cigan (201-300)

se bil celo oženil. Tako pa si me ociganil, o	cigan,	da stojim zdaj na cesti s to harmoniko in ne	A
sladka pijača. Pa je izpregovoril najstarejši	cigan.	»Zagodi, Marko, da spoznamo tvojo umetnost	A
godel tako čudovito in milobno.« In najstarejši	cigan	je stopil pred Marka in ga je nagovoril slovesno	A
in dobro se ti bo godilo.« Tako je govoril	cigan,	Marko pa mu je odgovoril z zelo otožnim glasom	A
več - ali da bi bil vsaj kdo drugi. ”Vsak	cigan	bi dal otroka v rejo ... plačal pa nič!“ ”Ne	A
in čelu in je vzklikal: »Reverendus, glumač,	cigan,	slikar ‒ ‒ hahaha, hahaha.« Ko se je umiril	A
ter potegnil izza njega moj nabiti samokres.	Cigan	je iznova sedel med veje in v čudnem jeziku	A
enega moža. Iz zelenega grmovja je prikorakal	cigan	Dušan, ki sva ga bila poprej motila pri lovu	A
so bile nekaj debelejše in ne tako rjave.	Cigan	Dušan si je napolnil usta, pa je takoj močno	A
Nastala je zmešnjava.	Cigan	se je od jeze dvignil, a v tistem hipu sta se	A
pri stezi človeško truplo. Bil je ustreljeni	cigan	Dušan.Kar tam smo ga brez vsakega usmiljenja	A
nikoli siti, čeprav hodijo pokoncu kakor bos	cigan	po Zagrebu.« »In noben Stičan še ni	A
postala je hudo izbirčna in taka, kakor tisti	cigan,	ki se je objedel belega kruha: ni marala več	A
»Morda res zato.« »O, ti	cigan	ti!« »No, to je dobro, da se je tako naredila	A
besedah je videti, da tako o njej govoriš kakor	cigan	o žametovih hlačah, to je zmerom in najrajši	A
kotel je visel nad plamenom in mlad kuštrav	cigan	je mešal po njem z leseno kuhalnico.Na ražnju	A
drugo ropotijo. Glavar tega krdela, velik, suh	cigan	s svetlimi očmi, dvigne se naposled, pokliče	A
kraj, od vasi do vasi. »Slušaj, dečko,« pravi	cigan	mlajšemu, »doboš si danes lahko dobrega konja	A
so bile sinu roke za pedenj prekratke. Stari	cigan	kolne med zobmi in strese nevoljen sina raz	A
podlogo. Oče stopi nanjo in kmalu je klečal mladi	cigan	na zidu. »Vidiš konjski hlev?« vpraša oče od	A
cigana; skozi velika vrata pa stopi dolgin, stari	cigan.	Grozovito pogleda vse pričujoče, pobere krvavega	A
vsakemu posameznemu človeku, bil je velik, suh	cigan	svetlih oči, ki smo se že prej nekoliko seznanili	A
obesiti na hraste.« »Ne,« odgovori mlad razmršen	cigan	poglavarju Samolu, »jaz sem dobro videl; nož	A
škodovala, trdno je spletena.« Rekši, odveže	cigan	vrvico od pasa ter jo v dve gubi zadrgne okrog	A
precej tisti ko pred. »Kdo si ti?« vpraša ga	cigan.	»Zakaj si rekel, da si Kozjak, in jaz vem, da	A
ciganom skozi gozdič proti gradu. Ko je jel	cigan	govoriti druge navadne reči kakor kak pošten	A
izpeljevati, zakaj da je bratu Marku smrt sklenil.	Cigan	mu vse pove in tudi namen, da ne bode miroval	A
lastni prid?« misli Peter. »Kaj, ko bi mi le-tá	cigan	pripomogel, da mi pride v roke vse bratovo imetje	A
komu v glavo prišlo, da sem jaz vzrok temu.	Cigan	pojde v tuje kraje, kdo ga bode kdaj videl več	A
meni povšeči stori.« Zasmehljivo ga pogleda	cigan.	Pač je moral misliti : »To ti je brat, ne bi	A
za plačilo.« »Kako ti naj prisežem?« vpraša	cigan	in zapazil bi bil človek, da mu ni mnogo do	A
take prisege. Peter mu narekuje prisego in	cigan	govori vse za njim: naj se mu jezik odvali,	A
Saj sem videl, da si zajčje nature,« odgovori	cigan,	»nase ne vzameš nič, na tuja ramena bi rad breme	A
polovico pa mu obljubi, kadar bode delo dovršeno.	Cigan	odjezdi z grada.Vratar ga je sicer po strani	A
Kalil mu je to veselje samo še strah, da ne bi	cigan	srečno odpeljal otroka in da bi utegnil izdati	A
»Vi imate tukaj lepega dečka,« pravi dolgi	cigan	Samol ter stopi s konja in ž njim tudi eni njegovih	A
tukaj nima kaj pridovati.« Rekši, pristopi	cigan	zasmehljivo in zagrabi malega dečka, ki se je	A
govora, da nihče drug ni, ki ga kliče, kakor sam	cigan	Samol, ki mu je bil bratovega sinova prodal	A
vesel odide kupec. Strahoma je Peter videl, da	cigan	prisege že ni popolnoma držal, da je že tretjemu	A
ni dala miru. Koliko bi bil dal, ko bi hotel	cigan	umreti, da bi tako nihče ne vedel za njegovo	A
ponoči na omenjeni kraj, kajti bal se je, da bi	cigan	sicer ne prišel sam v grad, kjer bi ga bili	A
blizu zahoda. Pod kosmato smreko čepi dolgin	cigan	Samol.Zebe ga, kajti zobje mu klepečejo v ustih	A
vrh dupla. Kadar se je kaj ganilo, vselej je	cigan	pogledal okrog sebe. »Ne bode ga!« godrnja sam	A
ga imam na vajetih.« Tako in enako je govoril	cigan	sam s seboj in dokladal po malem suhe brsti	A
Le bliže, gospod strahopetec z grada!« pravi	cigan,	čigar mačje oči so precej spoznale, kdo da je	A
telesom ‒ zgrne se, ker cigana ni videl za prvega.	Cigan	upiše iz še živih iskric ogenj. »Si li prinesel	A
prinesel obljubljeni denar, moj skrček?« vpraša	cigan	gospoda s Kozjaka. »Moj prijatelj z Jutrovega	A
tebi, ljubi moj sosed!« Peter mu da denar,	cigan	ga spravi. »Veseliti te mora, ti človeček plemenite	A
človeček plemenite krvi in grbave postave,« pravi	cigan,	zasmehovaje gospoda Petra, »veseliti te mora	A
izrodek, izvrženec hlapca. Zdaj je videl, da ga	cigan	lahko pestí po volji in da ga res misli pestiti	A
prišel do živega, dolginu, močnemu ko biku?	Cigan	bi bil devet takih pozobal, kakršen je bil Peter	A
in sune cigana. Ali še z večjo urnostjo prime	cigan	Petra za roko ter ga podere znak in mu izvije	A
povračevati. »Kaj meniš, prismuknjenec, da	cigan	Samol nož brusi za svoje drobovje?« pravi cigan	A
cigan Samol nož brusi za svoje drobovje?« pravi	cigan,	kakor da se ne bi bilo nič posebnega zgodilo	A
»Za šalo si me hotel?« zasmehljivo govori	cigan,	tiščé gospoda za vrat.»Kaj, ko bi ti jaz porinil	A
njegov spremislil. »Daj mi pred mošnjo,« reče	cigan,	»drugo pot pridem in te pridem pogledat na grad	A
kadar ti pride na dom.« Rekši, se krohoče	cigan	ter odide.Peter, največja reva v človeški koži	A
zopet k mlademu Juriju Kozjaku, katerega je bil	cigan	odpeljal.Sicer smo že zašli v povedovanju malo	A
je sicer od kraja vpil, jokal in prosil, ali	cigan	mu je vselej usta zatisnil in tako ne prav vljudno	A
zagorelo in rjavkasto lice. Na turški meji proda	cigan	dečka Turku, ki je kristjanske otroke nabiral	A
sprašuje hlapca zvesto in na drobno, kako jim je	cigan	v roke prišel. »Kaj, ko bi se dalo kaj izvedeti	A
dajo obesiti, ako ne govori vse po pravici.	Cigan	pa je zaničljivo pogledoval okrog sebe; vse	A
poznate; jaz sem službo preskrbel dečku,« reče	cigan	in gleda okrog po svojih sodnikih, menihih in	A
držali. »Kje je menih Kozjak?« vpraša dalje	cigan.	»Ako ga hočete poklicati, jaz bi mu nekaj povedal	A
Poslušaj!« In	cigan	pristopi k staremu Marku ter mu pove na uho	A
Drugi pa so rekali med seboj: »To, kar je	cigan	Kozjaku na tihem povedal, moralo je biti strašno	A
pa slišal sem vendar tako drugod, da je neki	cigan,	katerega smo predsinočnjim ujeli, nekaj gospodu	A
slabo in se niso potem več zavedeli. Kaj je	cigan	povedal, tega ne vedó, najbrže kako čarobnijo	A
nevede konjsko brzdo. Ko bi bil pa to tisti	cigan?	Ko bi bil bratu njegovo hudodelstvo povedal?	A
bledla in vrela plemenitašu po glavi. »Kakšen je	cigan?	« vpraša čez dolgo, ko se ne koliko upokoji.	A
stari prijatelj me je prišel gledat,« pravi	cigan	poredno, »nu, prav storiš.Ali že veš, da naju	A
mojemu bratu?« vpraša Peter. »Nikomur!« odgovori	cigan.	»Menil sem, da ga bom s tem pripravil za svojo	A
Kaj bi ti rekel potlej?« Rekši, zakrohoče se	cigan.	»Tega ne storiš,« spregovarja Peter, »bilo bi	A
možgane po plotu stiškega vrta,« vpil je srditi	cigan	za plemenitašem, da sta ga lahko slišala hlapca	A
Peter diha natihoma in se ne gane v listju.	Cigan	pa se malo ozira okrog, govori med zobe nekaj	A
lestvi, da bi nametala sena za konje. Zbudi se	cigan	v mrvi in zagleda Turke na lestvi.Vendar ni	A
ranjenima tovarišema na skednju na noge. Ali	cigan	je trgal deske iz stene v svislih in jih je	A
švigal okrog strehe, raztrgal je na drugem oglu	cigan	steno, skočil na zemljo in Turki ga zagledajo	A
Ali za zdaj mu Bog še prizanese.	Cigan	stopi iz gošče in na mah odreže z nožem jermen	A
v roke. Kakor hlod pade Peter po tleh, ko ga	cigan	spusti.Kri mu je bila preveč stopila v glavo	A
pečal s teboj in zate, pa naj ti bo,« godrnja	cigan	ter postavi Petra pokonci in ga na smreko prisloni	A
zbrihta, tudi mu ni bilo drugega storiti, kajti	cigan	ga je tresel ko snop. »Halo, grbavi prijatelj	A
prijatelj, hodi, greva izpod tvojih vislic,« vpil je	cigan	in peljal plemenitaša k potoku.Voda ga popolnoma	A
Kaj se klatiš tod?« šali se po svoji navadi	cigan.	»Zakaj nisi ostal pri cerkvi pri menihih, zakaj	A
hotel.« »Le tiho bodi, poznam te,« odgovori	cigan.	»Še veš, kaj si mi hotel dati, zato da sem ti	A
dobro! Kakor pa slišim, ti je brat okreval in	cigan	ti je ušel.To noč pa morava biti pod streho	A
poravnal svojo krivico. Lahko bi bilo, da bi	cigan	poturčenega slovenskega mladeniča, ki je zoper	A
prste potaknil v to mešanico?« mislil je Peter. »	Cigan	ne bode imel nobenega vzroka, da bi to razkladal	A
turško sabljo; tudi teh se mi ne bo bati. In	cigan,	ki me najbolj nadleguje, ki je predrzen postal	A
skalnato podzemeljsko jamo nad Krko?« odgovori	cigan.	»Pelji me v jamo nad Krko, ako so ljudje tam	A
Zdaj prideta v jamo Peter Kozjak in ž njim	cigan.	Usedeta se k ognju na stran, kjer je bilo veliko	A
konji ne prisopó, dasiravno so urni ko strela.«	Cigan	je bil kmalu spoznal, kako je.Iz obrazov je	A
isti Peter z lažjo izdal. Prvo, kar je zviti	cigan	poskušal, bilo je, da se hoče izmuzniti, toda	A
vzdignjenimi cepci in drogi. Zdajci se spne	cigan	pokonci, v roki se mu zasveti nož in strašen	A
zavihté in visoko je pljusknila voda, ko je	cigan	cepnil v sredo krnice. Krohotaje se pomaknejo	A
zakrilo se za hribe, korakal je naš stari znanec	cigan	dolgin skozi vas, edini človek, kateri se ni	A
izpeljal že jaz.« Tako med zobmi godrnjaje hoče	cigan	zopet zapustiti kraj, kjer je ravno popred smrt	A
začuje izmed mrtvih glas, kakor bi kdo zastokal.	Cigan	postoji.Šele ko se vdrugič začuje jek, pristopi	A
jek, pristopi bliže. »A, opat je tukaj!« reče	cigan,	ko vidi meniha pod mrtvo kopico.»Nu, Turki niso	A
pokopališča na zeleni grič. »Še ranjen ni,« mrmra	cigan,	ko ga otiplje in ogleda od vseh strani.»Samo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani