a (501-600)

padal na prsa težko in soparno ... vse ... vse ...	A	zdaj se bo končalo. IVANKA: In vse to misliš	A
hudega, da naj bi stala pod drugimi? IVANKA:	A	tega vendar nihče ni rekel ...Ti si bila bolna	A
Obljubila si mi pomoči, da pridem nocoj na cesto, -	a	ni treba; iztrgam se lahko tudi sama; kdo mi	A
Ivanka; ne vidiva se najbrže nikdar več. IVANKA:	A	ne tako, Pavla, - oprosti mi.Zahtevaj, kar se	A
odtod in spremim, kakor boš hotela. PAVLA:	A	ti bi imela lahko potem kakšne sitnosti ...Povej	A
stare spomine, od otroških let pa do danes?	A	vse to je nocoj poslednjikrat.Kakó ti je pri	A
tem lepše je sijalo ono drugo v tvojem srcu ...	A	zdaj upaš, da se uresniči?... In tudi, ko bi ga	A
sladkimi besedami? Ti sam si sanjal kakor jaz, -	a	danes me ne ljubiš več in obupavaš. STRNÉN	A
moje besede mene samega bolj, kakor tebe, -	a	hotel sem, da se odločiš svobodno. PAVLA:	A
Takoj sem pripravljena ... Tu te pričakujejo;	a	iztrgaj se kmalu, da ne zamudiva.Odide v obednico	A
kakor vsi tisti, ki stojé najglobokeje v blatu,	a	gledajo v nebó in sanjajo o lilijah. STRNÉN	A
Kdo mu bo mogel ugovarjati? VRANČIČ:	A	recimo, da doseže svoj namen, - da pride v državni	A
smoter je takó samó eden: blagor domovine ...	A	za domovino - STRNÉN: Da, da, za domovino	A
MAKOVKA: Hodil je menda za Pavlo.	A	kaj je hotel, to je lahko razumeti ... sicer bi	A
Kdor ga je pazno poslušal, razumel je lahkó, -	a	hrup je bil prevelik in govorili so vsi navzkriž	A
IVANKA: Na cesti. MAK:	A	kakó se je to zgodilo? MAKOVKA: Kam je šla	A
ni ga bilo domá, kar mi je zeló neprijetno ...	A	kaj je zdaj storiti, gospóda? Stvarí so se zasukale	A
popolno in upravičeno zaupanje narodovo. FROLÈ:	A	najprvo je treba jasno vedeti, če niso samó	A
sklenemo že kaj določnega. Smatramo ga mrtvim,	a	kakršen je zdaj, premisli se lahko nenadno in	A
DELAK: Hm, to je res precèj nerazumljivo ...	A	o njegovi novi ljubezni sem čul tudi jaz; pravil	A
njegovo smehljanje takó skrivnostno‐ironično, -	a	zdaj je precèj jasno ... Mlakar je mislil na gospodično	A
spominjate ... Morda nas vidite malo vznemirjene,	a	to ni čudno ...Zadela nas je nesreča, - takó nenadno	A
na krožniku, on kima z glavo in pritrjuje, -	a	napósled, ko misliš, da jes teboj popolnoma	A
mirno, kakor bi rezal z mrzlim nožem v mesó, -	a	obenem se je smejal takó veselo, kakor bi ne	A
Delaku. . / . / stran 65 . / FROLÈ: Budalosti ...	a	napósled bi ne bilo čudno, ko bi storil kaj	A
Gre v ozadje in se vrne.	A	prej je treba še skrbeti, da ne bomo žejni.	A
pri takih delih razume samo ob sebi. MLAKAR:	A	kaj je hotel? VRANČIČ: Posebnega nič.	A
samó spretno je treba zahtevati. VRANČIČ:	A	Mlakar sploh ničesar ne zahteva.Dajte mu na	A
Ničesar ne, - sicer bi se mu gotovo poznalo;	a	napósled mu mora priti do ušes. DVANAJSTI	A
telesa, ... nič drugega kot krí in kostí in mozeg.	A	naša dolžnost in edini smoter vsega našega nehanja	A
OLGA: In takó je ubežala z njim. MLAKAR:	A	kaj je bilo z njó potem? VRANČIČ: Ti si vznemirj	A
mogel misliti? . / . / stran 78 . / JEREB:	A	kaj bo v bolnišnici ... hm?Izbilo mu je razum	A
smili: - pri njem je bilo časih takó prijetno;	a	zdaj ne ozdravi več. VRANČIČ: In če bi se	A
izdihne, ne pozabil bi je nikdar več. OLGA:	A	morda je srečen; - kdo ve ...Slovó mi je težje	A
dih je vroč, kakor plamen, da mi žgè do srcá,	a	tvoje roke so ledene; daj, da jih poljubim,	A
Pavla: - jaz te ne bom prosila na kolenih ...	a	nosi tudi sramoto sama; jaz te ne poznam več	A
pride knez ter jih razžene. GROFICA MONTAGUE	A	kje je Romeo?Vesela sem, da ni bil zraven.	A
solzami, pošiljal vzdihov je megló k oblakom;	a	ko veselo solnce na izhodu privzdigalo je zástor	A
MONTAGUE Jaz sam in drugi.	A	on, zaupnik svojih sanj edini, je sebi samemu	A
zlatu, ki svetnike pohujšuje. Bogata je lepote;	a	uboga: kadár umré, umré bogastvo z njó.	A
zagrozil knez z enako strogo kaznijo ko meni.	A	starcema kakor sva midva, mislim, menda ne bo	A
čestitljiva in žal mi je nesrečnega razpora.	A	grof, kaj mislite o želji moji? CAPULET	A
vzela zemlja, up moj edini zdaj je ta otrok.	A	le snubíte, grof, iščite srečo - del njene volje	A
stran 154 . / BENVOLIO Dá, videl si jo lépo,	a	ne v družbi; z očesi tehtal si le njo edíno	A
ne v družbi; z očesi tehtal si le njo edíno.	A	dáj, položi v skledico kristalno mladostne čare	A
nauke zlate. Tako boš vse njegovo uživala,	a	svojega ničesar izgubila. DOJKA Kaj, izgubila	A
spoznala bom, če nagnjenje rodí se iz pogleda.	A	moj pogléd ne bo si upal dalje, nego mu cesto	A
ROMEO Jaz ne. Lahkó srcé, lahké nogé:	a	mene k tlóm tišči srcé svinčeno, da komaj mi	A
rekom: kdor sveti, gleda! Lepó je res nocoj,	a	jaz sem slab. MERCUTIO Dá res, preslab	A
željnim gnjevom in razburja mi kri kipečo. Grem -	a	spravil bo plačilo grenko za predrznost svojo	A
Julijine je oči, da bi svetile mesto njih na nebu.	A	če oči bi njene bile tam in zvezde v njé obrazu	A
oknom. ROMEO Očem me njihovim zakriva noč,	a	naj dobé me, če me ti ne ljubiš. Boljše, da	A
spoštovala običaj, rada bi zatajila, kar sem rekla, -	a	stran z dostojnostjo zunanjo zdaj!Povej m622	A
me ljubiš? Vem, da porečeš dá in ti zaupam;	a	če prisežeš, boš mordá nezvest, saj pravijo	A
JULIJA Ne prisegaj! Vesela sem te,	a	vesela nisem, da naju združila je hipna noč	A
JULIJA Da vrnem ti jo zopet od srcá?	A	jaz si ne želim več ko imam. Tako je darežljiva	A
Pridem takoj! -	A	če ne misliš blágo, tedaj te prosim - Dojka	A
Ni minute ne zamudim; Deset let bo dotlej.	A	Romeo, glej, pozabila sem zakaj sem te poklicala	A
dom. JULIJA Daní se že in rada bi, da ideš,	a	daljše ne, kakor ujeti tiček, ki privezala ga	A
tako zlá, da zemlji bi koristiti ne mogla.	A	tudi ni nobena tako blaga, da bi oskrunjena	A
starčevem in kjer je skrb, ne more biti spanja.	A	tam je zlato spanje, kjer mladost z zdravo krvjó	A
LORENZO Tako je prav!	A	kje si bil?Povej!	A
nama še samo poroke. . / . / stran 185 . /	A	kdaj, kako in kje se je zgodilo, da sva spoznala	A
jo ljubim, je za ljubezen mi ljubezen dala,	a	ona druga tega ni storila. LORENZO Je vedela	A
beseda moja bi jo vrgla njemu, njegova meni.	A	starci so, ko da bi ne živeli, nerodni, leni	A
JULIJA Resnično, žal mi je, da ti je slabo.	A	ljuba, ljuba dojka, dáj povej mi: kaj dela ljubček	A
sem žival tovorna jaz, ki mučim se za vaju;	a	ponoči nosili boste tudi Vi svoj tóvor. Jaz	A
ločiti, je zgrudil hrabri Tybalt se na tlá,	a	Romeo, prestrašen, je pobegnil.Govoril sem resnico	A
ranil samega, kri moja tekla je zaradi njega;	a	pokoril vas bom takó strogó, da žal vam bo za	A
Tybaltovi; in duší me za grlo, rada bi jo pozabila;	a	težko, ah, leží mi na spominu, kakor zločin	A
Bolj mirna pač bi bila moja žalost.	A	ta beseda: Romeo prognan, ki pride v spremstvu	A
Tvoj pregrešek zahteva po zakonih naših smrt.	A	blagi knez je sunil zakon v stran, izpregovoril	A
nebesih tu, zato ker gledati sme njen obraz:	a	Romeo ne sme.Več dostojanstva, ugleda več in	A
dela? In kaj pravi o zvezi komaj sklenjeni,	a	že razrušeni? DOJKA Ne pravi nič, gospod	A
Prijatelj ti je zakon, smrt ti je zagrozil bil,	a	glej, samo v prognanstvo te je obsodil! tudi	A
bratranca imela rada, in tudi jaz sem ga imel -	a	kaj, vsi moramo umreti.Pozno je nocoj ne pride	A
CAPULET Le dóbi sredstvo, jaz dobim človeka!	A	zdaj prinašam ti veselo vest. JULIJA V	A
LORENZO Stoj, zdí se mi, da vidim upanje!	A	treba je odločnosti obupne, kakor je zló, ki	A
podoba smrti boš ostala ur dvainštirideset,	a	potem se boš vzbudila ko iz sladkih sanj.Ko	A
JULIJA Resnično, ta obleka je najlepša. -	A	ljuba dojka, prosim te, ostavi me to noč samo	A
- Dojka! -	A	kaj bi ona?Sama moram nalogo svojo grenko izvršiti	A
Pridi, moj kelih! -	A	kaj, če je ta voda brez učinka in bi me poročili	A
Prav imeniten tičji lovec ste bili svoje dni.	A	zdaj Vas bom že čuvala čuvanja takega. Odide	A
Kako vam zdravo spí!	A	moram jo vzbuditi. - Gospodična!	A
cevi. LEKAR Imam pač takih smrtnih medicin,	a	kdor prodaja jih, zapade smrti. ROMEO Tako	A
Strah me je skoro tako samega tu med grobovi,	a	poskusil bom. Odide.	A
stražniki odidejo. Nesreča je odgrnjena očém,	a	vzrok resnični odgrne nam poizvedávanje.	A
naj beži, da naj prenaša voljno roko božjo;	a	takrat me prežene šum iz groba; ona, v obupu	A
hčeri moji, zahtevati ne morem več. MONTAGUE	A	jaz ti moram dati več; naročil bom iz suhega	A
GRUDNOVKA seže Mrmoljevki v besedo, Katarini:	A	kako ste se pomladili, milostiva; nekaj veselega	A
Grudnovko: Ah, milostiva! GRUDNOVKA ljubeznivo,	a	naravno: Že vtretjič, gospod Gornik!Jaz imam	A
Grudnu kako novico; ta človek je strašno smolast,	a	meni je to neprijetno, skrajno neprijetno.	A
pomembni in uvaževanja vredni, drugi so neznatni,	a	vzroki so kljub temu.Zakaj, če je osel še tako	A
požrtvovalnih, za svoj narod navdušenih mož;	a	potem ostrmi, ko mu stopi pred oči veličastno	A
da si vnaprej prepovedujem take dvoumnosti, -	a	vas, blagorodje, svarim prijateljsko in nesebično	A
- razloček je samo ta, da ste nezadovoljni;	a	to vas ne opravičuje. ŠČUKA: Motite se, milostiv	A
Po takih dneh prihajajo viharji. GRUDNOVKA:	A	vi živite vendar, - vi delate sami te fraze	A
ali niste želeli nekaj posebnega? GRUDNOVKA:	A	zakaj vi ne odprete oči? ŠČUKA: Oprostite	A
GRUDNOVKA: Imate čisto posebne nazore ...	A	trditi ne morete, da bi bil Grozd čisto pošten	A
hitro: Ne, prosim, nikar me napak razumeti ...	A	storite lahko malenkost, ki bi za vas ne bila	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani