, enkrat, dvakrat. Okoli ogla pride umazana	dekla	in trebalo je mnogo migljajev, preden je blizu	A
je svoje poslednje stvari pospravljal, pride	dekla	v njegovo sobo in mu prinese pisemce.Bilo je	A
doma med tem časom vse križem šlo. Hlapec in	dekla	sta za svoj žep tržila in točila in dobro živela	A
Tončku. Gospa pridejo, videli so vas,« odgovori	dekla.	Z mračnim čelom vstopi Anton v veliko izbo,	A
Zdaj vstane Samorod in zakliče.	Dekla	pride.On ji reče zapovedno: »Kje je moja žena	A
v kuhinjsko izbo spat, ker ostane sama tu.	Dekla	odide.Mlada gospa postavi svečo na malo mizico	A
umreti ne boš utegnila, kadar pride pote božja	dekla,	bela smrt?« In še ona se nasmehne ter pravi	A
ljudje, da jim je morala služiti kakor zadnja	dekla,	stradati, trpeti in sam Bog ve kaj hudega še	A
A ona se ne gane.	Dekla	pride noter in župniku pove: »Večidel tako sede	A
ležal. Vidim ga na postelji, zraven njega je	dekla	sedela.Še je bil živ.	A
Podlipnikovi so na rovtih in letos ne kuha nič več	dekla,	ampak Ančka.« Manica je hitela pripovedovati	A
zasliši, da nekdo trka, in kmalu, da gre njegova	dekla	odpirat. Misleč, da bo treba iti h kakemu bolniku	A
Šele potem se je začela govorica, ko je vélika	dekla,	staro dekle zmršenih las, v sveti jezi na Smrekarja	A
je siroto v zakon silil. Ko je stara vélika	dekla	začela jokati in pastirica ji pomagati, minilo	A
Bitičevo sobo, kjer ni bila nikdar, kakor kadar je	dekla	na vsake kvatre tla umivati imela, ob kakršnem	A
zadovoljen. Bitič je bil z vsem neizmerno kontent:	dekla	je pridna, šum v hiši ga nič ne moti, postrežba	A
odložil žlico in končal svojo molitev ‒ hlapec in	dekla	sta bila odšla ‒ segel je v kožuh, v katerem	A
pozabila kolač v peči, da se ji je malo ožgal,	dekla	je preobrnila prežilko za pirhe in hlapec se	A
zblazneli,« kričal je v kuhinjo, da sta Anka in	dekla	prihiteli ven, in je planil nazaj v sobo.»Blazni	A
Župnikova sestra je vstopila in za njo farovška	dekla;	prinesli sta večerjo.Urša je na Petrovo vabilo	A
Ančka je bila v hiši vse zaeno: domača hči,	dekla,	rejenka in točajka. »Novega sodnika	A
vlival kavo na sladkor v čaši. Stoprav, ko je	dekla	odšla, pogledal je po golih stenah svoje sobe	A
Pri kosilu so vsi molčali: gospodar, hlapec in	dekla;	matere ni bilo. Drugi dan pa je pri farni cerkvi	A
Brnotovih na malo okence v hramu, kjer je spala	dekla.	Spoznala ni, kdo trka, toda čula ga je takoj	A
Notri v sobi je jokalo otroče pokopane matere;	dekla	ga je zibala. Izpred hiše se je odpiral krasen	A
Glasno kričeč je tekel gor, za njim še sestra in	dekla	in potegnili so očeta iz ognja.Tudi hlapec je	A
izkušal se vzkloniti kvišku. »Luč, luč!« vpila je	dekla.	»Molite, molite!«velel je Bunček in mati Planjavka	A
začudil, ko je, zavivši okrog ogla, videl, da nese	dekla	vino in kruha iz hiše tja proti lopi.Postal	A
lopi. Postal je pred vežo in čakal, da se vrne	dekla.	Rad bi bil sedel tja v lopo, kajti v hiši ‒ to	A
ponavlja slikar. »Ali prinesem vina?« vpraša	dekla.	»Da, da, vina!« ukaže oni ter stopi proti orehu	A
ter natočil si vina, katerega je bila donesla	dekla.	»Pa kako prihajate vi v te zapuščene kraje?	A
Pri kosilu so vsi molčali: gospodar, hlapec in	dekla;	matere ni bilo.Drugi dan pa je pri farni cerkvi	A
je použita in Peter moli na glas očenaš, ko	dekla	že pobere lesene žlice ter vrže krompirjeve	A
dvigne stol, raz katerega je bila odskočila	dekla,	Andrej pa seže pod klop po sekiro, nasajeno	A
hlapec s koso na rami in malo potem je prišla še	dekla	s škafom, namenjena v hlev krave mlest. »Koga	A
Vidov pastir domov z novico, da ga je Šimonova	dekla	zapodila s travnika, kjer sta vedno oba gospodarja	A
‒ pa kaj bo še, kaj mora še biti.« Urša in	dekla	sta molili pri mrtvecu.Enkrat se jima je zazdelo	A
tako čudno primero, toda v tem trenutku je bila	dekla	prinesla gostu pri sosedni mizi veliko skledo	A
pripravljala obed; za silo pa sta bila Tomaž in	dekla	tu.Prvi je nosil sicer čuden obraz, kakor bi	A
Tomaž je bil ter začudeno gledal mlado nevesto.	Dekla	ga je bila poslala na vrt po pelin ‒ stari Brnot	A
kupčijo morata imeti,« uganila sta hlapca in	dekla,	razpravljajoč v hlevu ta nenavadni, važni dogodek	A
menda je bil pijan ali kaj?« Topolščak, hlapec,	dekla,	celo teta Urša in došli dninarji, vse je hitelo	A
bila pravšna zate. Je mlada, ampak brez vsega;	dekla	je in ti bo za odrešenje do smrti vdana in hvaležna	A
obsojena: toliko in toliko let boš pastirica, potem	dekla	in nazadnje morda bajtarjeva žena. Služila je	A
Marijanici so zagorela lica. Že ime	dekla	ji je presedalo in vsi njeni dnevi so bili prežeti	A
pomišljala. Bodrilo jo je samo to, da ne bo več	dekla,	ampak gruntarica.Hlapci so ji ubili čut sramežljivos	A
Bodočnost ji je bila samo misel, da ne bo več	dekla,	na vse drugo niti računala ni. »Kaj pa hočem	A
besede, ko se je spomnila, da bo ostala potem	dekla	in čakala na Matevža, ki je ne bo vzel nikoli	A
pravila o križih in težavah, ki jih preživlja	dekla	pri gospodarjih, in jim prigovarjala, naj ostanejo	A
»Kaj, še ganiti se ne bom smela! Še	dekla	sme na obisk, pa mene ne boš pustil!« Takrat	A
mlinar Bogataj; Katra, že zgarana, pa ne še stara	dekla,	ga je ošvrknila s svojimi drobnimi očmi, treščila	A
kdaj začno roparji in plaščarji napadati.	Dekla	Katra mu je kar privoščila in marsikatero grenko	A
veži sta se medtem razgovarjala Oblojarjeva	dekla	Polona, ki je ta večer tudi stregla, in Lovričkov	A
ojunačil Rekar; všeč mu je bil hlapec, všeč pa tudi	dekla.	»Ti že še dobiš svoje!« ji je namignil, ko ji	A
veljala v soseski več kot zdravnik. Stregla mu je	dekla	Katra.Navezana je bila na gospodarja, zdaj pa	A
»Enakorodna, enakopravna bodi žena možu, ‒	dekla,	sužnja mu bodi, govorimo naravnost, brez okolišev	A
repo, ki jo je ravno obdelavala. Barba je bila	dekla	stare korenine: pridna, poštena, molčeča; ali	A
. / . / stran 243 . / »Kaj pa vi ali ti,	dekla	božja?Pokaži se pri luči, da bomo videli kako	A
usmiljenja, ne, ker me ima rada. Nisem hči v hiši, le	dekla	sem, pastirica; spodi me lahko od hiše, kadar	A
Ko sem se oženil, je prišla v grad tudi nova	dekla.	Jaz sem jo rad gledal in njej je bilo to všeč	A
družino v vinogradu, doma sta mu bili samo žena in	dekla,	da pripravita južino in poskrbita za živino	A
da bi jo posekal. Blagnečka pograbi burkle,	dekla	pa tolkač in Slovenki sta se zakadili brez strahu	A
DOKTOR PREŽIR	Dekla	Jera nam je pripovedovala kaj rada o strahovih	A
tujec. V hišo so prišli zaporedoma pastir,	dekla,	soseda, dacar in mestni sluga.Odgovarjala je	A
zapoveda Bog in zdrava človeška pamet. Nje bivša	dekla	je ni mogla prehvaliti.S posli je občevala tako	A
uteče skozi razbito okno in beži proti domu.	Dekla	to zapazi in oznani učitelju.Na vse pretege	A
pričakovala, da bi jo kdaj vzel, ker ve, da	dekla	ni za gospoda.Začela mi je dajati očitne prilike	A
so ji ljudje snedli kruh in bo ostala večna	dekla,	ker se take lepe prilike ne ponavljajo rade	A
jo nagne in izpije. Kmalu začne dremati in	dekla	ga odnese v posteljo.V hišo pridejo sin in starejši	A
hišo samica Meta, ki si je prislužila denar kot	dekla	in gosposka kuharica.Gospodu Balasu je stregla	A
Premalo te je, da se ne bi ujela. Kmalu mi je	dekla	prinesla od nje šopek, ne iz zeli, ki rasto	A
rekel: 𠆪vši se menda blede, da mi to pošilja.’	Dekla	ji je to povedala, pa je kar ostrmela in dejala	A
in pokaže nevesti jezik. Iz kuhinje privrši	dekla	in godrnja po hiši: »Nak, naša mati so predobri	A
Mene in dijakov se je zbala in je šla. Ta	dekla,	ki je pitala nevesto z mrcino, je imela že dva	A
Jezičnice klepetajo, da se je napila v hramu, naša	dekla,	ki je služila pri nji dve leti, pa se strašno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 96 196 296 396 496 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani