Peter (2.101-2.200)

Smrekarjevo hišo. Povpraševal je zopet Pogreznikov	Peter,	oglasil se je županov sin iz bližnje fare in	A
Smrekarjevih okrog mize. Bil je Pogreznikov	Peter,	njegov oče in stric. Domačin jim prinese vina	A
ti ni in ti ne bo, če Bog hoče. Pogreznikov	Peter	je zdolaj, ženit se je prišel k tebi, kakor	A
Franica, pojdi pit,« pokliče ženin Pogreznikov	Peter	in ji moli kupo.Deklica prime kozarec in pomoči	A
pogledal z ostrim očesom. Ubogi Pogreznikov	Peter,	ki se je pogumno podkrižal na ženitovanjsko	A
XX Franica in	Peter	sta bila v cerkvi že dvakrat oklicana in ženitovanje	A
poroke še niso nikoli dočakali. Celo Pogreznikov	Peter	se je napil in naposled vesel bil, da je s svojo	A
prijatelja med ljudstvom, izvzemši dekliče.	Peter	Peč je bil komaj poldrugo leto v tej službi	A
ga je potrosil, sodili so umni možje, da mora	Peter	Peč biti kakega gosposkega rodu.Tudi je govoril	A
govorica jih je menda tudi napeljala na to, da je	Peter	Peč bil dijak črne šole, da so ga pa iz šole	A
to je lahko vsak na lastne oči videl, da je	Peter	Peč najčednejši mla denič, kar jih dekleta v	A
večkrat po nemško. . / . / stran 26 . / Zlasti	Peter	Peč si je v nekako čast štel, da je mogel kaj	A
ušesa ter mu skrivnostno na uho pove: »Leblajtar	Peter	Peč je šel gor v vašo vas k Rezki, sestri tvoji	A
da ne spiš, ljuba moja deklica!« zdihoval je	Peter	Peč. Zdajci se domisli Reza grožnje bratove	A
najmlajši med njimi bil tudi najpogumnejši.	Peter	Peč vzame v roko svetilnico in si pripravi puško	A
zaprva graničarji tako srečni. Njega si je bil	Peter	Peč izvolil, da ga zadrgne v uklepnike, preden	A
kaj mi je, da se od mene obračaš,« dejal je	Peter	Peč otožno. »Le dobro me pomnite in pojdite	A
njegova pečenka pripravlja! Kakor je sveti	Peter	ven šel, šel je Bitič ven, ali ni se milo zjokal	A
ven, ali ni se milo zjokal zunaj kakor sveti	Peter,	pač pa se mu je nekaj prigodilo, zaradi česar	A
je li vse pripravljeno? . / . / stran 6 . /	Peter	že prihaja!« Močna, kmetsko opravljena ženska	A
je tudi z veselim glasom; »Bog zna, kakšen je	Peter?	Toliko let ga nisem videla.«	A
snel klobuk v vesel pozdrav. »Da si le prišel,	Peter!	Kako sem te vesel!« dejal je župnik ter vodil	A
obstala je ter malo v zadregi dejala: »Ah,	Peter	‒ gospod Peter!Ni vas moči spoznati!«	A
ter malo v zadregi dejala: »Ah, Peter ‒ gospod	Peter!	Ni vas moči spoznati!«	A
kakor bi hotel pozvedeti, se li oni šali. ‒ Pa	Peter	je ogledoval od daleč veliko odprto omaro v	A
»Kanonična leta! Da, da,« pritrdi	Peter;	»pa kako je doma pri vaših?‒ Oče so umrli in	A
vsak v svoje misli, pa morda oba v enake.	Peter	se je prvi vzdramil. »Si li zadovoljen ‒ Janez	A
veselo; ozrl se je obenem v prijatelja. »Da,	Peter,	zadovoljen sem!‒Česa mi je pogrešati?« pristavil	A
ristavil je po kratkem molku. . / . / stran 9 . /	Peter	je obrnil svoje oči v drugo stran.Pogled in	A
pogovor. »Nekoliko časa boš ostal pri meni,	Peter?	« vprašal je prijatelja. »Dolgo ne morem; nekoliko	A
Pa razlika vendar ni tolika!« smeje se zopet	Peter.	»Jaz sem sodnik, okrajni sodnik za ta svet ‒	A
lahkim smehljajem. »Grešnik ‒ kajne?« konča	Peter	njegovo opomnjo. Župnikova sestra je vstopila	A
jih pa požigam!« »Ah, to tudi še?« zasmeje se	Peter.	Potem pa je zasukal pogovor na drug predmet.	A
prerokovala, kajti dozdevalo se ji je, da se	Peter	dolgočasi ‒ toda dan za dnevom je bilo bolje	A
Prav istega dne pa je po večerji obrnil se	Peter	do prijatelja ter dejal obžaluje: »Čas poteka	A
bil pozoren. »Prepozno, prepozno!« dejal je	Peter	s posiljenim smehom. »Čudno, da še nisi mislil	A
Bodemo videli!« deje župnik in prične igro. A	Peter	je sedel zamišljen v stolu in zrl predse. »Kako	A
In ti si poet?«	Peter	se je skoraj bridko nasmehnil. »Je li treba	A
vendar, da mu pogovor ni prav po volji. Tudi	Peter	je umolknil in pričela sta svojo igro. Tudi	A
uri daleč obiskat starega znanca duhovnika.	Peter	ni hotel tja; toda ker se je župnik moral voziti	A
a župnik se je peljal dalje. Medtem ko meri	Peter	prašno stransko cesto, imamo priliko, seznaniti	A
akoprav nam ne preostaja več mnogo novega o njej.	Peter	vam je bil dovršil vseučiliške študije na Dunaju	A
tu iskal le prilike, pobiti prosti svoj čas.	Peter	je postal nekoliko časa vrhu klanca ter ogledoval	A
se boste žrtvovali ves današnji dan?« šali se	Peter.	»Kdo ve, kdo ve?«	A
na svidenje!« Graščak je odšel v gostilno,	Peter	pa je krenil peš po vasi. Pa tudi tu, akoprav	A
vihrala belo-rdeča zastava in po njej je sodil	Peter,	da je tu kopel in vrtič, kraj nje pa ‒ park	A
Križa z majhnim sinkom ‒ mnogo, mnogo znancev.«	Peter	je sklenil na vsak način iznebiti se te družbe	A
cvetic in zato ni bila pozorna na drugo. Tudi	Peter	je ni pogledal, nego korakal počasi navzdol	A
bilo čuti že njihovo veselo govorjenje, ko je	Peter	stal še na starem mestu in opiral se ob debelo	A
varovancev; oči te krasne žene so bile čudovite ‒	Peter	se jih je bal in vedno povešal svoje, kadar	A
svetilnice. . / . / stran 23 . / Zdajci ugleda	Peter	pred seboj deklico, opravljeno skromno, a vendar	A
spravljala škarje in niti, ne da bi pazila na red. A	Peter	je izgubil prirojeno bojazljivost in se ni dal	A
Tam doli na koncu ulice!«	Peter	je smatral to za dovoljenje ter šel poleg nje	A
je bila vojna v Nemcih) in pri tem je opazil	Peter,	da ima spremljevalka njegova krasen, mlad obrazek	A
Vi ste tujec ‒ ali ne?« »Sem, sem!« dejal je	Peter,	a prej nego mu je bilo moči še kaj več reči	A
sanjah, toda vesel, nenavadno vesel se je vrnil	Peter.	Domov pa še ni hotel niti mogel; kajti na koncu	A
obedom. Kakor naravno vodil je neutrudljivi	Peter	učenca svoja po obližju znane ulice, kamor je	A
nekoliko nemirna. »Jutri torej?« vprašal je zopet	Peter.	»Tako kmalu že odidete!« hiti Helena, ne da	A
Lahko noč!«	Peter	je čutil njeno mehko ročico v svoji ‒ toda vtem	A
Helena že izginila v hišo. Drugega dne pa je	Peter	zvedel več.Deklica mu je povedala, da ima edino	A
glejte! Saj sva skoraj kolega!« vzkliknil je	Peter	veselo in tudi deklici je izginil tožni izraz	A
pridete.« »A jaz morem samo zvečer,« ‒ ugovarja	Peter.	»Dobro, pa pridite zvečer!	A
Helena vrata mostovžu in malo potem je stal	Peter	v nizki, pa prostorni sobi pred postarno gospo	A
jaz ‒ ne vem ‒ pa ‒ povabila ‒ oprostite ‒«	Peter	ni vedel, kaj bi rekel. »Ti si dovolila, teta	A
klobuk. Kmalu se je vnel razgovor in, ko se je	Peter	čez kake pol ure ločil, starka ni gledala več	A
oknu ter na hladno steklo naslonila glavo.	Peter	je stopil k njej. Drznil se ni, objeti jo in	A
/ »Se li moreva videti jutri?« vprašal je	Peter	ter prijel jo za roko.»Jaz sem prost, popolnoma	A
poljub na ustnih. Drugega popoldne je pričakoval	Peter	dolgo, dolgo deklice svoje.Hodil je sem ter	A
bodočnosti, o zopetnem svidenju ‒ in pri tem je držal	Peter	deklico čez pas in ona mu je stiskala desnico	A
dohajala njena pisma vedno redkeje in, ko ji je	Peter	to malomarnost očital, izgovarjala se je, da	A
tednov pozneje pa je došel zopet list od nje.	Peter	ga je sprejel v pisarni, ali kakor ga je še	A
bistroumnosti svoje. »Pustite burke!« zavrne ga	Peter	skoraj osorno, toda uvidel je takoj, da s tem	A
kozarec med prsti. »No ‒ in oni ‒ drugi?« sili	Peter.	»Oni?	A
menda ves mesec na Rudniku.« Zdaj je vedel	Peter,	da je Helena baronica Mildejeva. »Kako so prišli	A
stran 40 . / Z naglim korakom se je vračal	Peter	po cesti, po kateri je bil prišel zjutraj, pa	A
pojdiva jutri ali ‒« »Kadar hočeš!« Pri večerji	Peter	ni bil zgovoren in odšel je kmalu v svojo sobo	A
tu ‒ tu ‒ je ona ‒ Helena!« Tako je vzdihnil	Peter,	sloneč ob cestni ograji.Zopet se ga je polastila	A
obedu sta bila oba prijatelja jako dobre volje.	Peter	je pripovedoval svoje smešnice iz sodnega življenja	A
pa z Rudnikom?« »Kaj?« dejal je zategnjeno	Peter,	pušeč svojo smotko. »Hočeš li tja?	A
poznati moram vendar ves svoj okraj!« hitel je	Peter	ter stopil k oknu, da prijatelj ne vidi lahke	A
‒« Umolknila je, ker se	Peter	ni ganil s svojega mesta pred vhodom lope.	A
naznanila, da je župnik na velikem lovu v Jablanici.	Peter	je igral svojo vlogo prav dobro.Pomudil se je	A
Kajne, da sem odkritosrčna?«	Peter	se je pikro nasmehnil, ali ona ni pazila na	A
Prijatelja ostaneta sama.	Peter	je bil prvi, ki je končal mučno molčanje.»Kaj	A
njegovih oči. »In kaj hočem sedaj?« končal je	Peter	strastno povest svojo. »Kaj sedaj?	A
nezadovoljno obrnil v prijatelja. »Ne, ne,	Peter!	Jaz ti ne bom pridigoval!	A
njo, dokler ni vse ono ‒ pepel, sam pepel. In	Peter?	Prišel je zopet v Grm.	A
žlahtna kapljica po grmskih brdih, tedaj zapusti	Peter	oddaljeno prašno stolnico in težavni, akoravno	A
Kosanova, dobro jutro!« dejal je nekaj dni pozneje	Peter	Polenček, prišedši zarana po ulicah iz vasi	A
ulicah iz vasi in ugledavši starko pred hlevom.	Peter	Polenček bil je nekakov vaški norec, pa, kakor	A
ki jo je usmiljeno vzel pod svojo streho.	Peter	Svetlin je dober in priden gospodar, ki se neumorno	A
peči zopet smrčita. »Od kod pa si ti?« vpraša	Peter,	malo radoveden, malo oprezen, zakaj tudi v njem	A
sedaj sem tu!« »Hm, hm, čudna je ta!« mrmra	Peter,	kajti, dasiravno se je v onih vojevitih časih	A
tudi!« Žena se odpravi glasno zahvaljujoč;	Peter	sedaj tudi v prvi sobi upihne leščerbo ter leže	A
polagoma rdi obzorje. Vrata v sobo, kjer spi	Peter,	ostala so odprta, prav tako vežne duri. Tedaj	A
pride takoj za njimi, a tu se zbudi tudi oče	Peter	ter se zravna, široko zevajoč, raz svoje trdo	A
na oni konec čulo!« »Le potrpi malo!« deje	Peter.	»Kmalu boš videla, kaj je bilo; pa sedaj ju pusti	A
Polonica! Otrok bo vpil ‒ kje bi ga vzeli?« šali se	Peter.	»Sedaj pa ne gostoli preveč, da se onadva ‒ tam	A
bomo pokosili! Dvakrat treba udariti!« pravi	Peter.	»Ali takoj?« vpraša prvi hlapec.	A
delavskim močem, s katerimi je razpolagal ta dan	Peter	Svetlin, pa on je rad tako cenil, češ potem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani