daleč (201-300)

v polspanju, utrujena v prahu leži. Tam	daleč	ječí preperelo drevje, kot gole, koščene	A
naju v drevju pa je govorílo in klicalo od	daleč	in jokalo in šepetalo s strahom na uhó.	A
jih ne vidijo solzne oči ...? Ali je maj tam	daleč,	tam doli ...? Ni ga nikjer, le eden je maj	A
viržinko in hudič se bo pojavil -- zakaj če	daleč	ni, je morda blizi. --	A
ne bo. Zato pojdi, pojdi, pojdi, pojdi nekam	daleč	stran ‒ čim dlje od mene stran! ‒‒‒ A visoko	A
mogočni vali silna reka proč drvi in nekje tam	daleč,	daleč zvon na zadnjo pot zvoni ... Gospa Jesenska	A
vali silna reka proč drvi in nekje tam daleč,	daleč	zvon na zadnjo pot zvoni ... Gospa Jesenska	A
bog, kak poln miru pred smrtjo je večer! Od	daleč,	daleč ni glasu, življenja ni nikjer ... Počasi	A
poln miru pred smrtjo je večer! Od daleč,	daleč	ni glasu, življenja ni nikjer ... Počasi semkaj	A
Motna reka kipi in zvoni nekje tak čudno, tak	daleč	... H pokoju?	A
hvala za slabe mu dni, le padaj zdaj sneg, pa na	daleč	okrog, in revščino našo zakrij. Živeti lepo	A
so mi oči svetle, ki žarno se svetile ‒ tak	daleč	so mi kot zvezde, ki v večnost so utonile.	A
mrtve besede so mehke, ki so me razvedrile, tak	daleč	so, kot veter gre, ki se nad morjem mi razbije	A
razbije, tak daljna blesk ves in sijaj, tak	daleč	smo se mi razšli ‒ zdravstvujte, neprijazni	A
/ stran 80 . / Svoboda Od ljudi sem šel	daleč	okrog, zableščala nad mano svoboda, tako jutranja	A
vrste! Glej, izza teh brez polje in polje, tako	daleč	čez vse nam v zrno gre. To je naša last, vse	A
da neznan glas noči, ko s temo govori, da nam	daleč	zbeže hrepeneče skrbi! Da, za kruh, da, za klas	A
rumeno, tiho počiva polje, golo je in pokošeno,	daleč	oblaki beže. Zdaj te ni, ljubica moja, in kje	A
bežim. Ven bežim v polje samotno, še in še	daleč	naprej, samega sebe tam slušam, sebe in žalost	A
vrste! Glej, izza teh brez polje in polje, tako	daleč	čez vse nam v zrno gre. To je naša last, vse	A
da neznan glas noči, ko s temo govori, da nam	daleč	zbeže hrepeneče skrbi! Da, za kruh, da, za klas	A
burazer, dajmo eno pivo, jutro je mlado, noč je še	daleč.	Kdor že zjutraj odvrže vse ideje, nima prihodnosti	A
mlečnih isker, dišava polj, živahnost ptic. Od	daleč	se srečujeva. Ti še pod odejo čričkov, jaz že	A
na tvoj hrám Temà je že zemljó pokrila, Jaz	daleč	še domú imám. Dokàj sem storil danes poti, Da	A
bolečine svoje, Saj dolgo treba več ne bo. Ní	daleč	nama več do groba, Navzdól že pot do njega gre	A
Kaj življenje nam sladí. Glej! tam doli,	daleč,	daleč, Več kot tri sto ur hodá, Tam deželica	A
življenje nam sladí. Glej! tam doli, daleč,	daleč,	Več kot tri sto ur hodá, Tam deželica je mala	A
Po gozdu se moja stopinja glasi. Ti	daleč	od mene si, duša moja! Tam doli migljá mi luč	A
stran 36 . / 4 | Uprimo oči v sonce Tamkaj	daleč,	tam na vzhodu, tamkaj teče rdeča kri, tamkaj	A
in brez solza!« . / . / stran 37 . / Tamkaj	daleč,	tam na vzhodu, tamkaj teče rdeča kri, tamkaj	A
dečka 17 Vrabec 19 Burja 22 Breza 24 Pojdem	daleč,	daleč k morju 25 V čolnu 27 V tesni kletki	A
17 Vrabec 19 Burja 22 Breza 24 Pojdem daleč,	daleč	k morju 25 V čolnu 27 V tesni kletki ... 28 Ribiška	A
pa lepo zaspim. . / . / stran 25 . / Pojdem	daleč,	daleč k morju Pojdem daleč, daleč k morju,	A
zaspim. . / . / stran 25 . / Pojdem daleč,	daleč	k morju Pojdem daleč, daleč k morju, da bom	A
25 . / Pojdem daleč, daleč k morju Pojdem	daleč,	daleč k morju, da bom videl beli prod, kjer	A
Pojdem daleč, daleč k morju Pojdem daleč,	daleč	k morju, da bom videl beli prod, kjer je lepa	A
travah cvet dehti, klas na polju rumeni. Pa tam	daleč	sredi gôr nemški rudnik skrit leži: velik je	A
še enkrat naj se te nazrem, še enkrat, preden	daleč	grem in tebe samo tu ostavim. Pa kdo preorje	A
Prepeličke na polju Vsi oblački so pregnani	daleč,	daleč za morje; zopet živo je v poljani, zopet	A
Prepeličke na polju Vsi oblački so pregnani daleč,	daleč	za morje; zopet živo je v poljani, zopet je	A
zvonec dan na vasi, odletimo v kraj prijazen,	daleč	za zeleno morje, kjer so širna polja, v poljih	A
Zdrave ostanite mi! In ‒ ne mislite od sebe	daleč	pet pedi, le pet pedi ... !« 5. Prepeličke se	A
znanček, dober in veren ji drug. A preko gór je	daleč	čez morje letel jeseni na jug. Rožica bela je	A
se nad samotno dolino, vse misli, ki romajo	daleč,	tja daleč domov, vse tihe spomine zaprla sem	A
samotno dolino, vse misli, ki romajo daleč, tja	daleč	domov, vse tihe spomine zaprla sem v srca globino	A
ni mogla razumeti potov trdih zemskih cest.	Daleč	tja po beli cesti sreča je nekoč odšla dan za	A
tvoje nemirne želje... . /\ .. stran 58 . \/	Daleč	nekje se valovje izlije trudno v globoko naročje	A
rdi nebo večerni zvon iz line móli... In midva	daleč	sva tako in blizu, kakor še nikoli... Ob meni	A
. /\ .. stran 64 . \/ V njem spi ljubezen	Daleč,	tam daleč nekje drobno utripa srce v njem spi	A
stran 64 . \/ V njem spi ljubezen Daleč, tam	daleč	nekje drobno utripa srce v njem spi ljubezen	A
varno zapirajo v sé misli neizgovorjene.	Daleč	nekje dvoje rok, ki bi nebesni obok v večnost	A
se veselo blesti sonce s stotisoč prameni.	Daleč	nekje hrepeni duša po meni - in v nji moja počiva	A
mojo dušo z močjo silnega orla nesem v nebo.	Daleč	do sonca, kvišku do zvezd nikdar ni konca najinih	A
je v jutru, šele pod večer. Večer pa bil je	daleč.	Kdo ve, kje.	A
Nad gôrco vstaja popoldánski dan. Vse to je	daleč,	daleč od Ljubljane. In tule, tukajle sem podnajemnik	A
gôrco vstaja popoldánski dan. Vse to je daleč,	daleč	od Ljubljane. In tule, tukajle sem podnajemnik	A
vprašal malčka, ki se je igral ob poti: Mali, kako	daleč	je še do Celja, on pa je odgovoril: »Pol ule	A
Zdaj!« Moja postaja je	daleč	nekje lepa, majhna in moja spomin na njo je	A
mi vsako uro zapoje, da čas tudi tukaj teče	daleč	je do soseda, ljudje se komaj dosežejo s klici	A
Jutri. To je še	daleč.	Kakor rž in pšenica Lice prislanjam h grudi	A
ko ne bom več ona, ki sedi kraj tebe, bom od	daleč	ne da bi vedel zame uživala sijaj modrih zvezd	A
morala bežati, dokler bi me nesle noge in nekje	daleč	skopati brlog za noč. Danes me je ugriznil moj	A
K vsakemu gre in mu ovoha noge, čeprav že od	daleč	vidi, da ta ni pravi. Počaka na brco ali na	A
tako mudi, oj romarsko dekle? Saj k samostanu	daleč	ni in k cerkvi vrh goré. Težkà je pot in hrib	A
sem, gospod, a ne gor k cerkvi tej, od tod še	daleč	gre moj hod, mudi se mi naprej. Goré še tri	A
raván, ki tvoja jo napaja struga ‒ gorjé, da	daleč	ni ta dan! Nad tabo jasen bo oblok, krog tebe	A
mrtve, vene venec, ž njim jaz venem in bledim;	daleč	moj je zaročenec, jaz odpravljam se za njim	A
/ V ljubem si ostala kraju, jaz pa šel sem	daleč	preč; morebiti sreča naju oh, ne združi nikdar	A
srce. Poglej jih goré, čez nje gre moj pot, o	daleč	čez njé, predaleč od tod. Ne vprašaj, zakaj	A
. / stran 93 . / Zimski dan Sonce se od	daleč	skriva, vrana leta okrog hiše, tánek veter zunaj	A
premaguje, ker zapustil bom svoj dom, šel bom	daleč	v kraje tuje, več nazaj prišel ne bom. Starši	A
najinih časov. Le obrazi so tuji, se nagnem	daleč	do prelazov. Izgubila bom sliko, črni cvet,	A
Nenapisana, nemišljena, nikoli slutena Beseda.	Daleč	od bleščeče luči, kajti luč je smrt. Iz teme	A
14 . / Ecce homo S teboj govorim, pa sem ti	daleč.	Senca je vzrasla v tisoč senc.	A
vsemu svetu. Čutim pogrezanje, konec sveta,	daleč	ni do razdejanja. Zebe me.	A
šel na planince, na strme vrhé, bom slišal od	daleč	zagorske zvoné. Zagorski zvonovi prav milo pojo	A
sam, z mano bo prišel najboljši moj špan.	Daleč	je, strah me je, ne znam, ne najdem te, le pridi	A
Kje pa si, fantič, zdaj ti?« Fantič odšel je	daleč	po svet′, tamkaj je videl prav dosti deklet	A
pa je ne ljubim sam, jo rajtam zapustit′, tja	daleč	v vas hodit′. Po travniku ne grem, po cesti	A
. / stran 187 . / Pa smo išli, pa smo išli	daleč	po devojko. Aj, aj, ajajaj, daleč po devojko	A
smo išli daleč po devojko. Aj, aj, ajajaj,	daleč	po devojko. Prek devetih, prek devetih, prek	A
vodo, klip, klop, klip, klop, klip, klop, da	daleč	okoli se sliši kolo, klip, klop, klip, klop	A
slovensko dekle. Kot slavček veselo bi pela, da b′	daleč	razlegalo se. Tralala, tralala, tralala, tralala	A
so hribi in doline, vmes šumenje bistrih rek;	daleč,	daleč so planine, daleč Save je iztek. Srečna	A
in doline, vmes šumenje bistrih rek; daleč,	daleč	so planine, daleč Save je iztek. Srečna zemlja	A
šumenje bistrih rek; daleč, daleč so planine,	daleč	Save je iztek. Srečna zemlja mi domača, drag	A
414 . / Vse rožice rumene Vse rožice rumene	daleč	so od mene, daleč so od mene preč, ni veselja	A
rumene Vse rožice rumene daleč so od mene,	daleč	so od mene preč, ni veselja moj′ga več. Dokler	A
/ . / stran 8 . / če n góri po polj′, prav	daleč	okol′, nazaj pa prežvižgam le sam! In tudi pred	A
šel na planince na strme gore, bom slišal od	daleč	zagorske zvoné. Zagorski zvonovi premilo pojo	A
Tabletka za živce. . / . / stran 36 . /	DALEČ	je. Do zvezd.	A
pomladnem divjem šipku Ali kot japonsko jabolko	Daleč	Lilije so mrtve in bele in brez leska in	A
pravzaprav novatorski umetniški knjižici izogniti na	daleč.	Poleg vseh pridevkov, ki sem jih za motrenje	A
življenja. S svojskim (na)glasom, ki se razlega	daleč	čez meje listov.In se čisto tiho vtihotapi vate	A
padeta v presek, toda že takoj zatem sta spet	daleč	narazen.Občutje relativnosti in bolečine, ki	A
Glej! Nebo je eno in midva, nisva	daleč	od neba, zazreva se lahko v isto zvezdo! Je	A
nekdo na tleh le z muko šepeče. Ozrem se, res,	daleč	tam nekdo leži, roke izteguje, si k meni želi	A
prisega, da iz objema njenega uiti je treba	daleč,	daleč proč, da nehala te bom ljubiti, če ona	A
prisega, da iz objema njenega uiti je treba daleč,	daleč	proč, da nehala te bom ljubiti, če ona noče	A
Seks 42 Ko bova šla 43 Nocoj 44 Raztrgana 45	Daleč	46 Slika 47 Kar tako 48 Tvoje srce 49 Rast 50	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani