Vračali pa so se zmerom bolj z nabranim brašnom: s špehom, maslom in drugo ropotijo. Glavar tega krdela, velik, suh cigan s svetlimi očmi, dvigne se naposled, pokliče mladega kuštravega fantina, ki je kuhal, in oba koračita mimo koščatih konj in oslov, ki so po navadi ciganom tovore prenašali iz kraja v kraj, od vasi do vasi. »Slušaj, dečko,« pravi cigan mlajšemu, »doboš si danes lahko dobrega konja tu gori v gradu.