brest (25-124)

dejanjem dokončala, kar ni hotela z besedo.	Brest	je opazil, da ga draži Mara z Aleno, pa se je	A
dokler je sonce!« »Na svidenje!« je zaklical	Brest	in odšel po cesti. Učiteljice so se	A
XII.	Brest	je povedal po pravici, da sta Jok in Smrekar	A
Gospodična,« je spregovoril po kratkem molku	Brest,	ki je sedel sam z Aleno pri mizi.Smrekarica	A
»Tako? Zakaj?« je vprašal	Brest	zategnjeno. »Ah, ta Smrekar!«	A
Gospodična, če mi zaupate, morda bi vam -.«	Brest	je iskal primernega izraza. Alena se	A
želja, tiha skrb - vse je bilo v pogledu.	Brest	je položil svojo roko na njeno, ki je mirno	A
zastavila vprašanje. »Gospodična!« je vzkliknil	Brest	in se zravnal na sedežu. »Dobro.	A
O priliki!«	Brest	je hotel spregovoriti.Toda ni utegnil in je	A
Ha‐ha! Še predobro; predobro, gospod	Brest!	« »Ugovarjam!«	A
Počitnice so potuha!«	Brest	se je ironično nasmehnil in segel po kozarcu	A
gospodična!« Aleni ni bilo všeč, da jo je	Brest	prekinil in da ji ni hotel na pomoč.Jezna in	A
stanovsko zavest,« ga je prekinila Alena osorno.	Brest	jo je miril, mahljaje z desnico. »Pripoved	A
na mizi buteljke in Smrekar se ni več jezil,	Brest	ga je ob Alenini odsotnosti pomiril z donečo	A
»Pojdite, gospodična! Gospod	Brest	vas gotovo rad spremi!« »Prosim!« se	A
zamižal. Alena je hodila tako naglo, da jo je	Brest	komaj dohajal.Glasno se je smejala in nalašč	A
Alena obstala. »Kajne, kako sem otročja, gospod	Brest?	« »Zakaj otročja?	A
Obrnila sta se in prehodila nekaj pota molče.	Brest	je čutil, da valovi v njem srce, hladni razum	A
»Smrekar je slepar!«	Brest	se je prestrašil, da je Alena zapazila spremembo	A
se nekam oprijemala, da bi zakrila drhtenje.	Brest	jo je že potoma opazoval in jo občudoval, ko	A
se ji težka teža odvalila od srca. »Gospod	Brest,	laže mi je.Morda sem se resnično preveč in po	A
bilo tako mehko, tako zaupanja polno, da se	Brest	ni mogel zmagati.Z obema rokama je segel po	A
jih je naglo umaknila in zbežala na dvorišče.	Brest	je slišal, ko so se zaprla vežna vrata in je	A
Razumeš!« »Kaj	Brest	ni?« »Mm,« se je namrdnila Mara.	A
»Sem rekla: precej. Za moj okus je	Brest	kot inteligenten mladenič premalo - revolucionar	A
Tedaj je potrkalo na vrata. »	Brest,	« je spregovorila Mara šepetaje, potem glasno	A
glasno velela »noter« in mu šla do vrat naproti.	Brest	je vstopil, eleganten, ljubezniv, ter pozdravljal	A
»Žal, da nisem Matjaž, gospodična!«	Brest	se je dvorljivo priklonil Aleni. »Gotovo	A
In to je poguba za nas: lenoba in egoizem!«	Brest	se ni razburjal.Z umetnim smehljajem je nadaljeval	A
Tako sodim jaz!«	Brest	je pogledal v strop, vtaknil roke v žep in pomilovalno	A
Pozdravljam vas in vas občudujem!« je dvignil	Brest	kozarec proti Minki. Vsi so trčili in	A
je pripravila samovar, Minka ji je pomagala,	Brest	je razlagal nalogo iz klasične filologije in	A
alobesedna in je kar največ stregla in pomagala Mari.	Brest	in Alena sta često započela pogovor med seboj	A
opravka s postrežbo. Po čaju so pričeli peti;	Brest	se je razmajal in bil naraven ter zato bolj	A
»No, dajta!« je prosila Alena. »Gospod	Brest	je vendar kavalir in te ne pusti same sredi	A
bilo všeč in je predlagala: »Naj gre še gospod	Brest.	Vsi pojdimo!«	A
Ali ju nisi opazovala? Tako jo je gledal	Brest	kakor ščinkavec mladiče v gnezdu!Bog ji ga blagoslov	A
Mara je trdo zaprla vrata svoje sobe.	Brest	je za trenutek postal pred šolo in se ni mogel	A
Tedaj je zavriskal nekdo za vasjo.	Brest	se je odločil in se podvizal za Aleno.	A
beda - socialna krivica!« »To je res, gospod	Brest!	Zakaj se nas mora živiti toliko s kruhom, ki	A
ki je tako grenak.« »Žalostno,« je dostavil	Brest.	Molče sta stopala dalje in prišla do	A
Alena je občutila, kako krepko jo je stisnil	Brest,	in vsa se je vznemirila.	A
dekle v fari. Če se potem mladenič, kakor je	Brest,	zanima zate bolj nego za druge, ali ni to naravno	A
mladost? Ali ni nujno, da je Mara, za katero se je	Brest	zanimal prej, užaljena, ko vidi tebe - in vidi	A
Povej, vse povej! Za krikom pa je stal	Brest,	ki ji je svetoval:Molčite!	A
Ni ga, da bi mu segla v roko, ni ga. Edini	Brest	mi je privoščil prijateljsko besedo, edini on	A
iskrenost!« Pri vratih se je pridružil Aleni	Brest,	ki ji je povedal, da je povabljen k Smrekarju	A
Brestu, kar jo je tako grozno mučilo. »Gospod	Brest,	ali ste mar jezni, ker vas ni več k Smrekarju	A
besedi se je glasila pritajevana bolečina.	Brest	je prijel njeno roko, jo ovil krog svoje in	A
spregovoril, dokler nista stopila v vežo, kjer ji je	Brest	stisnil roko in rekel: »Oprostite in	A
Pri večerji so bili vsi sila malobesedni.	Brest	in Alena sta bila še tako pod vtisom nenadnega	A
Alena je jecljaje skušala ugovarjati, pa je	Brest	previdno in posredovalno zvodil govor drugam	A
je razblinil zlobni krog, prednjo je stopil	Brest	in ji stiskal roko ter govoril: Čemu strah,	A
Nekoč je vprašal: »Kje tiči	Brest,	Alena?Ali nič ne veste?«	A
Meni? Kaj me briga	Brest!	« Tako je Alena pikro zavrnila gospodarja	A
je tresla in srce je bilo nemirno. Ko jo je	Brest	zagledal, ga je oblila rdečica, knjigo, ki jo	A
Okrenila se je ob vratih, za njo je stopal	Brest.	»Pazite!« jo je opozoril vrh stopnic	A
»Potem vas spremim domov,« ji je pošepetal	Brest,	preden sta stopila v sobo. »Janez, poglej	A
»No, mati, kaj naj pogleda Janez?«	Brest	je ime poudaril, krog ustnic mu je zaigral smehljaj	A
Vi ste preljubeznivi!«	Brest	se je priklonil, krog ustnic mu je igral še	A
katerem ni bilo vere v Minkino pomoč. »Gospod	Brest,	to je moja socialna dolžnost in zaeno moje veselje	A
In če ni vere, ne pomaga noben padar nič.«	Brest	je zopet skušal opravičiti materine nazore.	A
skoraj gotovo treba zdravnika. Nato sta se	Brest	in Alena poslovila in krenila proti Smrekarju	A
Stopala sta polagoma, molče.	Brest	se je ozrl po poti nazaj, in pogledal preko	A
kakor bi ga presekal. »Ali ni smešno, gospod	Brest,	da vam moram vselej prav na tem mestu razodeti	A
Povejte odkrito!«	Brest	se je nenadoma razvnel, razgrnil kapuco in iskal	A
»Zaradi mene?«	Brest	je zategnil vprašanje z vzvišenim glasom, prijel	A
Alena se je ustavila in ga pogledala v oči.	Brest	je videl skoz mrak, kako so blestele te lepe	A
Pojdiva!«	Brest	jo je držal še vedno za roko in gazil po snegu	A
jezne gubice, kljubovalnost je sevala iz oči.	Brest	je bil zamamljen.Stisnil ji je roko, Alena je	A
Dokaži! Ko sta prišla vrh stopnic, je	Brest	potrkal na Smrekarjeva vrata. Smrekar	A
neokretno pisavo številil in računal. Ko je vstopil	Brest,	se ni takoj ozrl, ampak je na glas mrmral:	A
mišičave roke, kakor bi občudoval lastno moč.	Brest	ni povzel pogovora o Minki, ampak je nadaljeval	A
Kaj me briga, če se je izgubilo?«	Brest	je bil v zadregi.S tako grozno odločnostjo je	A
tako grozno odločnostjo je tajil Štefan, da	Brest	ni vedel, ali ga vara Alena ali Smrekar.	A
Mešetar Jok in Alena...«	Brest	je opisal in ponovil, kar je zvedel.Nato je	A
»Povejte vi tisti svoji punci...«	Brest	je planil s stola. »Gospod Smrekar,	A
odgovoren sam.« »Hvala lepa za trud, gospod	Brest.	Verujte mi, da je zame nekaj strašnega, ko sem	A
»Gospodična, to zadnje ni resnica!«	Brest	jo je pogledal, njegove oči so čudovito žarele	A
»Gospodična,«	Brest	se je razvnemal, »za kar so drugi vas, za to	A
gledala za njim in mu zamahnila v pozdrav.	Brest	je moral zbrati vso voljo, da se ni pri tej	A
»Ne obsojaj me zato.	Brest	je tako dober!« »Ali je kaj storil zate	A
mi ob priliki, je rekel.« »Alena, veruj mi,	Brest	ni mož, ali vsaj premalo mož.On je - slabič	A
za njo. Ko se je na Alenino trkanje odzval	Brest	v sobi, jo je spreletelo.Kakor jo je vleklo	A
Plaho je pritisnila kljuko in odprla.	Brest	je že stal ob vratih, kakor bi jo pričakoval	A
ste slutili neko drugo,« mu je ponagajala.	Brest	ji je stisnil še enkrat roko in jo hrepeneče	A
zmeni!« Alena je povesila glavo, da ni vedel	Brest,	ali je kljubovalnost ali je žalost.Alenin očitek	A
zrla v oko. »Vi dvomite,« se ji je približal	Brest	in stopil tik pred njo. »Ah, ko sem	A
»Ah, ko sem tako nesrečna!«	Brest	je postal za trenutek in gledal v te oči, ki	A
naglo se je obrnila in odšla, za njo je stopal	Brest,	ki je čutil po stopnicah, da mu kleca koleno	A
Če ne gre, ne gre!« Tako je nejevoljen rekel	Brest	tisti večer po Aleninem obisku, zaprl knjigo	A
misli, da je stvar resna, potem, kaj potem?«	Brest	je obstal pri okno in si postavil kazalec na	A
je blestela, pod nogami je veselo škripalo.	Brest	je zamišljen ponavljal čez dan obdelano snov	A
njim izza obletelih orehov Smrekarjev dom.	Brest	je obstal. »Ko bi pogledal k Smrekarju	A
ritosrčno srce. Noga se je sama od sebe prestopila,	Brest	je zavil na Smrekarjevo dvorišče. Prav	A
veseli!« Štefan mu je podal roko, na kateri je	Brest	začutil smolnate lise, ko jo je stisnil.	A
»Vidite, tukaj sta!«	Brest	je vstopil. »Kaj delate, gospodična	A
»Kaj delate, gospodična?«	Brest	je pogledal na mizo, kjer so bile razgrnjene	A
»Poglej!«	Brest	se je umetno čudil otroku in kameli pa gledal	A
luči ranjenega možička. »Popravim,« je obetal	Brest,	ko ji je segal v roko.Obeh oči so se srečale	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 25 125 225 325 425 525 625 725 825 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani