Ravno v tisti krčmi kakor Zinka je služila njena starejša sestra Micka, deklica brez sramu in poštenja. Predrznila se je meni v obraz govoriti zaničljivo zoper Zinko, češ da ni vredno in nobena čast zame, ljubiti tako tapico, tako kislico, ki ni za nobeno veselje in ne za ta svet; naj si rajši izvolim njo; rada me bo imela kar tako, pa ne bo pričakovala, da bi jo kdaj vzel, ker ve, da dekla ni za gospoda. Začela mi je dajati očitne prilike za greh; ko zapazi, da ji povračam dobro voljo z zaničevanjem, se zaveže tudi ona z mojimi sovražniki.