Peter (1.801-1.900)

stran 387 . / »Kakor na Vipavskem,« je zastokal	Peter.	Defacis mu je izpral rano in ga obvezal.Potem	A
poslušal, kar je pijani nato pripovedoval. Da je	Peter	Duša nezakonski, zadnji iz rodu plemičev Čukov	A
jeze ali od bolečin pod rebrom. »Mir si daj,	Peter!	« prosi toplo Janez Gradnik. »Bo že prenesel	A
tedaj grofa služil, kaj bi ne vedel,« se jadi	Peter.	»Galjot, ki si grofovski denar zaigral pa se	A
povest, ki jo zdaj na svoj način dopovedujeta	Peter	in Janez, kakor da ne govorita o sebi. »Za tisto	A
pojali fanta, da je skoraj iz uma prišel.« »Ni,	Peter!	« »Skoraj, sem rekel, Janez.	A
še to, kar je Janez prestal,« je dejal tedaj	Peter.	»Kako ga je zlasti neki Bandel pojal?« je poizvedova	A
Janez!« sliši Gradnik in spozna po glasu Dušo. »	Peter!	« odgovarja. »Reši se, da ti neveste ne privežejo	A
ne privežejo na sramotni kamen,« kliče zunaj	Peter.	Gradnik ugane, da visi v cipresi, ki je zrasla	A
Tedaj je čuti klic straže, nato strel. »	Peter,	Peter!« zakliče prevzeto Gradnik. Verjame, da	A
Tedaj je čuti klic straže, nato strel. »Peter,	Peter!	« zakliče prevzeto Gradnik. Verjame, da je dal	A
zakliče prevzeto Gradnik. Verjame, da je dal	Peter	življenje zanj. C. C. C.*	A
okrene brezskrbno. . / . / stran 440 . / »	Peter	Duša,« se začudi nekdo ...Rablji pa sekajo mrliče	A
Do meje ga je spremil stanovski pooblaščenec	Peter	Suardi in se tako kakor drugi Pilat ovekovečil	A
izmed mlajših dobro vedel, kdo je ogljar. Bil je	Peter	Duša, nezakonski potomec plemenitega rodu, človek	A
»Že vem, kaj bom bil, ko bom velik! Jaz bom	Peter	Pavel Glavar...« »Jaz bom tudi Glavar	A
jo je v Komendi in po vsej Kranjski razširil	Peter	Pavel Glavar, pa ga da...Za vse v hiši in še za	A
sem imel zmeraj v mislih našega ata. Sveti	Peter	je imel prav takšen podolgovat obraz, imel je	A
vedno zaklepal ata, kot gospodar, kot naš sveti	Peter.	S svetim Petrom sem se od blizu srečal	A
stopila komendska cerkev. Iz nje je stopil sveti	Peter.	Prijazno se mi je nasmehnil in pocingljal s ključi	A
Angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj... Sveti	Peter	se je izgubil v temi... »Ali sem že umrl	A
»Ali sem že umrl?!« sem se zdrznil. Sveti	Peter	vendarle ne živi na zemlji.On odpira nebeška	A
mi je začel lesti prav do kosti. »O sveti	Peter,	saj bom zmrznil!« »Zmrznil, zmrznil	A
postajam iz človeka sneženi mož sredi polja. »	Peter!	« sem zarjul na ves glas.»Pomagaj mi!«	A
Ali sem že v nebesih? »	Peter!	« sem zaklical še enkrat. Oglasili so	A
Kakor oddaljene fanfare. Ali sveti	Peter	z njimi napoveduje prihod novega člana v svoje	A
spet tiho zacingljalo. Aha, sem si misli, sveti	Peter	odklepa nebeška vrata.Res sem umrl, toda prišel	A
sem umrl, toda prišel sem vsaj v nebesa. Sveti	Peter	je dober, sprejema me v nebeško kraljestvo.	A
Postajalo je vse močnejše. Ko da bi me sveti	Peter	pričakoval z veseljem. Od radosti mi pocingljava	A
Od radosti mi pocingljava s ključi. »	Peter!	Tukaj sem!« sem mu zaklical, da se ne bi zgrešila	A
»Tukaj sem!« sem zavpil na ves glas. Sveti	Peter	je stopil naravnost proti meni.Bil sem presenečen	A
imel v rokah šop ključev... vendar ni bil sveti	Peter,	ampak - moj ata! »Ata, tukaj sem!« sem	A
človeški, se mi je hkrati še vedno zdel pravi sveti	Peter.	Šop ključev pa je zazvenel tako znano in odrešujoče	A
odrešujoče... Od tiste zime naprej je bil sveti	Peter	v komendski cerkvi še trikrat bolj podoben našemu	A
ki smo ga vsi v šoli poznali pod psevdonimom	Peter	Samotar. Peter Samotar je bil od mene	A
šoli poznali pod psevdonimom Peter Samotar.	Peter	Samotar je bil od mene devet let starejši.	A
votlino nam je napol zastonj pozidal domači zidar	Peter,	kip pa sem naročil v Švici.Na slovesno blagoslovitev	A
na uho, »pomiri se in bodi oprezna! Strežnik	Peter	je ravnokar prišel iz tvoje sobe, ali rumeno	A
nego morem prebiti!« V sobo stopi strežnik	Peter.	Zopet ima rumeno paličico v rokah in z mirnim	A
ptice, katere obira pri mizi škofovi. Strežnik	Peter	pove najprej, kar mu je naročil pater polkovnik	A
spet je ta vrag tu!« je izpregovoril hlapec	Peter	in z roko pokazal proti polju.Tovariš je obrnil	A
tlačil rumenega žita!« »Kaj ti pomaga,« odgovori	Peter,	»pridejo loški biriči in te pretepejo na klopi	A
moč, da bo bolje!« »Kaj bo bolje!« se zasmeje	Peter.	»Loški škof ne bo nikdar kruha stradal in vsak	A
Da bi imeli dober dan, gospod Jošt!« In	Peter	se je topil od same ponižnosti. Snela sta oba	A
vprašal hlapec Miha. »E, kaj,« je odgovoril	Peter,	»novo vero prodajajo, pa bo slaba, ker so babnice	A
greh! In če bi sedaj kak korar kakor nekdaj	Peter	vitez Grisoni dal zasedlati konjička ter bi	A
priliki oglašala na njegovem jeziku. Jurij in	Peter	sta se sporekla zavoljo meje ‒ kar vse ni bilo	A
se je brez potrebe Agata vmes vtaknila, jo je	Peter	takole zavrnil: »Ti pa molči!Boga hvali, da	A
slabo zarastle ruče, kateri bi se bila Jurij in	Peter	brez škode lahko odpovedala.In to sovraštvo	A
zaukazal, da bodi konec njenemu trpljenju. Sam	Peter	Debelak se nam je približal, ko smo hodili od	A
kraje, kako malo zaleže meniška beseda!« je	peter	Herand godrnjal in še bolj vzdihoval.»In to	A
dva stranska altarja. »Sveti Janez in sveti	Peter	naj ju imata!« je pater Konrad svetoval.»Ljudstvu	A
zato, ker sta ga Jezus in Marija ljubila, sveti	Peter	pa, ker mu je sam Bog tako zaupal, da mu je	A
utegnili ali hoteli vsak dan hoditi v Šentvid.	Peter	Herand je prav tačas iz Velikih Lašč prišel	A
ušesi strigel in me prijazno gledal. ‘ O, sveti	Peter	in Pavel,’ sem si dejal, ‘kako lep bi jutri	A
prosi pomoči, velika svetnika sta oba.« »Sveti	Peter	in Pavel nista dobra svetnika,« je Matevžek	A
»Nista dobra ne. Sveti	Peter	je ženi ušel po svetu, sveti Pavel pa še oženjen	A
apostoli je eden bil Juda Iškarijot, še drug pa	Peter	Simon, ki se je zbal klepetave babe in zatajil	A
Pomagal ti bom. Njen brat	Peter	je župnik v Moravčah. Kadar pride k njej, se	A
Ali ga poznam?« »	Peter	Klepec.Druge druščine ne poznaš.«	A
Druge druščine ne poznaš.« »Kjer je	Peter	Klepec, bi še druga druščina, mislim, bila le	A
so jima tiho frfotali okoli glave. »Kje je	Peter	Klepec?« je Janez vprašal, da ne bi molčala	A
127 . / »Pa je bil vendarle oženjen tudi tale	Peter	Klepec,« je deseti brat še dalje pravil.»Žena	A
tesno napenjala od nabreklega mišičevja. »O	Peter	Klepec, kaj si že tu?« mu je deseti brat pokimal	A
Ostankovo namigovanje. »Zdaj pa le vstani, o	Peter	Klepec, pojdemo, a nič se ne boj. Kar spotoma	A
še vse prednje zobe in ki še lahko počene.«	Peter	Klepec je debelo gledal. »Veš,« mu je deseti	A
hoče.« Janez in Ostanek sta tiščala smeh, a	Peter	Klepec je komaj še dihal od strahu, ko je bridko	A
vremenu odzad vrže krilo čez glavo, tisto, o	Peter	Klepec, brcni, tako brcni, da bo v njej ostal	A
žlahta sedem let vkup ne izpuli.« »Aha,« je	Peter	Klepec razumel in se pomiril.»I, kdo je pa ta	A
krotim, ko se z njim peklim ‒ tak je, vidiš!«	Peter	Klepec je z odprtimi usti na vse oči občudoval	A
polbratu. »Z menoj je samo tale mladi fant in	Peter	Klepec.« »Ne bo nas preveč, huda nas čaka.«	A
praznih rok.« »Tale mladi fant mi je gorečnost,	Peter	Klepec pa orožje in moč.Za nas tri se ne boj	A
precej nabrekel meh vina. . / . / stran 134 . /	Peter	Klepec je dobrovoljno zarenčal, si odtevsnil	A
Tudi deseti brat se je smejal. Le	Peter	Klepec se ni menil za nič, po medvedje je momljal	A
tri ovce in po tovor vina.« »Ni treba,« je	Peter	Klepec branil.»Za silo sem se že odteščal, potlej	A
Prevohati moramo, koliko ljudi je v gradu, a tale	Peter	Klepec si mora kaj priskrbeti, da razbije grajska	A
nismo razbojniki!« je Janez jezno godrnjal.	Peter	Klepec je molčal; sit je bil, leno, počasi je	A
deseti brat mečil užaljenega ženina. »Ti, o	Peter	Klepec, pa le razbij vrata v vozo in otmi Kabliča	A
hudi mož, ki nas je otodile tako ščuval?« se je	Peter	Klepec počasi spomnil. »Vrag mu pomagaj, mi	A
pa, ko bi bila kaka krajinška vešča?« se je	Peter	Klepec boječe umikal za hrbet desetega brata	A
»ob tistemle grmu se navidez stepimo, ti, o	Peter	Klepec, obležiš, kakor da sva te z Janezom ubila	A
orepijo zoper nas.« . / . / stran 140 . / Zdaj je	Peter	Klepec razumel in v kratkem ravsu zastokal in	A
»Da bi ti v sili pomagal, ali ne?« »	Peter	Klepec zaleže za sto takih janezastih Janezov	A
obrambni jarek, sta zasopla stekla ‒ deseti brat in	Peter	Klepec. »No, zdaj pa le brž povejta, kaj je	A
ustrašil in obrnil, da bi skočil na plano. A	Peter	Klepec ga je popal in stresnil: »Slušaj, človek	A
zavpiti na pomagaj, pa se mu je glas utrgal,	Peter	Klepec ga je dregnil v péčico, mu z lopatasto	A
šepetal Petru Klepcu, »slišal bi naju kdo!«	Peter	Klepec je le z ramo nekoliko pritisnil, pa so	A
dokler ga nimava pred gradom!« Sprožil je brv,	Peter	Klepec je s Kabličem v naročju stekel po nji	A
»Tebi nič mar!« »Brv je še čez jarek,« je	Peter	Klepec renčal.»Spodiva ga nazaj!«	A
zahvale utonil v temo. Tudi deseti brat in	Peter	Klepec sta se hitro umaknila pod hruško, ki	A
predobri gospod grof sam ni račil izpustiti!« je	Peter	Klepec bistro povedal, kak burovž je Kablič	A
. / stran 148 . / »Samo poskusijo naj!« je	Peter	Klepec preteče renčal. »Če se res spet ukreše	A
Nastal je velik hrup. Janez, deseti brat in	Peter	Klepec so razločno slišali vse, le videti niso	A
tjale dol in da bi razpodil tlačansko drhal!« je	Peter	Klepec škripal z zobmi. »Nikamor se mi ne gani	A
škripal z zobmi. »Nikamor se mi ne gani, o	Peter	Klepec!« ga je deseti brat krotil.»Medved, kakršen	A
enega bi rad spreobrnil!« »Slušati me moraš, o	Peter	Klepec!« »Ne morem, ljubi deseti brat, ne morem	A
na pomagaj, pa sem prišel, kakor vsi drugi.«	Peter	Klepec ga je spoznal po glasu in se začudil	A
miru me pusti!« je Krajinčan prhnil v temo; a	Peter	Klepec je bil uren, precej ga je spet imel pod	A
precej ga je spet imel pod hruško. »Kaj nisi ‒	Peter	Klepec?« je Krajinčan ubiral drugo struno.»Seveda	A
dober z menoj tale zavrženi izdajavec!« »Nikar,	Peter	Klepec, tožbo ti nakanim, hud odgovor boš dajal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani